FENG ŠUJ KOT POLITIČNA DOKTRINA. IN, PRAŠNI DELCI V SOSLEDJU DINASTIJ.

Vsaka nova dinastija je zmeraj požgala palače prejšnje; po vsem cesarstvu je razposlala glasnike in uradnike, ki so poskrbeli, da je bil porcelan predhodnih vladarjev zdrobljen v prah; njihova svila in svilni vzorci zažgani; žad zaplenjen; steklo in lak in papir in kaligrafije, vse, kar je spominjalo na prejšnje, temeljito uničeni. Ključni ljudje, nosilci dotedanjega vedenja in znanja pobiti. Preteklost izbrisana. Spomin razblinjen. Preveč nevaren je. In neobvladljiv. Človeško življenje tu ne pomeni nič. Le drobcen kamenček ali prašni delec, ki se ga pomete s trga v sosledju dinastij je. Podvrženo politični doktrini feng šuja, ki v imenu »dobre energije« zmeraj znova počisti z vso preteklostjo in spominom.

Foto: Matthew Christensen

Tekst: Ana Ašič Foto: Matthew Christensen

Vse to sem razmišljala, ko sem kot drobna temno karminasto vijolična pikica stala sredi neskončnega Trga nebeškega miru, zrla v prostrano oktobrsko nebo, ki je bilo tudi v Pekingu tiste dni sinje in obenem globoko modro, pa blizu in daleč hkrati; prav tako, kot je jesen hkrati otožnost in tolažba za človeško srce. Potem sem počasi odšla proti Cesarski palači. Korak, dva, deset, sto, dvesto, tristo njih v bistvu ni v tisti razsežnosti pomenilo nič. Bos ali v Bossovih čevljih, človek je tam neznaten; človeško življenje pa drobceno, majceno, nepomembno. Zato, sem pomislila, se je Tiananmen sploh lahko zgodil. Človeško življenje tu ne pomeni nič. Le drobcen kamenček ali prašni delec, ki se ga pomete s trga v sosledju dinastij je. Podvrženo politični doktrini feng šuja, ki v imenu »dobre energije« zmeraj znova počisti z vso preteklostjo in spominom. Zadnja, komunistična kulturna revolucija je bila le ena od vseh v nizu stoletij.

Spomin živi v človeku. Vsak človek pa ima svojega. Bolj kot geni, nas prav spomin in spomini, te edinstvene slike v vsakem od nas, utemeljujejo kot edinstvene, izjemne, neprecenljivo dragocene posameznike. Vsak ima svojo resnično zgodbo. In vsaka zgodba ima svoje resnično sporočilo. Naj je temna ali svetla; žalostna ali srečna; boleča ali vznesena; vse so s svojim obstojem per se, s svojo prisotnostjo in pričujočnostjo tisto »veselo oznanilo« in resnični evangelij življenja, ki mu ni in ne bo konca! In h kateremu smo povabljeni vsi, verni in neverni, tisti od blizu in tisti od daleč! V teh zgodbah in spominu zmeraj znova vznikne koprnenje po človeškem dostojanstvu; zmeraj znova se razžari žerjavica resnice in ljubezni ter se razgori v mogočen plamen hrepenenja po svobodi in svetlobi.

Zato je tam feng šuj. Da ne pride do tega. Človek brez spominov je človek brez življenja. Je le drobna pikica na Tiananmenu, za katero je vseeno, če je, ali če je ni. Tanki pač peljejo čez trg. In to je to. Le še eno obdobje vladajoče dinastije v sosledju časov. Prevozna sredstva se spreminjajo. In bivališča. Pa, v tokratni vladavini ljudje niso lačni. Vsaj tako zelo ne. »Azijski način produkcije« in vladanja, pa zanikanje, podrejenost in utopljenost posameznika in njegovega človeškega dostojanstva v ultimativnem in utilitarnem imperativu kolektivnega; vse to pa ostaja nespremenjeno. Že tisočletja. In še dolgo bo. Tam, daleč na vzhodu. Je od nekdaj. Najprej dvoje. Dinastija. In ekspanzija.

Foto: Matthew Christensen