»Odločitev Ustavnega sodišča, da razveljavi interventni zakon o odstrelu rjavih medvedov in volkov, s katero soglašam, bo gotovo povzročila slabo voljo pri tistih, ki so v času številnih napadov na drobnico in druge domače živali zahtevali in pozdravili ukrepanje države. Številna medijska poročanja o razburjanjih in protestih niso pozabljena. Znam si predstavljati, s čim so bili kmetje soočeni. Eden od razlogov za to ločeno mnenje je tudi v tem, da pojasnim svoje razmišljanje, ki pa nikakor ne zanemarja in ne spregleda številnih argumentov za in proti dejanjem oblasti, a so ta ostala v ozadju, kajti v ospredju so drugačna vprašanja. To tudi ne pomeni, da se je Ustavno sodišče želelo tovrstni vsebinski presoji izogniti in da do mene ne bi segel trk ekocentrizma in antropocentrizma pri kateremkoli oblastnem ukrepu varovanja okolja in ohranjanja narave. Spregledana ne ostajajo niti stališča okoljevarstvenikov.«
Foto: Marjan Artnak
Mnenje: prof. dr. Rajko Knez, predsednik Ustavnega sodišča RS
Foto: Marjan Artnak, Liberty University
Eni in drugi bodo morda razočarani, da se Ustavno sodišče ni ukvarjalo s posameznimi pogoji ravnanja z zaščitenimi živalskimi vrstami, kot jih narekujejo Direktiva o habitatih in izvedbena pravila v slovenski zakonodaji. Ustavno sodišče je namreč moralo odgovoriti na ustavnopravna vprašanja sistemske narave, vse pod okriljem načela delitve oblasti; z odločanjem o pogojih odstrela oziroma o tem, kdaj je ta sploh dovoljen, se Ustavno sodišče ni ukvarjalo. Za presojo o teh vprašanjih namreč pristojnost Upravnemu sodišču sploh ne bi smela biti odvzeta. K tem uvodnim besedam se vrnem v zaključku ločenega mnenja.
Odločba temelji na ugotovljenem neskladju z načelom pravne države, katerega zahteva je tudi, inter alia, da morajo posamezne veje oblasti pri izvrševanju lastnih pristojnosti spoštovati pristojnosti drugih vej oblasti.
To je v osrčju pojasnjevanj v nadaljevanju. Razložiti skušam tudi učinek Aarhuške konvencije, predvsem njene zahteve iz tretjega stebra (pravica do sodnega varstva), ki je bila z interventnim zakonom onemogočena.
Bralec bo v nadaljevanju lahko spoznal tudi vlogo oziroma pomen, ki ga pripisujem nevladnim organizacijam s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja, pravu EU glede ravnanja z zavarovanimi živalskimi vrstami in sprejetim (inkorporiranim) mednarodnim obveznostim.
Foto: Liberty University
Znam si predstavljati tudi, da bodo kritiki odločitve Ustavnega sodišča v obrazložitvi našli pravniško neživljenjskost in odsotnost stika z realnostjo, vendar, kot poskušam pojasniti, ni tako. Gre za precej več; gre za odnos zakonodajalca do izvršilne veje oblasti, do sodne veje oblasti, do mednarodnih obveznosti in teh vprašanj ni mogoče enostavno potisniti “na stran” (tudi ne zato, ker se z nekim ukrepom “mudi”). Interventni zakon je zato odprl pomembna ustavnopravna vprašanja, čeprav ga (niti strokovna) javnost tako ni dojemala.
Kako in zakaj je interventni zakon neskladen z načelom delitve oblasti?
S tem, ko je zakonodajalec v interventni zakon vnesel znatni del vsebine, o kateri je poprej presojalo Upravno sodišče (in odločilo, da ni zakonita, ter presojani odlok odpravilo), je povzročil, da te vsebine Upravno sodišče od uveljavitve zakona ni več pristojno presojati. Pristojnost je prešla na Ustavno sodišče, kajti samo to je pristojno presojati, ali je zakon v skladu z Ustavo ali ne. To velja tudi v primeru, kadar zakon vsebuje posamezne določbe, ki urejajo konkretna razmerja. Dovolj je torej že, da gre za akt, ki nosi naziv zakon (formalni kriterij). Ne gre torej le zato, da glede vsebine ne pripravlja več ustrezne spremembe pristojno ministrstvo za okolje in prostor in nato odloča Vlada, temveč odločitev sprejme sam zakonodajalec. Zato gre tudi za to, da je zakonodajalec protiustavno povzročil omenjeno nepristojnost Upravnega sodišča za vsebinsko presojo dopustnega odvzema zavarovanih živali iz okolja. Ustavno sodišče se pri obrazložitvi zato ni moglo in ni smelo ustaviti zgolj pri vprašanju, ali je zakonodajalec z interventnim zakonom posegel v pristojnost (le) izvršilne veje oblasti.
