»Če morajo v nekaterih evropskih državah parke ustanavljati tako, da v degradiranih območjih spet umetno vzpostavljajo naravne razmere, kot so to primeri v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, nam v Sloveniji tega ni treba početi. Dovolj bi bilo, da bi na državni ali občinski ravni zaščitili razmeroma neokrnjene predele narave in izdelali mehanizme za sonaravni razvoj. Vetrne elektrarne nikakor ne morejo biti nadomestilo za elektriko, ki jo sicer proizvedemo v termo ali nuklearnih elektrarnah, niti niso kakšna eko in bio prijazna energija, če je umeščena v ohranjeni naravi: v vplivnem območju naravnega parka, na območju Nature 2000 ali na območju Unescovega programa »Človek in biosfera«. Namesto tam, če že kje, bi morala biti postavljena v že degradiranih območjih, kot so npr. industrijske cone, kjer so hkrati tudi največji porabniki energije. Seveda je vprašanje modernega pogleda na svet, globalno vprašanje vzdržnosti nenasitne družbe, ki zahteva vsak dan več energije. Tak način življenja trajnostno ne zdrži in ni mogoč. Z energijo bo potrebno varčevati, jo modro porabljati in drugače pridobivati, ne le na račun narave,« poudarja Tomaž Zorman, naravovarstveni nadzornik ter naravovarstvenik službeno in zasebno. Danes objavljamo prvi, uvodni del razmišljanja o naravovarstvenih in okoljskih dimenzijah ter delikatnosti in nesprejemljivosti umeščanja vetrnih elektrarn na območja slovenskega Krasa, na kar je Tomaž Zorman tudi na našem spletnem portalu opozarjal že leta 2021 v kontekstu razprav o Državnih prostorskih načrtih na Senožeškem, kjer domačinom vsiljuje vetrnice isti investitor kot pri trenutno najbolj aktualnem poskusu vetrnega polja nad Ilirsko Bistrico, kjer so se lokalni prebivalci temu odmevno uprli.
Foto: Tomaž Zorman
Piše: Tomaž Zorman, Sežana, naravovarstveni nadzornik in naravovarstvenik v službi in zasebno
Uvod: Uredništvo Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Foto: Tomaž Zorman, Ana Ašič, Milan Cerar
Naslovna fotografija: Tomaž Zorman
27. januar 2024
Slovenija ima kot majhna država in polnopravna članica Evropske unije odlične možnosti in priložnosti, da postane nizkoogljična družba. V času, ko se država Slovenija mrzlično pripravlja na zaveze nizkoogljične družbe, ki jih nalaga EU, je na pleča občinskih veljakov številnih primorskih občin pod pritiskom kapitala in politike skozi predloge državnih prostorskih načrtov, padla izjemno pomembna naloga. Morajo se hitro opredeliti, ali podpirajo gradnjo cele vrste vetrnih elektrarn po slemenih in robovih visokih kraških planot. Težka odločitev. Toliko bolj, ker bi pri takšni zadevi poleg občinskih struktur nujno morali imeti besedo še naravovarstveniki in neodvisni strokovnjaki elektro stroke, ki imajo celosten vpogled v problematiko. Pa seveda vsi ostali, ki tako ali drugače uporabljajo ta prostor.
Pred leti so Bistričani obravnavali in zavrnili postavitev tovrstne elektrarne na Volovji Rebri, ki velja za izjemen kotiček, kjer iz rastlinsko in živalsko bogatih suhih kraških travnikov štrlijo slikovite bele skale.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije je dokazalo, da bi umestitev vetrnih elektrarn na tem območju bistveno ogrozila ugodno stanje prostoživečih vrst ptic.
S tem se je začel več kot 10 let trajajoči primer, ki je bil na slovenskih sodiščih eden prvih primerov sodne prakse na področju naravovarstvene zakonodaje po vstopu v Evropsko unijo. Hkrati pa je ista organizacije naredila tudi študijo o občutljivih območjih za ptice za umeščanje vetrnih elektrarn v Sloveniji, ki pa se nanaša zgolj na ptičje populacije in njihovo ugodno stanje. Vsekakor je območje načrtovanih VE nad Ilirsko Bistrico v najbolj rdečem, to je odločno neprimernem območju za umeščanje vetrnih elektrarn.
Mir, naravo, čisti zrak, izjemne podobe narave in tišino pridejo na obeh lokacijah uživati številni obiskovalci in tisti, ki jih vznemirjajo skrivnosti neokrnjene narave. Medtem pa postavitev VE predstavlja ravno nasprotje temu: hrupno industrijsko cono, ki uničuje naravo in vpliva negativno na zdravje in počutje ljudi.
