BELA MUCA V NAROČJU. IN BERETTA NA MIZI. NA KONCU PA, NIKOLI VEČ EVTANAZIJA!

»Težko je to, ne,« rečem tiho in nenadoma začutim, kako utrujena sem, kako zelo me je ta pogovor pretresel, izpil, izmozgal. Že zdavnaj sem med njim z drugim telefonom prestavila sestanek, na katerega se je mudilo. Zaprla na računalniku admin in prihranila objavo za kasneje. Pospravila skice za naslednji tekst v mapo in shranila elektronsko sporočilo z vprašanji za informacije javnega značaja med »osnutke« ter pozaprla vse elektronske naslove z vsemi neodgovorjenimi sporočili vred. »Strašno težko je, Ana,« zaslišim z druge strani in ta že druga »Ana« v istem pogovoru mi zgosti njegovo stisko v otipljivo težo, ki prav leže tudi na mojo dušo. »Vsakič, ko zganem roko, da bi jo stegnil k beretti, se zdi, da mi jo nekaj nevidnega blokira, zadrži. Vse vem, vse sem premislil, vse mi je jasno in logično, a mi roka zadrhti vsakič, ko skušam poseči po pištoli. Nekaj iracionalnega, nekaj močnejšega od mene, od moje volje, od mojega razuma, od moje odločenosti, začutim,« reče glas, v katerem je zdaj predvsem neskončno morje najbolj človeške ranljivosti.

Foto: Adobe Stock

Piše: Ana Ašič

Foto: Amir Mukhtar, Adobe Stock, Marjan Artnak, Ana Ašič

Naslovna fotografija: Amir Mukhtar

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

18. november 2025

V prvih dneh maja lani mi je sredi največje časovne stiske, telefonskih klicev, elektronskih sporočil, urejanja za nenaden nenačrtovan, a neizogiben sestanek, sredi objavljanja enega teksta, pri katerem je šlo vse narobe s fotografijami, pa skiciranju naslednjega in pošiljanju vprašanj o informacijah javnega značaja, skratka, sredi vsega tega dopoldanskega kaosa mi je nenadoma »nekaj reklo«, naj pokličem znanca, prijatelja, ki ga že kakšne tri tedne nisem.

Četudi ga je bilo običajno težko priklicati in sem zmeraj vedela, da moram kar malo počakati, da se po dolgem zvonjenju javi, saj je končno v upokojenskem miru zelo užival pri delu na svojem vrtu, zlasti pa seveda spomladi, ko je toliko opravil s setvijo in sajenjem cvetlic in zelenjadnic, pri čemer je telefon s sicer zelo glasnim zvonjenjem rad puščal na mizi pod nadstreškom vrtne terase, a je bilo do njega v prostranem vrtu vendarle kar nekaj korakov, no, kljub temu, torej, da sem bila pripravljena na to, da bo minilo kar nekaj časa, preden ga prikličem, se je tisti dan javil domala v istem hipu, ko je pozvonilo.

»Živjo,« rečem kar malo presenečeno, ko tako hitro zaslišim njegov nekam nenavadno miren glas, »kaj dogaja!?«

Po nekaj trenutkih še bolj nenavadne tišine, mi zelo mirno, zelo počasi odgovori: »Sedim tukaj, na sončku, za »uno« mizo sredi vrta, ptički žvrgolijo in gledam beretto na mizi in zbiram moči, da jo vzamem v roke…«

»A si znorel!? Takoj jo pospravi!«« zavpijem iz čiste nemoči, saj sem več kot sto kilometrov vstran, od groze mi dobesedno zledeni kri v žilah in preblisne me, da ga moram enostavno nekako zamotiti, pri čemer se je občutek moje nemoči in stiske le še povečeval in sem se v živo zavedela, kako nam vsem v resnici manjka najbolj osnovnih veščin za »upravljanje« takšnih življenjskih situacij; novinarji, ki smo nemalokrat celo večji zaupniki ljudem v stiskah kot so to duhovniki in psihoterapevti, pa bi še posebej morali biti vsaj osnovno izurjeni za ravnanja v takšnih situacijah.