Slika torej zajema odnos zakonodajalca tako do izvršilne veje oblasti kot tudi do sodne veje oblasti. Interventni zakon je povzročil protiustavno drobitev ustrezne slike pristojnosti vseh treh vej oblasti, odločba Ustavnega sodišča pa jo sestavi nazaj.
Foto: Marjan Artnak
O konkretnosti (individualnosti) in pravnih posledicah (odnos do izvršilne in sodne veje oblasti)
Izhajajoč iz zgoraj zapisanega lahko torej naredimo korak naprej; z vsebino izpodbijanega odloka (na Upravnem sodišču), ki jo je zakonodajalec, kljub temu, torej, da je bila ugotovljena njena nezakonitost, v večinskem delu prenesel v zakon, ni le onemogočil izvršilni veji oblasti izvrševati njeno pristojnost, ampak je tudi “povozil” odločitev sodišča.
Kot razlaga odločba Ustavnega sodišča (17. točka obrazložitve), načelo delitve oblasti zahteva, da posamezna veja oblasti ne prevzema pristojnosti drugih vej oblasti, niti ne sme nedopustno posegati v izvrševanje nujnih tipičnih funkcij oziroma pristojnosti.
To pomeni da zakon, sprejet v običajnem stanju, ne sme urejati vsebine, ki bi imela izključno ali v bistvenem delu pomen akta posamične in konkretne narave. To pa izpodbijani interventni zakon ima in ne gre za primer, ko bi imel zakon poleg določb z naravo predpisa le posamične določbe, ki bi imele značaj posamičnega pravnega akta. Da so takšna razmerja, ki jih ureja interventni zakon, konkretna in posamična, je Ustavno sodišče odločilo že v preteklosti v sklepih št. U-I-217/14 z dne 17. 12. 2014 in U-I-20/17 z dne 9. 3. 2017. Tudi za presojani zakon ter njegovi prilogi 1 in 2 (brez katerih bi zakon izgubil namen in učinkovitost) Ustavno sodišče presodi, da gre v bistvenem za enako odločitev, torej za enako urejanje razmerji, kot jih je doslej Vlada za posamezna leta sprejemala z odloki in katerih zakonitost je bila že večkrat predmet presoje pred Upravnim sodiščem.
Z drugimi besedami, zakonodajalec je v interventnem zakonu prevladujoče uredil konkretna razmerja. Morda je diskutabilno, ali je to Ustavno sodišče ustrezno odločilo že decembra 2014 in nato še marca 2017.12 Sam se stališčem omenjenih preteklih odločitev Ustavnega sodišča pridružujem, ker menim, da držijo.
Odločitev, ali gre za konkretna ali splošna razmerja, pa ni brez posledic za sodno varstvo; konkretna razmerja presoja Upravno sodišče, splošna pa Ustavno sodišče.
Foto: Liberty University
Pri tem je pomembno, da Upravno sodišče, ko presoja (ustavnost in) zakonitost posamičnega pravnega akta izvršilne veje oblasti, odloča tako o vseh pravnih kot o vseh dejanskih pravnih vprašanjih. Kadar pa so konkretna razmerja urejena v zakonu, to nujno pomeni dvoje: najprej, da o njih ne odloča izvršilna veja oblasti, in nato tudi, da o njih ne presoja Upravno sodišče, čeprav bi morale biti odločitve izvršilne oblasti v obliki konkretnih posamičnih aktov podvržene sodnemu nadzoru pred Upravnim sodiščem. In hkrati, da o njih lahko le omejeno odloča Ustavno sodišče, ko v skladu s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave ocenjuje skladnost zakonov z Ustavo in mednarodnimi obveznostmi.
