Počasi čez mostiček prečkam jugo vzhodni obrambni jarek in preden se spustim po stopničkah na most, ki vodi navzdol proti Gornjemu trgu, še nekaj časa zrem v grajski stolp. Ko pridem do prvih gabrov na Mačji stezi se ustavim. Pasji lajež s Krakova in Trnovega se še zmeraj tu in tam oglaša. Luči v mestu spodaj so kot prej tihe in nenavadno mirne. Nekam sanjavo in ljubo sijejo hiše ob reki. Rada te imam, rečem potihoma mestu spodaj; kljub vsej bolečini, ki je bila tu. In tudi zaradi nje. Vzljubila sem te, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo res tako; in ne da bi vedela kdaj, pomislim. Zvezde med črnim vejevjem so svetle in jasne. Zelo hladno je. Tesneje se zavijem v mehek črno siv šal. Grajski stolp je visoko nad menoj. Kmalu bo polnoč. In v tistem me je, prvič v teh tednih, res ostro presunilo ter za trenutek ledeno zmrazilo spoznanje.
Foto: Ana Ašič
Tekst in foto: Ana Ašič
Dobršen del poznega ponedeljkovega popoldneva in večera prebiram neskončne strani navodil in priporočil ter podpornih materialov za novinarsko poročanje v času koronavirusa, ki ga vsem polnopravnim članom pošilja moje ameriško združenje poklicnih novinarjev. Tisočkrat ponovljeno, »zdravje je na prvem mestu« pa, seveda, »StayHome«, »ostani doma«; ter, neverjetno: pozivi cehovskega časopisa, »Write Your Own Story«, »napiši svojo lastno zgodbo«. Pa kaj je s temi ljudmi v desku tam daleč prek morja? Koga naslavljajo? Novinarske profesionalce? Ali otroški vrtec? Kakšno drugo kot lastno zgodbo bo kdo napisal? In, a že vse življenje delam kaj drugega kot to!? Je zdaj sploh lahko kako drugače!? No, tisti prijazen urednikov pozdrav, »živjo, Ana, če si vsaj malo podobna meni, potem ta trenutek prav tako iščeš znamenja upanja v tem frustrirajočem času«…to pa, ja, gre do živega. »Seveda jih iščem, Lou! Kdo jih pa ne!?«
Foto: Ana Ašič
Zaprem vse, se toplo oblečem in obujem in stopim iz hiše. Hladen nočni zrak je čudovit. In čist! Moje bogato cvetoče hijacinte, malce skrite med grmičjem sivke in vrtnic, v vseh barvah od rožne, marelične, bele do modre, sicer v tem mrazu ne dišijo tako močno kot so v toplejših večerih preteklih dni, a vendar me pogled nanje razveseli; še bolj pa, ko vidim, da vsaj dve moji vrtnici že razvijata popke. Čeprav se je zadnje dni zelo ohladilo, že dolgo ni bil marec tako pomladno lep, pomislim, ko celo v soju luči, belo rožnato cvetoči ringlo in koralno rdeče cvetje japonske kutine pričarajo pomladni dan. Stopim nazaj v hišo po telefon, šal, ingver, eterično olje poprove mete in bora in povem, da grem malo na sprehod, saj zdaj ni videti res nikjer več nikogar.
Foto: Ana Ašič
Na Gornjem trgu ne srečam žive duše. Tudi, ko se spustim navzdol do vodnjaka in naprej po Starem trgu ni ne duha ne sluha o kakšnem življenju. Vse je zaprto. In temno. Šuštarski most je širok kot že dolgo ne. Vsak šumljaj reke se sliši. Nabrežja so prazna. Le pokrite, z jekleno žico povezane in močno strnjene mize pričajo, da so tu bili nekdaj drugačni prizori. Tudi in še zlasti ob desetih zvečer! Zdaj lučke ugasle samevajo. Vrbe pa vilinsko zlato rumeno zelene iztezajo svoje svilno vejevje k temno zeleni reki. Brv, Ribji trg, Tromostovje, Stritarjeva, Wolfova. Nikjer ni nikogar. Niti enega samega človeka.
Foto: Ana Ašič
Svoje lastne tihe korake slišim. In vse, kar daje zvok, sta zastavi na gradu. Vsaj tako mislim, ko zrem v opečno rdečkasto pročelje Marijinega Oznanjenja na Tromostovju in se od tam ozrem proti gradu. Tudi na Ciril Metodovem trgu ni nikogar. Vijolični, rožnati, modri, rumeni in zeleni plišasti zmajčki ter vsi ostali kitajski spominki bodo še dolgo, vsaj videti je tako, otožno strmeli skozi izložbe in zaman čakali na kitajske turiste, da jih spet, kakšna ironija, kot pozdrav iz Ljubljane, odnesejo tja, kjer so jih izdelali.