»Poslušaj,« rečem zelo vznemirjeno, on pa zelo mirno in trezno: »Kar pomiri se. Ne, ni to, kar misliš, ne mislim je uporabiti proti sebi, nikakor se še ne mislim »fentati«, toliko me menda poznaš…« »Ja, kaj pa potem noriš!?« ne morem počakati, da pove do konca in še rečem: »A si sam doma? Kje pa je žena,« vprašam, čeprav vnaprej vem, da je v službi, ker ona pač še ni upokojena. »Ne, nisem sam,« reče, »na kolenih, v naročju mi sedi muca, saj veš, ta, moja, bela, in jo gledam in čakam, da pride trenutek, ko bom lahko nameril vanjo in jo rešil.«

Nov val groze me preplavi. »Pa, prosim te! Nehaj! Ne nori! Ne boš vendar ustrelil bitje, ki ti že toliko let toliko pomeni!? Kaj te je vendar obsedlo!?« se odzovem spontano in verjetno v popolnem nasprotju z vsem, kar svetuje strokovna literatura v takih primerih. »Kaj ti je!?« ga pokličem po imenu. »Še zadnjič, ko sva bila pri vas, si jo ljubeče čohljal, ji dovolil, da je predla v tvojem najljubšem naslonjaču, se smehljal, ko se je potem spretno in gibko ugnezdila med dragocenosti na kredenci, jo hvalil, ker v vseh letih še nikoli ni ničesar razbila, četudi se smuka prav povsod! Zdaj pa tole! Pa kaj ti vendar je, kaj se dogaja!?«

»Vse to, kar si naštela, je res,« mi počasi odgovori, »vendar pa ne veš vsega, Ana,« me tudi on pokliče po imenu, kar stori samo takrat, ko gre res najbolj zares. Nekaj časa oba molčiva. »Povej mi,« se potem prva pod težo že doživete pretresenosti in te, ki s tistim »ne veš vsega, Ana« zlovešče neizgovorjena visi »v zraku«, nekam potolčeno mirno oglasim.

»Z muco je konec. Pred nekaj dnevi se je začela čudno opotekati, ne je, komaj kaj pije, pada, ni ji več mar za nič, za nikogar, niti zase, ne umiva se več, ne prede, vsa je uboga, zelo, zelo uboga.«

»Kaj pa vendar pravi veterinar!?« vprašam in izpustim vprašanje, ali jo je peljal k njemu, saj vem, kako natančna in skrbna sta z ženo glede tega, kako jima ni žal nobenega denarja za dobrobit njunih živali, kako vsako ob najmanjšem čudnem obnašanju takoj peljeta k tistim, ki bi lahko kakor koli pomagali.

»Pravi, da je najverjetneje nekaj narobe z možgani…morda kap. Verjemi, res je uboga, po svoje se sicer vidi, da ima neko voljo do življenja, da želi to nekako premagati, iti prek tega, danes se res zdi, kot da ji gre morda malo na bolje, a je to verjetno le prividno, ves čas se me drži in se opoteka za menoj, nemočno skoraj neslišno mijavče, napravi nekaj korakov pa spet pade, zapre oči, potem pa se spet dvigne, se malo premakne, spet omaga, počije, pa spet nekaj majavih nekaj korakov, ko jo božam, me gleda v oči, prosi me, naj ji pomagam, čutim, kako zelo me to prosi; in če ji ni več pomoči, ji bom pač pomagal, da ne bo več trpela,« govori zdaj že zelo odločno.

»Kako si lahko tako prepričan, da ji ni več pomoči!? Saj veš, vsi, ki imamo muce, vemo, kaj vse premagajo, kako se »zližejo« iz še tako brezupne situacije, življenje je polno čudežev, kar spomni se, kako je bilo z našim mačkonom, kako usodno je bil zastrupljen pri dveh letih, jetra konec, kri tako strjena, da so mu morali odvzeti vzorec s posebnim postopkom pod anestezijo, diagnoza porazna, prihodnost nična in brezizhodna. Pa ga poglej zdaj, deset let kasneje, pri dvanajstih letih, kako se veseli življenja, kako se podi po najvišjih omarah, kako preganja vrabce, vrane in golobe na terasi, ko hočejo brskati in razkapati po mojih loncih z rožami, vitalen in poln moči je ta naš muc, ob tem, da so mu pred dvema letoma odpovedale ledvice, pa se je tudi iz tistega, ko je bilo že spet videti brezupno, nazadnje čudežno izvlekel, in se ponovno neustavljivo zapodil v življenje, tako da nam vsem vsak trenutek nenehno sporoča, kako nujno je, da nikoli ne ugasne naša vera v življenje in čudeže, ki nam jih to življenje v resnici radodarno trosi, le opaziti in sprejeti jih moramo ter jim dati priložnost, ne tako in takrat, kot mi mislimo, ampak tako in takrat, ko v resnici pride čas zanje!« sem govorila in govorila, ne le da bi zamotila, ampak zato, ker vse to iz nešteto najbolj resničnih izkušenj in iz vsega srca najbolj verjamem.