Presoja konkretnih razmerij mora ostati pri Upravnem sodišču
Ker je za presojo posamičnega konkretnega razmerja, četudi je urejeno v zakonu (kot omenjeno zgoraj), torej vedno pristojno Ustavno sodišče, je tako mogoče z zakonom onemogočiti upravnosodno varstvo. Postopek pred Ustavnim sodiščem pa je prirejen oziroma prilagojen za prvostopenjsko presojo ustavnosti/zakonitosti predpisov, tj. aktov, ki se nanašajo na nedoločeno število abstraktnih razmerij, in zajema presojo pravnih vprašanj, saj gre za oceno skladnosti predpisa s hierarhično višjim predpisom. ZUstS in Zakon o upravnem sporu se namreč močno razlikujeta in postopki prvega, ko gre za presojo ustavnosti zakonov, niso prilagojeni presoji individualnih upravnih aktov.
O tem ne kaže izgubljati nadaljnjih besed. Presoja konkretnih razmerij mora zato ostati pri Upravnem sodišču. To potrjuje tudi tretji odstavek 9. člena Aarhuške konvencije, ki zahteva dostop do upravnih ali sodnih postopkov na področju varstva okolja. Za ene in druge postopke, čeprav se prvi odvijajo v okviru izvršilne veje oblasti, je značilno, da se v njih odloča o posamičnih razmerjih s konkretnimi posamičnimi akti. Zahteva Ustave pa je, da mora zoper odločitve izvršilne veje oblasti obstajati sodni nadzor. Tako je v vsakem primeru treba zagotoviti na področju varstva okolja v skladu s tretjim odstavkom 9. člena Aarhuške konvencije sodno varstvo.
To poudarjam. Če je torej zakonodajalec sprejel to konvencijo v naš pravni red (in s tem tudi omenjeno obveznost), potem ne more ob neki drugi priložnosti tega ignorirati in za razmerja, za katera po ustavnosodni presoji ni sporno (nekaj več besed o tem v nadaljevanju), da so konkretna, odreči pristojnost sodnega varstva (upravnosodna kontrola s polno sodno jurisdikcijo) in to prenesti na Ustavno sodišče v postopek presoje ustavnosti zakona, ki je namenjen presoji ustavnosti predpisov.
Foto: Marjan Artnak
Zakaj menim, da gre za konkretna razmerja?
Ukrepi v prilogah (Prilogi 1 in 2), skupaj z določbami Zakona, navedenimi v 19. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, se gotovo ne nanašajo na nedoločeno število abstraktnih primerov, kar je tipična značilnost predpisa.
Ustavno sodišče v 20. točki obrazložitve pojasnjuje, zakaj konkretnost. Nadaljuje smer razlage iz odločitev št. U-I-217/14 in št. U-I-20/17. Za ta razmerja (koliko osebkov zavarovanih živalskih vrst se odvzame iz okolja, v kakšnem časovnem obdobju, znotraj katerega območja, na kakšen način) je Ustavno sodišče torej že v preteklosti (in sedaj ponovno gradi na tem) odločilo, da so konkretna (čeprav tedaj izdana v obliki splošnih podzakonskih aktov), in posledično je za presojo njihove ustavnosti oziroma zakonitosti pristojno Upravno sodišče.
Seveda je ustavna ureditev teh vprašanj, kdo je pristojen za urejanje in presojanje ter kakšnih razmerij, lahko različno urejena od države do države; kot je tudi različno v posameznih državah izpeljano načelo delitve oblasti, na kar je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo. Lahko se tudi ne strinjamo o tem, ali je opredelitev tovrstnih razmerij kot konkretnih ustrezna ali ne. Vendar smo zavezani razlagati našo Ustavo in s tem smo zavezani tudi izpeljavi načela delitve oblasti med posameznimi vejami oblati, kot jih določa Ustava. Izhajajoč iz nje je, po mojem mnenju, dosedanja presoja Ustavnega sodišča pravilna. Teh stališč (če bi menili, da niso pravilna) tudi ne moremo spremeniti brez res utemeljenih razlogov.
Gotovo je še prostor tudi za razvoj doktrine, vendar v tokratnem primeru vstopijo v razumevanje konkretnosti tudi druge dimenzije. Najprej jih naštejem, nato pa jih povežem v celoto: (I) prvi odstavek 157. člena Ustave, ki zahteva, da se o pravnih koristih posameznikov in organizacij, določenih v dokončnih posamičnih aktih, odloča v upravnem sporu; (II) 72. člen Ustave, ki preko pravice do zdravega življenjskega okolja varuje tudi interese zaščitenih živalskih vrst; (III) dejstvo, da interesi zavarovanih živalskih vrst izhajajo iz prava EU (Direktive o habitatih) in to pravo zahteva tudi učinkovito pravno (sodno) varstvo; in (IV) mednarodne obveznosti iz tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije, ki prav tako zahtevajo ali upravne postopke ali sodno varstvo.