Foto: Ana Ašič
Res, kaj bo zdaj z vsemi temi, ki so v zadnjih letih našo nekdaj šarmantno in pristno srednje evropsko Staro Ljubljano spremenili v banalno, morbidno, instantno, navadno in ceneno »china street«!? V svetovno prestolnico istospolne prostitucije, prostaških uličnih orgij, brezsramno strupeno zeleno smrdljivo beznico raznih sniferjev, zadetežev in zblefiranih »visokih« propalic iz vsega sveta, ki so tukaj dan za dnem v opoju substanc vseh vrst prazno sejali svoj brezdelni brezup?
Foto: Ana Ašič
Kje so zdaj rusko in srbsko, romunsko, bolgarsko in bogve še kako govoreče gospe, na ekstremno visokih petah, s premočno našminkanimi živo rdečimi ustnicami, z bleščičastimi minicami, vpadljivimi nogavicami in z, na vseh teh nočnih sprehodih, pred menoj zmeraj hitro izmikajočimi očmi? Pa petnajstletne deklice, ki so jim pri tem že na marsikaterem vogalu sledile. In malce bolj spretni fantje v tesno oprijetih, premajhnih črno belih majčkah, pa v pravem trenutku s koketno roko v laseh. Sami nesrečni otroci. Nesrečni starši. Nesrečne ženske. Nesrečni moški. Nesrečni ljudje.
Foto: Ana Ašič
Mestni trg je prazen. Težka kovana vrata Mestne hiše so zapahnjena. Plečnikova kamnita preproga pred njo sameva. Tudi ko se vračam nazaj po Starem trgu ne srečam nikogar. Fontana na vznožju Gornjega trga še zmeraj molči. Na čudovitih temno zelenih vratih Lesar Hotela Angel je obvestilo v slovenskem in angleškem jeziku, da je do nadaljnjega zaradi koronavirusa zaprt. Pogledam k oknom Mateje in Luke; včasih zvečer ona ali vsaj Sivček, mačkon s sijočim sivo belim kožuščkom sloni na oknu in gleda zvezde. Ne, nocoj ni nikogar. Vse je zaprto. Na drugi strani hiše so, morda na vrtu, pomislim, srčno upam, še zmeraj zdravi.
Foto: Ana Ašič
Pogrešam Lukove ostre, neusmiljeno pronicljive in srčne besede; klepet na ulici; tikovo klopco v zavetju temno zelenega bora; ogenj v kaminu; čas, ki se zmeraj malce ustavi v salonu v prvem nadstropju; v tem edinstvenem zavetju izvirne ustvarjalnosti in intelektualne svobode; manjkajo mi, vsem nam, njune zgodbe z Ibize, Tirolske, Toskane in Kostela in Stične in Otočca; večeri ob martiniju, ginu in Glenfiddichu; ali pa čisto preprostem metinem čaju in sanjah, ki smo jih vsi imeli, a je bilo v enih preveč resnice, da bi že lahko živele zdaj in tu; druge pa smo tudi zaradi naše mehkobe in nostalgije in navezanosti na te kraje sami zavili v svilene papirje, pospravili v šatulje in jih le še tu in tam v dolgih večerih razgrinjamo, da bi vsaj naši otroci razprli krila in poleteli tja, kamor jih vodi srce, in kjer bodo morda vendarle vsaj oni zares svobodno in ustvarjalno živeli.
Foto: Ana Ašič
Tako smo vsaj mislili. Prej. Pred novim letom. Morda še kakšen dan za tem. A že sredi januarja smo vedeli. Ne nameni Centralni komite Komunistične partije Kitajske kar tako, brez veze, za začetek, od danes na jutri, štiri milijarde dolarjev za preprečevanje širjenja epidemije, če ne bi šlo za nekaj res hudega! Resnega! Pa medicinsko osebje v skafandrih. Strahotni posnetki bolnih. Vojaki. Tanki okoli mest. Brzostrelke okoli trpečih. Vsi, ki poznamo Kitajsko in smo bili kdaj tam, smo takoj vedeli, kaj to pomeni. Da gre zelo zares! A je bil vse le glas vpijočega v puščavi.
