»VSE SO PREŽIVELI. TAKŠNEGA »ZELENEGA« PREHODA, OD VSE PRESITOSTI, DEKADENCE IN IZOBILJA ZBLOJENEGA EVROPSKEGA, NEMŠKEGA IN SLOVENSKEGA DIVJEGA ZAHODA PA NE BODO!«

»Pet let kasneje jih podirajo, te gozdove, betonirajo jih in vklenjajo travnike v ceste, da bodo na tej rodovitni zemlji, namesto živih dreves rasli gigantski armirano betonski vetrni monstrumi s tonami strupenih olj in fiberglasa! Nikoli več ne bo tu dolgega, toplega in mirnega poletja; nikoli več ne bodo ti gozdovi drhteli »v strastni pesmi o življenju«. Stoletja, tisočletja, deset tisočletja vsega hudega so ljudje, ti kraji, vse, kar živi in raste v teh gozdovih in na teh travnikih preživeli; in bujno je vse zelenelo sredi največjih stisk in pomanjkanj, sredi vojnih viher in revolucionarnih klanj. Vse so preživeli. Takšnega »zelenega« prehoda, od vse presitosti, dekadence in izobilja zblojenega evropskega, nemškega in slovenskega divjega Zahoda pa ne bodo.«

Foto: Posnetek zaslona // Rok Miklič

Piše: Ana Ašič

Avtor posnetka z dronom: Rok Miklič

Foto: Rok Miklič, Milan Cerar, Ana Ašič

Naslovna fotografija: Rok Miklič

13. avgust 2024

Danes je 13. avgust, najbolj vroč dan letošnjega leta. Koprena afriškega puščavskega peska je pozno popoldne rumenkasto somračno zastrla nebo nad Ljubljano in s skoraj fatamorganično brezvetrno soparnostjo prebudila spomine na ta dan pred petimi leti, ko sem pod pomarančevci in limonovci in mandarinovci v otrpli elafitski vročini dobrih devet mesecev po idejnem rojstvu in natanko štiri mesece od vstopa našega spletnega portala v svetovno »online« preiskovalno novinarsko in publicistično skupnost, vzneseno, polna hvaležnosti, a tudi s kančkom grenkobe nagovorila naš takrat presenetljivo hitro naraščajoči bralski avditorij. Https://anaasicsic.com/2019/08/13/dolgo-vroce-poletje/

To je bilo poletje, ko je bil na njegovem začetku, konec junija, sprejet kontroverzni interventni zakon za odstrel medvedov in volkov, prav tisti, ki ga je kasneje, ko je bilo že prepozno, Ustavno sodišče razglasilo za nezakonitega, a je prav zaradi politično programirane preračunljive neodzivnosti omenjenega sodišča tisto poletje minevalo v znamenju bobnenja medvedaric in krvavih slovenskih gozdov, ko so v naglici pod lovskimi in političnimi streli julija in avgusta, kar je bilo nepojmljivo za vsakega resnično osveščenega in etičnega lovca »starega kova«, padali medvedi, da bi z njihovo krvjo potešili in »umirili politične strasti«, kot se je takrat izrazil tedanji predsednik Lovske zveze Slovenije.

»Trgovina in sla po krvi cveti. Vse drugo pa je popolnoma odpovedalo. Znanstveni Fausti sodelujejo. Ustavno sodišče se je že pred sodnimi počitnicami spretno izmuznilo. Vsa varovala zakonitosti so ponižana v vdana orodja brezobzirnih interesov. Danes je to dvesto medvedov. Dvesto česa bo jutri? Ali koga? Ne temna, črna je Severnica!« sem takrat zapisala.

Ko sem danes premišljala in se spraševala, ali naj zdaj, pet let kasneje spet kaj napišem o vsem tem, sem opazila email opomnik za WeTransfer. »Rok sent you Posnetki Mali Log in Parg s ptičje perspektive…« Ah, pomislim, Mali Log, ja, in razmišljeno pogledam pošto. »Tam domači gozdovi morda res še zmeraj šumijo, a kdo v njih poje hvalnico življenju? Kaj se tam sliši? Kaj se dogaja?« se v moje misli vpleta, kar sem pisala avgusta 2019 na Elafitih, z Mariovim mačkom na kamnitem zidcu, pod njegovim pozornim in pronicljivim mačje zelenim pogledom.

Foto: Ana Ašič

Niti v sanjah si takrat nisem mogla predstavljati, da bom čez pet let na ta dan zrla še v nekaj mnogo hujšega; da bom čez pet let zrla ne le v postreljene medvede, čemur v tem, očitno globoko v svojem pritajenem in prikritem bistvu krvoločnem narodu, ki ubija in uničuje na vse strani iz svoje frustriranosti, majhnosti, strahopetnosti in počepanjem pred vsakim, ki mu pokaže prgišče umazanih novcev, kar ni in ni konca; ampak, da bom zrla v neizpodbitne podobe eksplicitne, trajne samomorilske samouničevalnosti; da bom zrla, ne le v psihopatsko pobijanje medvedov, ampak v še bolj noro, psihopatsko, načrtno in dokončno uničevanje tako človekovega kot medvedjega življenjskega prostora v najbolj centralnem območju te velike zveri, kar so dopustili in požegnali prav vsi, ki so na Slovenskem plačani z davkoplačevalskim denarjem zato, da bi življenjsko okolje in prostor zavarovanih ogroženih vrst varovali in ohranjali pred uničenjem: Zavod RS za varstvo narave, Zavod za gozdove Slovenije, Ministrstvo za naravne vire in prostor; vsi, ki so že pred leti servilno sklonili svoje »pametne« glave z uradniškimi, med službenim časom »napisanimi« magisteriji in doktorati! Mali Log s svojo čudovito, edinstveno naravo je šele začetek; in Parg prav tako.

»A vendar bomo v temnih nočeh še zmeraj iskali tudi zlate sledi utrinkov; na njihove dolge, bleščeče pramene bomo pripenjali vse najbolj iskreno koprneče želje. In čakali! Da se zdani! Da sonce predrami sinje nebo. In se tudi tam daleč na severu začne drugačno poletje. Dolgo, toplo in mirno. Ko bodo, tako kot elafitski, tudi slovenski gozdovi julija in avgusta spet polni strastne pesmi o življenju,« sem zapisala 13. avgusta 2019.

Pet let kasneje jih podirajo, te gozdove, betonirajo jih in vklenjajo travnike v ceste, da bodo na tej rodovitni zemlji namesto živih dreves rasli gigantski armirano betonski vetrni monstrumi s tonami strupenih olj in fiberglasa! Nikoli več ne bo tu dolgega, toplega in mirnega poletja; nikoli več ne bodo ti gozdovi drhteli v strastni pesmi o življenju.

Stoletja, tisočletja, deset tisočletja vsega hudega so ljudje, ti kraji, vse, kar živi in raste v teh gozdovih in na teh travnikih preživeli in bujno je vse zelenelo sredi največjih stisk in pomanjkanj, sredi vojnih viher in revolucionarnih klanj. Vse so preživeli. Takšnega »zelenega« prehoda, od vse presitosti, dekadence in izobilja zblojenega evropskega, nemškega in slovenskega divjega Zahoda pa ne bodo.

Foto: Posnetek zaslona // Rok Miklič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Milan Cerar