»Glej, vse to je res in tudi jaz verjamem, ampak danes dopoldne v tem lepem majskem dnevu, ko vse cveti in dehti, sem si rekel, tako, kot si enkrat že zdavnaj pisala o tistem filmu, misim, da je bil to Tanka linija smrti, v katerem mularija pravi »danes je dober dan za smrt«, no, tako sem si rekel, in tako zdaj sedim tu, z muco v naročju in z beretto na mizi.«

»Pa, zakaj jo moraš ustreliti!? Razumem, da si jager…in je zate streljanje…ne vem, no, zate ni tako strašljivo, kot je za nas, ki nismo nikoli »fentali« ničesar večjega od komarja ali muhe… ampak, muco lahko daš vendar uspavati!«

»To pa ne! Tega pa ne bom nikoli več naredil z nobeno od naših muc! Sem to napravil lani z ono drugo, saj veš, katero; in takrat sem sklenil, nikoli več! Bil sem ves čas zraven in sem videl resnico v vseh podrobnostih! Ob prvi. In ob drugi injekciji. Vem, kakšna si ti, kako si občutljiva, res senzibilna do konca, zato ti ne bom opisoval vsega tega, kar je tam bilo, kaj se je z našo ubogo muco dogajalo, potem, ko je dobila »smrtno dozo«, kakšno resnico o evtanaziji sem takrat videl in doživel; želim si, da sam nikoli ne bi vedel za to, tudi ženi sem povedal in tebi prav tako povem, da ne skušajta tega niti izvedeti, ker je to več kot lahko človek prenese.«

»Ampak, moj pokojni oče, ki je bil ves čas zraven, doma, na domačem dvorišču, ko so uspavali našega Ota, dolgodlakega nemškega ovčarja, pa je dejal, da je Oto po injekciji samo najbolj spokojno zaspal.«

»Ja, morda res, očitno je imel srečo in veterinarja, ki mu je bilo res mar, ki je res znal, a takšne sreče še zdaleč nimajo vsi! Pravzaprav sem vedno bolj prepričan, da jo imajo bolj redki, kot si mislimo in kot smo si pripravljeni priznati! Pa kot smo pripravljeni videti in slišati, kaj se s to ubogo živaljo dogaja. Si mislim, da gre tu za nekakšen »slepitveni mehanizem«, s katerim ostanemo nedovzetni za resnico, ki jo gledamo, ki jo poslušamo, ki je tam, a se globoko v sebi nočemo soočiti z njo, ker smo mi sprejeli odločitev, s katero smo to drugo bitje pahnili morda v še veliko večje, bolj mučno trpljenje od trpljenja, zaradi katerega smo se odločili za to »lajšanje« in pospešitev njenega konca!«

»Ja…to razumem,« rečem nazadnje in pomislim, koliko ljudi, med njimi tudi eden ali dva veterinarja, so mi že o tem pripovedovali. Pa vendar, rečem: »Ampak, oprosti, kaj pa strel!? Saj to je vendar brutalno! Ob tem, da se to sploh ne sme početi! Poleg tega še tako natančen strel ni brez bolečine, brez trpljenja, brez mučnega vzdušja, brez zapletov in agonije!«

»Moj bo! Točno vem, kaj moram uporabiti, kje in kako, da muco v stotinki sekunde odrešim! Saj veš, da se na orožje pa res že zelo dolgo spoznam. In to sem sebi in našim mucam obljubil po tem, kar sem lani doživel! Nikoli več ne bom kaj takega tvegal! Nikoli več ne bom nobenega mojega živega bitja izpostavil čemu takemu! To sem si sveto obljubil! Nikoli več evtanazije!«

»Surov uboj pa ja!?!«

»To je itak eno in drugo! Raje pa muco sam »fentam«, naj umre od moje roke, če že mora; in če ji je treba skrajšati trpljenje!«

Nekaj časa med nama zavlada molk. Potem pa mu počasi rečem: »A je vendar še nisi…«

