»NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!« DANES BOLJ SRHLJIVI KOT KDAJKOLI!

Danes, ko tudi v kontekstu boleče in tragične nesreče, ki se je pred tremi tedni pripetila ob bližnjem srečanju gospe Nane z že predhodno močno razdraženo in ogroženo medvedko z negodnimi mladiči na Gradišču nad Pijavo Gorico, o čemer je seveda nujno govoriti z vso pieteto in sočutjem ter empatijo do hudega trpljenja, ki ga je dogodek povzročil prizadeti gospe, prav tako pa vsem njenim najbližjim: mami, hčerki, bratu in ostalim svojcem ter prijateljem; ko torej ob vsem tem in ob vseh vprašanjih, mislih in pomislekih premišljamo o tem dogodku, obenem pa z domala enako šokiranostjo, kakršna se nam dviga ob neznosni »lahkosti« pobijanja otrok v Gazi, nepomirljivega uničevanja v rusko ukrajinski vojni ali v teh dneh tako »gladkega« sesuvanja mesta in življenj prebivalcem Teherana, ko se res vidi, da je ni živali na tem svetu, ki bi bila bolj uničevalna in krvoločna, kot je človek; ko se ob vsem tem torej spet presunjeno zaziramo v naraščajoče psihotično medijsko interesno politično norenje na Slovenskem zaradi medvedov: zaradi nekaj zbeganih in prestrašenih in ogroženih in v brezizhodnost potisnjenih bitij, ki si prav tako kot mi in še bolj kot mi v resnici želijo le živeti v miru in v vsej svoji eksistencialni realnosti le po svojih najboljših močeh v ritmu večnih naravnih premen poskrbeti za svoje mladiče, da bodo živeli in naprej »peljali« večni tok in krog življenja za vse nas; no, v vsem tem se zdi, da je prav danes bolj aktualno kot kdaj koli prej to, kar lahko preberemo v spodnjem odlomku in kar smo med vsem drugim zapisali v naši »otvoritveni« in »nastopni« preiskovalni zgodbi, ko smo z našim kritičnim spletnim portalom »o naravi in družbi« na god svetega Ursusa, 13. aprila 2019, žurnalistično in publicistično vstopili v svetovni splet z zgodbo »Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni!«; s pripovedjo, torej, ki se še danes in vsak dan neverjetno dobro bere in ostaja ena največjih preiskovalnih »uspešnic« našega spletnega portala; in ki je obenem le dva meseca po objavi, 13. junija 2019, doživela tudi svojevrstno »ekranizacijo« v oddaji Tarča na slovenski državni televiziji. »Šele ko bomo mi izgubili strah pred njim in bomo spet sposobni pogledati nanj z velikodušnostjo, dobrohotnostjo in prizanesljivostjo tistega, ki je močnejši in ima mnogo udobnejše življenje, se bo v resnici lahko začelo naše pravo sobivanje z medvedom,« smo zapisali pred šestimi leti z besedami, ki so gotovo bolj kot kdaj koli prej aktualne prav danes!

Foto: Vlado Jehart

Piše: Ana Ašič

Jedrnato & Poudarjeno // Odlomek iz zgodbe: »NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. april 2019, https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/

TARČA, 13. junij 2019, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 16. junij 2019, https://anaasicsic.com/2019/06/16/trgovina-z-zvermi-konflikt-interesov-pretirano-krmljenje-utilitarni-koncept-odstrel-jelenjadi-upiranje-zascitnim-ukrepom-in-krsitev-direktive-o-habitatih/

Foto: Marjan Artnak, Vlado Jehart, Milan Cerar

Naslovna fotografija: Marjan Artnak

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.

Namen nakazila: DONACIJA SIC!

Koda namena: CHAR

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

18. junij 2025

»Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni! Namerno slepi in gluhi za umirjene in razumne besede tulijo eno in isto pesem srhljivih napovedi, ki so z vsakim dnem dlje od resnice. A javnost vendarle prežemajo z nelagodjem in nezaupanjem, z zmedo, pa tudi s strahom, sovraštvom in uničevalnim razpoloženjem. Postreliti, pobiti, zastrupiti, uničiti. Nazadnje najbolje kar iztrebiti, da bo mir. S kakšno srhljivo lahkoto se danes spet izgovarjajo te besede!