Foto: Ana Ašič
Zdaj se ves svet spreminja vanjo. V svojevrstno puščavo. Ta je zmeraj neizprosna. In nevarna. A je tudi zmeraj kraj očiščenja. Novih uvidov. In vizij. Ja, po njej ni nič več isto. In sam nisi nikoli več, kar si bil. Pomislim na čas, ki sem ga preživela v Sahari. Poleg moje rojstne vasi in snežniških prostranstev pa teh mojih grajskih zvezdnih stez in morda vse bolj tudi nekaj očarljivih kotičkov sredi kočevskih gozdov, je bila prav puščava kraj moje največje učaranosti. Edinstvena. Ultimativno te sooči s samim seboj. Še preden stopiš vanjo, moraš dobro premisliti o prtljagi, o tovoru, ki je s teboj. Veliko vsega je treba opustiti. Spustiti. Pozabiti. In odpustiti. Sicer ne prideš čeznjo. Samota je velika. Neskončnost je brezkrajna. Popolna svoboda? Ja, če jo nosiš s seboj, potem se tu razcveti kot velika saharska roža! Gibanje pa je močno omejeno na zastražene konvoje, na tistih nekaj, zmeraj znova s sipinami zabrisanih poti in oaz z močno utrjenimi tabori. Proti polnoči prihaja lajež stotine hijen vse bliže in postaja vse bolj neprijeten in grozeč; v zgodnjih jutranjih urah se počasi oddalji in takrat v šotoru pod grobo volneno odejo na hitro še malce zadremaš, da si nabereš moči za napore, ki neizogibno sledijo. Dnevi so jasni in sonce je neizprosno. Noči pa so hladne, zmeraj blizu ali malce pod lediščem. In zvezde so velike in žareče in se neustavljivo dotikajo srca, razkrijejo vsako še tako skrito bolečino in koprnenje in sanje, za katere še slutiš ne, da so tam; utrinjajo se, ostrorobe nebesne staroselke, zmeraj znova naravnost skozi srce; ne dajo mu miru, bleščeče modrijanke; ne odnehajo, dokler se ne prečisti in ne umiri na modrem žametu stvarstva ter brezpogojno preda bolečemu a tudi tolažbe polnemu dotiku resničnega življenja.
Foto: Ana Ašič
Tudi ta noč je temna in tiha in žametno modra s svetlimi zvezdami in tu in tam oblaki, ki jih srebrijo zlati odsevi mesta. Tako tiho je, da na Mačjo stezo slišim pse s Krakova in Trnovega. Velika tiha, a še zmeraj z lučmi obsijana vas, leži spokojno tam spodaj in toplo osvetljena trnovska cerkev svetega Janeza Krstnika je velika sijoča uteha sredi nje. Ljubljana. Že štirideset let tudi moje mesto. Le eno od mestec na moji poti, sem mislila, da bo. Takrat. Pred davnimi časi. In poglej, zdaj stojim tu, se naslanjam na mogočne skrivenčene gabre in zrem v te luči, pod katerimi se mi je zgodilo vse. Vse. Tu vsak dan z lahkosrčnim navdušenjem in vzhičenim veseljem odmeva življenje mojega ustvarjalnega sina. In tu, v tem mestu je nekega marca prišla in za zmeraj odšla moja hčerka. Za njenimi nevidnimi smehljaji se zmeraj znova oziram v nebo, v sijoče zvezde med temnimi vejami gabrov, ki vedo vse. Bolj kot kdo drug.
Foto: Ana Ašič
A grem naprej. Zlagoma. Kot vsako noč. Ker je to moje vsakodnevno romanje na goro. Udarjanje in reškljanje škripčevja na drogovih za zastavi na grajskem stolpu postaja vse glasnejše. Ko po lesenem mostu in stopnicah pridem pod mogočna kostanja in se pred menoj v vsej mogočnosti razvije južni zid, mi pogled pritegne stolp. Ah, si rečem, najbrž ne vidim dobro, bom še z druge strani pogledala; in grem na zahodno stran, kot je to moja običajna pot. Na visokem ozkem obzidju vidim tri mlade ljudi. Stojijo vsaj meter in pol vsak sebi, čeprav je videti, da so skupaj; vsak ima pred seboj pijačo in mirno, tiho se pogovarjajo. Morda za trenutek obnemijo in skomignejo z rameni: gre pač ena mimo. In isto se ponovi, ko grem nazaj. A smo daleč vsak sebi, med nami so globoki jarki in vsaj osem metrov razdalje. Naredim še hiter sprehod do »koscev« kot sama rečem puntarskemu spomeniku, ga obkrožim in se zelo počasi vračam, saj sem, zdaj, ko drevje še ni v svoji gosti zeleni preobleki, zmeraj znova očarana nad žarečim prizorom mogočnega grajskega zidovja med temnim vejevjem javorjev in kostanjev, ki se s te južne strani odstira pogledu.