»Ja…« reče in zavzdihne, »nisem.«

»Strašno težko je, Ana,« zaslišim z druge strani in ta že druga »Ana« v istem pogovoru mi zgosti njegovo stisko v otipljivo težo, ki prav leže tudi na mojo dušo. »Vsakič, ko zganem roko, da bi jo stegnil k beretti, se zdi, da mi jo nekaj nevidnega blokira, zadrži. Vse vem, vse sem premislil, vse mi je jasno in logično, a mi roka zadrhti vsakič, ko skušam poseči po pištoli. Nekaj iracionalnega, nekaj močnejšega od mene, od moje volje, od mojega razuma, od moje odločenosti, začutim,« reče glas, v katerem je zdaj predvsem neskončno morje najbolj človeške ranljivosti.

»Ko greš na srnjaka, pa ni tega?« si kljub vsej občutljivosti trenutka in stiske, pa morda prav zaradi nje, ne morem kaj, da ne bi to vprašala dolgoletnega lovca.

»Ah, tisto je čisto nekaj drugega! Srnjak je zdrav, poln moči, on ima možnost, da se umakne, skrije, pobegne, ukane lovca, to je lov, nekakšna igra med dvema v naravi, del starodavnega boja za preživetje! Ta moja muca tu pa je nemočna, nebogljena, bolna…vedno in povsod tudi v naravi, ko je jelen ali medved ali katerakoli druga divja žival strahotno poškodovana v prometni nesreči ali obstreljena, vedno zagovarjam ta milostni strel, ki skrajša temu nepopravljivo poškodovanemu bitju neznosne muke in trpljenje…ampak to danes…mislil sem, da bo opravljeno v nekaj minutah…zdaj pa že več kot dve uri sedim za to mizo,« reče in pospremi svoje besede z dolgim izdihom.

Počakam nekaj trenutkov, da potihne zven prav vsake od njegovih besed, pa da zberem tisočere misli, ki me preplavljajo: »Daj, no,« rečem naposled in ga tudi jaz že drugič v tem pogovoru pokličem po imenu, »položi muco na trato med marjetice, na sonček, naj počiva v tem dehtečem majskem dnevu…daj ji čas…zaupaj…ona morda v resnici sploh ni tako slabo, kot se to zdi, saj veš, kaj pravijo mnogi, ki so preboleli možgansko kap, koliko knjig je o tem napisanih…in… daj, pospravi beretto…danes očitno v resnici ni »dober dan za smrt«, ampak je »čudovit dan za življenje«…daj mu priložnost, poslušaj svoje srce, ki ti odmika roko od berette. To ni »klic smrti«, tudi le »klic divjine« ni, ampak je čisti »klic življenja«! V resnici ga slišiš, čutiš, in to je tisto, kar ti zadržuje roko. Ta klic…mislim, da mu je treba slediti… naj je glasen kot krik ali rahel kot najtišji šepet, zmeraj, v to sem trdno prepričana, vodi »klic življenja« po pravi poti, nikoli v resnici v prepad in pekel trpljenja, četudi je morda to na prvi pogled še tako videti, ampak vodi v resnično, globoko odrešitev duše in srca, v njun najgloblji mir, ki ga na koncu koncev mnogo bolj kot odločitev za smrt, v resnici in v najbolj neslutenih uresničenjih lahko prinese le odločitev za življenje, z vsem, kar nam to nenehno daje in jemlje in na koncu tudi vzame, a obenem s tem, ko smo se življenju predali do konca in do zadnjega diha, kot in kakršen nam je bil najbolj namenjen, tudi najbolj da.«

Ko sem umolknila, po dolgih trenutkih čistega miru in spokojne tišine, ko sem že mislila, da se ne slišiva več, je prišla z več kot sto kilometrskih daljav ena sama beseda. Tista, ki je bila v vseh letih tega druženja in prijateljstva pa res zmeraj prihranjena le za najbolj izjemne trenutke. »Anka,« je bil njegov zelo miren, zelo počasen, zelo topel odgovor.

V teh dneh, ko je na vseh straneh toliko govorjenja o odločitvah za smrt in o odločitvah za življenje, sem se spomnila na ta pogovor. Prijateljeva bela muca pa se še danes nadvse srečno in razposajeno podi po tratah in marjeticah, ki jih je topla jesen letos še enkrat razcvetela prav v tem novembru.

Foto: Amir Mukhtar

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Marjan Artnak

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Ana Ašič