Ljubljana je v osemdesetih in na prelomu v devetdeseta v enih dimenzijah živela neko zelo svojo in izvirno realnost. Na svoj način je prekipevala od navdiha in vizij ter bila polna resničnih prostorov in kotičkov, kjer so nastajali nepozabni spomini sredi avtentične govorice nepotvorjenega življenja. Slednje je ob jutrih, večerih in poldnevih še zadišalo po kulturnem okolju, ki je to naše prelepo mesto stoletja ustvarjalo; ter se je v njem smejalo in jokalo, radostilo in trpelo, mučilo in ljubilo, molčalo in na ves glas pelo, mirovalo, a tudi do jutra plesalo, pa z naravnost erotično vznesenostjo ustvarjalo, razmišljalo, bralo, pisalo, pesnilo, prevajalo, fotografiralo, slikalo, debatiralo in strastno iskalo odgovore na vsa največja vprašanja človekovega obstoja in bivanja in smisla in koprnenja in svobode!
Foto: Joco Žnidaršič
Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič
Foto: Marjan Artnak, Egon Kaše, Joco Žnidaršič
21. junij 2021
Ljubljana je bila takrat, konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, dinamično, živahno, živo in resnično mesto. O iluzornem turistično neresničnem Disneylandu , »štenderju« za deseto razredne cunje in o zbirkah izpraznjenih hiš za cenene prenočitvene platforme, v kar so danes razne nenasitne in malce preveč »zračne« agende neprizemljenih duhov spremenile središče slovenske prestolnice, ni bilo kaj veliko sledi. Vsa Stara Ljubljana je zdaj ena sama prodajalna najbolj banalnih in cenenih spominkov. Naj ti nadomestijo praznino, ki je nastala, ko je bila mestu odvzeta resničnost in vsebina in spomin in čas, ko je bilo življenje v njem vsak dan navdih za nov verz?
»Čez znane parke, hiše in zvonike nestrpno stopa v hlastnem taktu petk, na svilo meč poljubljajo jo zvezde, rumeni ščip ji čeveljčke črni, pomladni vonji se love ji v krilo in cvetni prah ji lega na lase…« je Janez Menart v Pričakovanje vpletel malce tiste atmosfere.
Pri tem ne gre le za nostalgijo. Mesto je bilo polno nepopolnosti, zadušljivega prometa, propadajočih fasad, razdrapanih ulic, električnih redukcij, nadležnih vojakov, zelo prvinskih »južnjakov« in špicljev vseh vrst.
Za pročelji mnogih mogočih hiš je bilo veliko skritih bolečin, brutalno raztrganih sanj, surovih sledi in znamenj, ki so še desetletja po veliki zmagi neizbrisno žigosala cele družine, ki mnoge niso storile nič drugega kot le verjele, mislile in videle drugače ter si to morda drznile pokazati in zagovarjati. Ene. Druge pa niti to ne. Tretje so morda imele nekaj, kar je nekdo želel. Nemilost je padla. In je bilo zaključeno. Za marsikaterim oknom v Centru so se v dolgih nočeh brez spanca desetletja oči, ki niso imele več solz; in ustnice, ki so otopele in obnemele v trpljenju, zmeraj znova vračale k vprašanju, zaradi katerega je noč in dan krvavelo srce: »Kje je? Kako je končal?«
Foto: Marjan Artnak
Veliko bolečin in zatajevanih strahov, skrbi in skrivnosti je bilo tudi na drugi strani mesta, v vilah sredi zelenih vrtov, kjer so se naselili zmagovalci z vsem, kar so nosili v sebi; in kar je sredi vsega tistega blagostanja v tihih temnih nočeh zato le še bolj glasno in srhljivo vstajalo iz spominov, preganjalo in ni dalo miru, vse dokler ni dan in kozarec najboljšega viskija prinesel vsaj malo utehe in pozabe. Nad vsem pa je bil leden molk.
A je bilo mesto vendarle tudi z vsem tem neverjetno polnokrvno. In pristno. S svojskim, res malce otožnim esprijem. In čeprav je ljubljanski »joi de vivre« veliko pel »samo nasmeh je bolj grenak«, je bilo v mestu tudi mnogo iskrivega humorja, bližine in topline ter ljudi, ki si veselja niso pustili kar tako vzeti.
Marsičesa, kar je danes najbolj samoumevno, takrat ni bilo. A se je obenem v vsem že čutilo, da prihaja novo, drugačno obilje. Najlonke so bile sicer še zmeraj predvsem iz Polzele in Prebolda. A med modrčki se je poleg bele in kožne barve vse pogosteje pojavil tudi kakšen črn! Za neodvisnost in adrenalin in neuklonljivost! Rdeči pa, itak, vsaj za moj krog, nikoli niso bili zanimivi! Takrat se je na cestah poleg vozil z vzhodnih in jugovzhodnih geografskih območij pojavljalo že marsikaj. Nemcev je bilo vse več; draguljar z Wolfove pa je, kot že dolgo pred tem in še zmeraj, prisegal le na temno zelene in kremno bele jaguarje. Saj niti ne vem, koliko, če sploh, se je s tem kdo v resnici ukvarjal. A je vendarle res bilo tudi to.
Ljubljana je v osemdesetih in na prelomu v devetdeseta v enih dimenzijah živela neko zelo svojo in izvirno realnost. Na svoj način je prekipevala od navdiha in vizij ter bila polna resničnih prostorov in kotičkov, kjer so nastajali nepozabni spomini sredi avtentične govorice nepotvorjenega življenja. Slednje je ob jutrih, večerih in poldnevih še zadišalo po kulturnem okolju, ki je to naše prelepo mesto stoletja ustvarjalo; ter se je v njem smejalo in jokalo, radostilo in trpelo, mučilo in ljubilo, molčalo in na ves glas pelo, mirovalo, a tudi do jutra plesalo, pa z naravnost erotično vznesenostjo ustvarjalo, razmišljalo, bralo, pisalo, pesnilo, prevajalo, fotografiralo, slikalo, debatiralo in strastno iskalo odgovore na vsa največja vprašanja človekovega obstoja in bivanja in smisla in koprnenja in svobode! Svobode! Duha! Srca! In vsega! Ki ima priti! Mora! In bo!
Foto: Egon Kaše
Več: DVA MILIJONA ODTENKOV ZELENE MED OPORTUNIZMOM, EKSTREMIZMOM, RAZDVOJENOSTJO IN KRESNICAMI, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 30. junij 2020, https://anaasicsic.com/2020/06/30/dva-milijona-odtenkov-zelene-med-oportunizmom-ekstremizmom-razdvojenostjo-in-kresnicami/
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Majhen portal. Za velike zgodbe.
2019,2020,2021©Vse pravice pridržane.