Foto: Ana Ašič
Ko se za trenutek ustavim, vidim, da je res, kar se mi je že prej večkrat zazdelo. Na grajskem stolpu ni zastav. Ne mestne. Ne državne. To, da sta dve, je itak popolnoma zgrešeno. Otročje. In v bistvu nezrelo. Nikakor nisem pristašinja aktualnega ljubljanskega župana, kar tudi on zelo dobro ve, saj mu kot prebivalka Stare Ljubljane to tudi zmeraj odkrito, jasno in, on bi takoj rekel »preveč glasno«, povem. A pri mestni zastavi na grajskem stolpu je imel prav. Ljubljana je sicer res prestolnica države. A na mestno trdnjavo sodi mestna zastava! Poleg tega za grad skrbi mesto. Ljubljanski grad je mestni simbol, podobno kot salzburški, kjer prav tako zmeraj, razen ob državnih praznikih, vihra na njem zastava mesta Salzburg! Ob državnih praznikih pa, jasno, skladno z zakonom o državnih simbolih, tudi v Ljubljani mestno zastavo zamenja nacionalna, državna zastava.
Foto: Ana Ašič
Tako tisti, ki vodijo mesto; kot tisti, ki vodijo državo, bi morali biti toliko sposobni, osveščeni, omikani, kulturni in samozavestni, da bi zmogli živeti in konstruktivno ter odgovorno delovati v tej sicer dejansko in simbolno zahtevni in občutljivi dihotomiji, ki jo predstavlja odnos med prestolnico in državo. Za zdravo ravnovesje med obema je tu sicer, poleg nujne samoumevne visoke stopnje obojestranske poštenosti, politične kulture in omike, potrebno res kar nekaj naporov; a to je tisto, zaradi česar se z vsemi izzivi, problemi in uspešno uresničenimi nalogami prestolnica ne le upravičeno in pričakovano razlikuje od ostalih mest v državi, temveč jim vsem tudi kaže pot in zgled, kako se dela!
Foto: Ana Ašič
Državo z zdravo identiteto ne more ogrožati prestolnica z močno dejansko in simbolno podobo. Nasprotno! Takšna prestolnica je ponos in zrcalo države! Država, ki to razume, pa je prav tako ponos in krona prestolnice! Dva droga in dve zastavi na enem stolpu ne govorita o obojestranskem in medsebojnem razumevanju in spoštovanju, ampak predvsem nazorno kažeta na prepad in razkol, ki je simbolno in de facto med njjima! V zreli državi in zreli prestolnici je dovolj en drog. Seveda pa prav gotovo na ljubljanski grajski stolp poleg mestne in državne ne sodi nobena druga zastava! Torej tudi mavrična, ki naj bi govorila o tem, da je Ljubljana »istospolno usmerjenim prijazna« tu nima kaj iskati! Tukaj pa tudi aktualni ljubljanski župan in vsi, ki ga v to spodbujajo, ali v tem podpirajo, nikakor nimajo prav!
Foto: Ana Ašič
Počasi čez mostiček prečkam jugo vzhodni obrambni jarek in preden se spustim po stopničkah na most, ki vodi navzdol proti Gornjemu trgu, še nekaj časa zrem v grajski stolp. Jekleni žici še zmeraj neenakomerno pritrkavata vsaka k svojemu praznemu drogu. Rdeča signalna lučka, ki je le na enem, je rdečkasto obarvala drugi drog. Prazna stojita in razdalja med njima je videti le še večja. Ko pridem do prvih gabrov na Mačji stezi se ustavim. Pasji lajež s Krakova in Trnovega se še zmeraj tu in tam oglaša. Luči v mestu spodaj so kot prej tihe in nenavadno mirne. Nekam sanjavo in ljubo sijejo hiše ob reki. Rada te imam, rečem potihoma mestu spodaj; kljub vsej bolečini, ki je bila tu. In tudi zaradi nje. Vzljubila sem te, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo res tako; in ne da bi vedela kdaj, pomislim. Zvezde med črnim vejevjem so svetle in jasne. Zelo hladno je. Tesneje se zavijem v mehek črno siv šal. Grajski stolp je visoko nad menoj. Kmalu bo polnoč.
In v tistem me je, prvič v teh tednih, res ostro presunilo ter za trenutek ledeno zmrazilo spoznanje. To je bil vendar nekdaj eden od načinov, s katerim so popotnikom na daleč sporočali in oznanjali, naj gredo mimo, naj obidejo ta kraj, pomislim pretresena. To je bilo nekdaj srhljivo srednjeveško znamenje, ki je vsem govorilo: Pojdite proč od tod! V mestu je kuga!
Bog se nas usmili! V tem je zdaj tudi moje mesto. Ljubljana Anno Domini 2020.