Foto: Liberty University
Povezava dimenzij in individualiziranost, ki bistveno označi naravo konkretnega posamičnega akta
Naj te dimenzije povežem. Zaščita zavarovanih živalskih vrst je del zahteve iz 72. člena Ustave. Živalske vrste varujejo tudi izvedbena pravila – ZON in Uredba o zavarovanih živalskih vrstah, katerih vsebino narekuje pravo EU (Direktiva o habitatih). Za njihovo varstvo Aarhuška konvencija predvideva varstvo v upravnem ali sodnem postopku. Tudi prvi odstavek 157. člena Ustave, ki varuje pravne koristi (koristi zavarovanih živali izhajajo iz 72. člena Ustave in iz ureditve na zakonodajni ravni in na ravni podzakonskih predpisov; za te koristi ne skrbi le država, ampak tudi nevladne organizacije z ustreznim statusom – te skrbijo za korist, oprto na zakon ali drug predpis). Zakonodajni ukrep na nacionalni ravni pa to varstvo izniči.
Seveda ne moremo izhajati zgolj iz tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije; to bi zanemarilo definicijo konkretnosti neke določbe. Procesno pravilo praviloma ne more narekovati vsebinskega (materialnopravnega) razumevanja neke določbe, prav obratno. Vendar vidim dodaten argument za dosedanjo, zgoraj omenjeno ustavnosodno presojo, ki je ta razmerja opredelila kot konkretna. Poleg kriterijev, ki jih je izoblikovalo Ustavno sodišče, menim, da gre za zaprt krog naslovljencev (closed class).
Vnaprej je nesporno, na koga, na katere zavarovane živali katere živalske vrste, se ukrep nanaša, omejenost je natančno označena z območjem, s številom, časovno omejenostjo odstrela, le točno to, kateri osebki točno določenega revirja bodo izbrani za odstrel, je prepuščeno naključju; vendar ne zaradi kakšnih njihovih tipskih lastnosti, ki bi bile posebej opredeljene, temveč samo zaradi tega, ker gre za omejitve odstrela v številu (kvota) v posameznem revirju.
Ukrep sam se torej nanaša tako na tiste subjekte, ki bodo ustreljeni (odstreljeni), kot tiste, ki – zgolj po naključju – ne bodo, ker bo številčno omejena kvota že dosežena.
Ti volkovi in rjavi medvedi so torej v tako specifični in konkretni situaciji (prej z odlokom, zdaj z interventnim zakonom), da določb, ki urejajo njihov odstrel, ne gre razumeti drugače, kot da so naslovljene na njih. V tem se kaže individualiziranost do te mere, da bistveno označi naravo konkretnega posamičnega akta.
Foto: Marjan Artnak
Samo naključje zaradi številčno določene kvote na posameznih območjih je torej tisto, zaradi katerega posamezne živali točno določene vrste na tem območju ne bodo odstreljene. To pa je, po mojem mnenju, bistveno, kar razločuje določbe izpodbijanega zakona od splošnih pravil zakona ali drugega predpisa, katerih tipična značilnost je, kot je bilo že omenjeno, da se nanašajo na nedoločeno število abstraktnih primerov.
Izkušnje Evropske unije in Aarhuške konvencije
Do neke mere se vprašanje posledic (ne)konkretnosti določb odvija tudi na ravni EU, ki se je z ratifikacijo Aarhuške konvencije leta 2005 zavezala, da bo zagotovila širok dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah tudi, ko gre za akte, ki jih sama sprejema.
V teoriji je Sodišče EU kritizirano, ker zavrača razloge za omilitev pogojev za dostop do sodnega varstva v okviru neposrednih tožb zoper akte EU, ki bi lahko vplivali na okolje. Tako je Splošno sodišče EU v dveh odločitvah ugotovilo, da Aarhuška uredba z izključitvijo splošnih aktov EU (general acts) s področja t. i. notranjega pregleda krši tretji odstavek 9. člena Aarhuške konvencije. Vendar je Sodišče EU ti odločitvi v pritožbenem postopku razveljavilo in zavzelo stališče, da Aarhuške uredbe ni mogoče presojati glede na Aarhuško konvencijo.
Z zavrnitvijo uporabe tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije kot referenčnega merila za preverjanje skladnosti prava EU z obveznostmi Aarhuške konvencije je Sodišče EU poseglo tudi na raven sodnega varstva v okoljskih zadevah na ravni EU. Z drugimi besedami, zahteve Aarhuške konvencije je (v okviru prava EU) mogoče ʺizigratiʺ, če se konkretna razmerja urejajo s splošnimi akti.