Kje so zdaj tisti glasovi razuma, ki bi rekli, gospodje, dajmo vendar te popadljive pse podivjanih strasti na povodce! Naredimo korak iz tega temačnega trnovega robidovja, stopimo na s soncem obsijano jaso, razglejmo se malo v miru okoli sebe, zazrimo se v jasno nebo, vdihnimo kristalno čist zrak in se v tišini zamislimo nad tem, za kaj tu v resnici sploh gre!? Kam to pelje? Kam gremo? Kaj je v resnici prav? In kaj ni? Ali je res tako pomembno, koliko je medvedov in, ali so tu in tam tudi na robu gozda? Ali ni bolj bistveno, kje smo mi? Kaj je z nami, da smo tako prestrašeni, tako frustrirani, tako »iz sebe«, tako nespravljivi in neprizanesljivi? Kaj je z nami, da vedno znova pristajamo na takšen diskurz, na takšno komunikacijo, na takšno sprejemanje odločitev!?

Dajmo najprej razčistiti pri sebi, potem pa čistimo iz gozdov medvede! Soočimo se vendar že s preprosto in neizpodbitno resnico, da nam je medved prepuščen na milost in nemilost. On je v resnici ogrožen in nemočen pred našim lomastenjem, ne mi pred njegovim! Če se odločimo, lahko, tako kot smo organizirani in oboroženi, v nekaj dneh, največ v par tednih pospravimo vse slovenske medvede. Mi smo nesporno močnejši in nobenega razloga ali opravičila ni za strahopetno cviljenje, javkanje in tožarjenje, kaj vse nam medved hoče! Še manj pa za nestrpno, arogantno in agresivno ustrahovanje, izsiljevanje in pozivanje h, kot je videti, vendarle prenagljenemu in predimenzioniranemu ter interesno spornemu odstrelu ter k akcijskim načrtom in dolgoročni strategiji, za katero so vse te anomalije samoumevne!

Varovanje ali vzreja prostoživeče ogrožene vrste?

»Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov,« je ena od znamenitih misli Alberta Einsteina, ki se odlično prilega sedanjemu trenutku medvedje problematike v Sloveniji. Zaman so vse diskusije ob pripravah na nov odstrel, nov akcijski načrt in na novo desetletno strategijo upravljanja z rjavim medvedom, dokler v vsem ostajajo nedotaknjene temeljne in bistveno sporne, a žal v preteklih letih v samoumevne klišeje spremenjene predpostavke in ravnanja, ki vedno znova pripeljejo do istega rezultata, to je do konflikta, blokade, nezadovoljstva in zmeraj globljega prepada med različnimi interesnimi skupinami in javnostmi v družbi, predvsem pa do v resnici nesprejemljivega ravnanja z rjavim medvedom kot strogo zavarovano prostoživečo ogroženo živalsko vrsto!

Foto: Marjan Artnak

Če se število medvedov res povečuje tako, kot nam to predstavljata biološka in gozdarska stroka, potem konfliktov med posameznimi deli javnosti ne bo manj zaradi streljanja medvedov, ampak jih bo iz leta v leto več zaradi upravljanja, ki že desetletja namesto na sodobnem konceptu varovanja prostoživeče ogrožene vrste, v resnici temelji na zastarelem utilitarnem konceptu gojitvenih lovišč s posebnim namenom, kjer medved v prvi vrsti ni le del strogo varovanega habitata, ampak je predvsem krmna divjad, ki predstavlja vrhunec in krono poslovne ponudbe.

Nov osnutek strategije to v celoti potrjuje, ko govori o tem, da ima krmljenje prostoživečih živali pri nas dolgo tradicijo in je v splošnem zelo intenzivno, ter da hrana s krmišč predstavlja pomemben del medvedove prehrane v Sloveniji, saj njen delež na celoletni ravni predstavlja kar eno tretjino hrane, spomladi in jeseni pa v nekaterih območjih krma predstavlja celo do dve tretjini zaužite medvedove hrane, kar lahko pozimi naraste celo na sto odstotkov. Kot navaja strategija, so po količini in dostopnosti krme najpomembnejša krmišča, ki se jih primarno zalaga za medveda, pa tudi krmišča za jelenjad in divjega prašiča, ki so založena z energijsko močnejšo krmo, kjer se medved prav tako rad hrani; ter nadaljuje, da se krmišča namenjena medvedu večinoma zalaga s škrobno krmo, to je s koruzo v zrnju; na nekatera krmišča pa se polaga tudi »t.i. živalske stranske proizvode, skladno s predpisi veterinarske stroke«.