Vendar je Sodišče EU imelo možnost prenesti “skrb” sodnega varstva na nacionalno pravo, medtem ko slednje ne more reagirati na enak način. Torej, tudi če se ne spuščamo v oceno ustreznosti pristopa Sodišča EU, je jasno, da v nacionalnem pravu (za razliko od prava EU) ni več prostora za umikanje sodnemu, to je upravnosodnemu varstvu, kot pojasnjujem zgoraj, upoštevajoč tudi 157. in 23. člen Ustave.
Širša razprava o tem, ali EU izpolnjuje obveznosti iz Aarhuške konvencije, kaj o tem meni Odbor za skladnost z Aarhuško konvencijo (t. i. Compliance Committee of the Aarhus Convention) in ali se od držav članic morda zahteva več kot glede dostopa do sodnega varstva omogoča sama EU, bi presegla namen tega ločenega mnenja.
Želim izpostaviti le, da se tako na nacionalni ravni kot na ravni EU pojavlja vprašanje dostopa do sodnega varstva in da je eden od načinov, da se dostop (ne le omeji, ampak) prepreči, tudi ta, da se določbam, ki urejajo varstvo okolja, podeli narava splošnosti ali da se uvrstijo v zakonodajni ukrep. Prav to je Ustavno sodišče zaznalo v tokratnem primeru, kar pa je nedopustno že z vidika izpeljave načela delitve oblasti v Ustavi; to, kateri organ znotraj države je pristojen za posamezne zadeve, četudi te segajo na področje urejanja s pravom EU, pa je najprej vprašanje notranjega ustavnega reda.
Foto: Liberty University
Sestavljanje posameznih argumentov v celostno sliko
Vse zgoraj navedeno pomeni, da se šele z združitvijo odnosa zakonodajalca in izvršilne veje oblasti z vprašanjem ustreznega sodnega varstva in zahtev mednarodnih obveznosti celotna slika izriše kot popolna – vsa odprta vprašanja se povežejo.
Zato se mi zdi prav, da se odločba v obrazložitvi ni ustavila zgolj pri vprašanju, ali je zakonodajalec s sprejetjem interventnega zakona nedopustno drugače izvedel (ʺzlorabilʺ) ustavno opredeljeno načelo delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave) le v razmerju do izvršilne veje oblasti.
Za ustrezno obrazložitev v podporo izreku je treba argumentirati tudi neskladje s pravico do sodnega varstva po tretjem odstavku 9. člena Aarhuške konvencije. V tem pogledu se v obrazložitev vključi omenjena določba; upošteven pa je tudi prvi odstavek 157. člena Ustave; prva določba zahteva, da imajo nevladne organizacije z ustreznim statusom na področju varstva okolja dostop do upravnega ali sodnega postopka, druga pa, da se o konkretnih razmerjih in pravnih koristih posameznikov (pravnih oseb, četudi te nastopajo v javnem interesu) odloča v upravnem sporu, za kar je lahko pristojno le sodišče (torej po ZUS-1 Upravno sodišče).
Ni prvič, da je zakonodajalec preslišal mnenje Zakonodajno pravne službe Državnega zbora o spornosti tega početja
Ustavno sodišče je ravnalo kot branik ustavnosti; pri izvrševanju te svoje vloge pa v tem primeru ni sledilo razumevanju delitve pristojnosti med posameznimi vejami oblasti, kot si jo je zamislil zakonodajalec.
Zakonodajalca je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozorila na spornost početja. Ni prvič, da je preslišal njeno mnenje. Kot razlagam, bi moral prepustiti urejanje tega vprašanja izvršilni veji oblasti; vendar, kot kaže, je želel, da o tej vsebini ne presoja več Upravno sodišče, kajti to je že odločilo in odločitev ni bila po volji zakonodajalca.
Težko se znebim občutka, da zakonodajalec namenoma ni presojanja odpravljene vsebine Odloka ponovno prepustil Upravnemu sodišču. Vse “karte je namreč imel na mizi”: tako preteklo presojo Ustavnega sodišča, ki je za pretežno vsebino odlokov odločilo, da urejajo konkretna razmerja (in s tem, da je za nadzor nad ustavnostjo oziroma zakonitostjo ukrepov pristojno Upravno sodišče), kot tudi obveznost prvega odstavka 157. člena Ustave, da se konkretna razmerja presojajo v upravnem sporu.
Prav tako tretji odstavek 9. člena Aarhuške konvencije, ki skupaj z navedeno določbo Ustave zahteva dostop (upravičene) javnosti do sodnega varstva, pa pristojnost, da ravnanje z zaščitenimi živalskimi vrstami ureja izvršilna veja oblasti itd. Pa vendar se je zakonodajalec navzlic vsemu odločil za (interventni) zakon. Ker tudi hitrost priprave gradiva ne more upravičiti te zakonodajalčeve poteze (kajti običajno je odlok sprejet lažje in hitreje kot zakon), se toliko bolj dozdeva, da se je zakonodajalec želel izogniti Upravnemu sodišču.
Foto: Marjan Artnak
Lahko razumem, da zakonodajalec ni vedno zadovoljen z odločitvami sodišč. A ima tudi vselej možnost uzakoniti drugačno stališče, ki se bo od sodne prakse razlikovalo, posredno torej lahko poseže in spremeni tudi stališča izvršilne veje oblasti.
Vendar ne na takšen način, da se obide pristojnost sodišča, katerega odločitev mu ni po volji, kadar iz Ustave (skupaj z upoštevanjem mednarodnih obveznosti) izhaja, da mora imeti o koristih, katerih varstvo je v javnem interesu, zadnjo besedo (specializirano) redno sodišče.
Interventni zakon je porušil celotno sliko pristojnosti posameznih vej oblasti
To pa, menim, pomeni neskladje z načelom delitve oblasti. Interventni zakon je porušil celotno sliko pristojnosti posameznih vej oblasti. Že zato ni dovolj, da se ustavimo zgolj pri pojasnjevanju odnosa med zakonodajalcem in izvršilno vejo oblasti, ampak je, kot to naredi odločba, Ustavno sodišče moralo razložiti celotno sliko tega kompleksnega odnosa, kot je izpeljana v Ustavi, vključno z mednarodno obveznostjo po Aarhuški konvenciji.
Naj se vrnem k uvodnim stavkom tega mnenja; zapisal sem, da bo lahko kdo razočaran, ker se Ustavno sodišče ni dotaknilo vsebinskih pogojev za ravnanje z zaščitenimi živalskimi vrstami po substančnem pravu EU, izvedenem v nacionalno pravo.
Verjetno je na koncu mnenja bolj jasno, zakaj je tako. Ne le, da se je Ustavno sodišče moralo ustaviti precej prej pri pomembnih ustavnopravnih vprašanjih, temveč je sedaj verjetno tudi bolj jasno, da takšna vsebinska presoja v prvi vrsti pripada Upravnemu sodišču, ki nadzoruje delovanje izvršilne oblasti, kadar gre v običajnih razmerah za odločanje o posamičnih razmerjih, tako z vidika dejanskih kot pravnih vprašanj.
Ali bi morali vse to spregledati, ker se je “mudilo”? Nikalen odgovor sem dejansko podal že v uvodu; Ustave ne moremo in ne smemo prilagajati konkretnim okoliščinam, kadar tega njena načela in iz njih izvedena ustavna pravila ne dopuščajo.
Dodatno zmoti tudi to, da te okoliščine niso nastale čez noč; ne gre za nepričakovane, nepredvidljive okoliščine, ki bi že zaradi tega, torej same po sebi, zahtevale urgentno ukrepanje. Ob takšni situaciji (način ravnanja z zaščitenimi živalskimi vrstami) je treba imeti odgovor tudi na vprašanje, kako ukrepati, če v postopku sodnega varstva (v sporu pred Upravnim sodiščem) pride do odprave ali razveljavitve ukrepov; z drugimi besedami, pravočasno je treba imeti rezervni načrt ukrepanja.
Ta pa ne sme biti takšen, kot se je uporabil v tem primeru: da se ukrepi, odpravljeni v upravnosodnem varstvu, sprejmejo v obliki zakona in s tem obideta tako izvršilna veja oblasti kot tudi upravnosodno varstvo.
Foto: Liberty University
Izvirnik z vsemi izjemno zanimivimi podrobnimi opombami pritrdilnega ločenega mnenja sodnika prof. dr. Rajka Kneza k odločbi št. U-I-194/19 z dne 9. 4. 2020 https://www.us-rs.si/media/u-i-194-19.pdf je na spodnji povezavi: https://www.us-rs.si/media/u-i-194-19.-.pritrdilno.lm.dr.knez.pdf
Foto: Marjan Artnak