Strategija tudi navaja, da ima krmljenje več namenov. Poleg odvračanja od bližine naselij ter izvajanja vodenih ogledov medveda, je zelo pomembna vloga krmišč za raziskovanje in monitoring ter privabljanje medveda za odstrel!

Odstrel medveda se namreč zmeraj izvaja na krmiščih, saj je v Sloveniji po zakonu o divjadi in lovstvu lov na medveda dovoljen le z visokih prež ob robu krmišč. To pristojni pojasnjujejo s tem, da je na ta način omogočena večja natančnost in lažja določitev težnostne kategorije medveda ter manjša možnost odstrela vodeče samice, predvsem pa je takšen lov bolj varen za lovce. Na ta način je seveda tudi komercialno bolj atraktiven.

Strategija v nadaljevanju navaja, da »intenzivno krmljenje lahko poveča rodnost in posledično potrebo po povečanem odstrelu medvedov ter na dolgi rok pospešuje njihovo delno udomačitev«, in nadaljuje, da so sicer »z vidika dogmatičnega ekološko biološkega pogleda taki vplivi negativni; pragmatično pa je povečan odstrel lahko za nekatere interesne skupine npr. lovce zelo željen in tudi ekonomsko pomemben«!

Slovenski gozdovi so torej v resnici vzrejališča medvedov! Zato so pristojni verjetno lahko tudi tako neomajno prepričani, da vedo, koliko jih je! V bistvu lahko le rejec, pa še ta ne zmeraj, zanesljivo reče, koliko glav šteje njegova čreda, ne!? In zato tudi tako dobro vedo, da je povprečna življenjska doba medvedov pri nas manj kot tri leta! Četudi bi medved sicer lahko dočakal trideset, štirideset in tudi več let, pri nas zaradi visokega vsakoletnega odstrela mladičev, doživi v povprečju vsaj desetkrat manj!

Foto: Vlado Jehart

Zelo preprosto povedano, medvede redimo zato, da jih streljamo in z njimi trgujemo! Ker pa je vse to po slovenski in evropski zakonodaji ter mednarodnih konvencijah za zavarovane prostoživeče ogrožene vrste nesprejemljivo in strogo prepovedano, moramo imeti za »izjemo« pri odvzemu medvedov iz narave ter trgovanju z medvedjimi lovskimi doživetji, trofejami in mesom, strokovno mnenje, ki takšno ravnanje opraviči; ter vladni odlok, ki vse to vsako leto znova pravno pokrije!

Odločen »ne!« vzreji medvedov za odstrel, neodgovornosti, paniki in stroki, ki se ob tem na svoj način »habituira«

Takšno ravnanje z rjavim medvedom je treba v Sloveniji čimprej ustaviti! Poenostavljeno pragmatično interpretiranje in izvajanje varovanja rjavega medveda na način, da je s strategijo upravljanja v Sloveniji medved bolj ogrožen kot zaščiten, ni le sporno, ampak kliče, pravzaprav vpije po pristopu in strategiji, ki se bo v vseh pogledih zares približala ter sinhronizirala z zavezujočimi mednarodnimi dokumenti ter tudi v Sloveniji vzpostavila varovanje rjavega medveda kot strogo zavarovane prostoživeče ogrožene živalske vrste brez fige v žepu!

Čimprej je treba torej izreči odločen »ne!« vzreji medvedov za odstrel ter poskrbeti za to, da medved ne bo več krmna žival, s katero se okoriščajo interesno prepletene skupine, ki ga hočejo imeti tako in toliko, kot jim ustreza!

To bo mogoče samo, če se spremeni in preneha s strategijo, ki vsako leto (ali pa vsaka tri leta, kot je novi predlog) znova z vladnim odlokom prepelje slovenski in evropski pravni red žejen preko vode; ceno za to pa plačuje prizadeta slovenska javnost, kmetje, prebivalci z osrednjih in robnih območij velikih zveri ter najbolj krvavo medved!

Seveda bo tudi medvedu potrebno postaviti mejo, ki pa bo zares trdna le, če jo bosta zgradila in trajno vzdrževala naša dosledna zavzetost ter premišljeno in odgovorno zaščitno ravnanje, ki bo učinkovito in v enaki meri varovalo človeka z njegovim premoženjem in medveda pred njim samim in torej pred škodo, ki bi jo lahko povzročil.

Medvedja biološka in gozdarska stroka pa se bosta tudi morali v svojih ambicioznih stremljenjih malce ustaviti in se tu in tam zamisliti o etičnih mejah strokovne obravnave in raziskovalne »habituacije« medveda. Morda bo treba kdaj tudi v imenu etike ter v dobro narave in medveda reči odločen »ne!« kakšnemu projektu in denarju, četudi evropskemu!?

Foto: Vlado Jehart

Krmišča habituirajo medveda; projektni denar pa na svojevrsten način »habituira« stroko in raziskovalce, saj jih z leti udobno naveže in slej ko prej neprijetno zveže z izvirom, iz katerega priteka. Morda se bo treba malce odmakniti od kopice finančno in medijsko sicer zelo privlačnih in odmevnih, a v svojem bistvu morda vendarle malce preveč zbirokratiziranih in v več pogledih vprašljivih projektov, ter se obrniti k izvirnim strokovnim in znanstvenim izzivom!?!

Prenehanje z vzrejo in krmljenjem dinarskega medveda po tolikih desetletjih te utečene prakse, na že tako skrčenem gozdnem prostoru, ki se je v zadnjih letih alarmantno »urbaniziral« s številnimi novimi cestami, potmi, povezavami in z vse bolj vsiljivo prisotnostjo človeka; ter ob vsem tem takšno ravnanje z medvedom, da se ne bo zaradi odvzema krme prekomerno obrnil k človeku, ampak k naravi in v svoje gozdove, bi že lahko morda bil takšen izviren, dolgotrajen, predvsem pa izjemno pomemben in nujen projekt, ki je, vsaj z laičnega vidika vsekakor bolj, kot vsakoletno utemeljevanje višine in nujnosti odstrela medveda, videti zanimiv, provokativen, verodostojen in etičen!

Do tod je morda res še precej dolga pot, vendar bo nanjo prej ko slej treba stopiti. Čim prej to storimo, prej bomo dosegli cilj, ki je pri rjavem medvedu lahko samo ta, da z njim res pošteno in etično ravnamo, kot to pritiče zavarovani prostoživeči ogroženi živalski vrsti!

Nazaj, hvaležno k »hvaležnemu medvedu«!

Ko nam bo to uspelo, ko bomo dovolili rjavemu medvedu, da se vrne k sebi in v naravo, ko nam bo zadoščala zavest, da je tam, sredi gozdnih prostranstev, na milost in nemilost prepuščen ne nam, ampak mogočnim silam stvarstva, sredi katerih živi in umira, jemlje in daje ter s tem nepogrešljivo in nenadomestljivo tudi on za nas vse premika delček večnega kroga življenja; ko bomo sposobni dojeti, da narave, gozdov, rastlinskih in živalskih vrst ne varujemo zato, da bomo imeli od tega milijon koristi, ampak samo zato, da tudi mi živimo; ko nam bo torej to res jasno z vso dušo, vsem mišljenjem in z vsem srcem, takrat nas bo tudi v resnici nehalo motiti, če kdaj medved obišče našo jaso, našo vas, morda celo sadovnjak ali čebelnjak, pusti praske na balah ali se posladka z malinami.

Takrat se ga bomo nehali bati. Šele ko bomo mi izgubili strah pred njim in bomo spet sposobni pogledati nanj z velikodušnostjo, dobrohotnostjo in prizanesljivostjo tistega, ki je močnejši in ima mnogo udobnejše življenje, se bo v resnici lahko začelo naše pravo sobivanje z medvedom.

Ko se bo to zgodilo, ko bomo spet našli takšen iskren in pristen stik z naravo, ko bomo, kljub vsakdanjim tegobam in ambicijam našega lastnega preživetja in ob njih, lahko tenkočutno prisluhnili njenemu šepetu, jo uzrli v vsej njeni presunljivosti ter jo obenem dojeli z vso njeno pomirjujočo govorico, bomo morda končno spet lahko doumeli in razumeli, kako je mogoče, da sta prav na Slovenskem in v slovenski tradiciji nastali ena najlepših in najbolj rahločutnih ljudskih pesmi »Rožic ne bom trgala« ter ena najlepših ljudskih pripovedk »Hvaležni medved«.

Foto: Marjan Artnak

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Vlado Jehart

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Milan Cerar