Kasneje so se tudi v Senožečah na referendumu odločili, da vetrnih elektrarn ne podpirajo.
Tokrat se bo odločalo o nekaterih slemenih nad Ilirsko Bistrico in Šembijami, s tem pa tudi o neposredni bližini že omenjene Volovje Rebri, kjer je celo Evropska komisija oz. sodišče odločilo, da so za ta prostor z vidika naravovarstva vetrne elektrarne nesprejemljive, moteče in uničujoče.
Območje velja za izjemno vabljivo izletniško točko, ki razkriva številna dragocena travišča, ostanke kulturne dediščine, druge svetovne vojne in območja evropsko pomembnih vrst ptic in velikih zveri. Občina si prizadeva in je ob podpori državnih institucij tudi sprejela določene smernice za zavarovanje Volovje Rebri kot območja pomembnih zavarovanih in ogroženih rastlin in živali. Pristojne občinske službe so s pomočjo države in v sklopu projekta LIFE – Life For Life Lines predlagale Gure (širše območje Volovje Rebri in Milanje, op.ur.) kot regijski park in postopki tečejo v smeri naravi in ljudem prijaznega razvoja.
Foto: Tomaž Zorman
Prav tako sta tako Ilirska Bistrica z okolico kot tudi Volovja Reber v vplivnem območju Regijskega parka Škocjanske jame, ki je zaradi izjemnih naravnih lepot edini v Sloveniji vpisan na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine (World Heritage) pod okriljem UNESCA.
Tudi Unescov program MAB (Man and the Biosphere), »Človek in biosfera«, v katerega je vključen celoten park z vplivnim in tranzicijskim območjem, spodbuja sonaravne in uravnotežene dejavnosti, kar pa vetrne elektrarne zagotovo niso.
Tako so območja nad Ilirsko Bistrico ter številne druge visoke kraške planote opredeljene kot evropsko pomembne. Ta območja so tudi evropsko zaščitena v okviru omrežja Nature 2000. V vseh sosednjih državah in drugod v svetu na območjih MAB spodbujajo življenje z roko v roki z naravo in vzdržni razvoj, ki naj ne bi bil v škodo narave in ljudi. V Sloveniji ne bi smelo biti nič drugače.
Sprejeti dokumenti komisij za UNESCO pa govorijo o tem, »da je osrednje območje treba trajno varovati kot območja strogega varstva. Enako velja za ohranjanje dobrin naravne in kulturne krajine v varovalnih pasovih. Posledično je gradnja vetrnih elektrarn v osrednjem in vplivnem območju prepovedana. V tranzicijskem območju pa so dovoljene zgolj male samooskrbne elektrarne kot nadomestek dizel agregatom, na primer za planinske koče ali staje za živino v območjih transhumance (območja in način pašništva s sezonskim premikanjem živine med pašniki za poletno in pašniki za zimsko pašo živine, op.ur.)
Z vetrnicami posejano pogorje Ilirske Bistrice bi zelo kazilo podobo kulturne krajine in siromašilo naravo v vplivnem območju parka, pa tudi ljudem vse to ne bi koristilo. Zato to območje nikakor ne more biti izjema.
Če hočemo še naprej ohranjati neokrnjeno naravo, kar je v primerjavi z večino razvitih zahodnoevropskih držav naša velika prednost in izziv, moramo pred tako velikimi posegi v prostor na občutljivih kraških območjih temeljito premisliti. Žal ne moremo imeti obojega – narave in vetrnih elektrarn. Vrnitve po postavitvi gigantov – steber, na katerem stoji generator, je visok 105 – 142 m, lopatice dolge 136 m, za en podstavek potrebujemo okoli 400 m3 betona – preprosto ni.
Če morajo v nekaterih evropskih državah parke ustanavljati tako, da v degradiranih območjih spet umetno vzpostavljajo naravne razmere, kot so to primeri v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, nam v Sloveniji tega ni treba početi. Dovolj bi bilo, da bi na državni ali občinski ravni zaščitili razmeroma neokrnjene predele narave in izdelali mehanizme za sonaravni razvoj.
Vetrne elektrarne nikakor ne morejo biti nadomestilo za elektriko, ki jo sicer proizvedemo v termo ali nuklearnih elektrarnah, niti niso kakšna eko, geo in bio prijazna energija, če je umeščena v ohranjeni naravi: v vplivnem območju naravnega parka, na območju Nature 2000 ali na območju Unescovega programa »Človek in biosfera«, (MAB, Man and the Biosphere Programme)! Namesto tam, če že kje, bi morala biti v že degradiranih območjih kot so npr. industrijske cone, luka Koper, BTC in podobno, ki so hkrati tudi največji porabniki energije.
Seveda je vprašanje modernega pogleda na svet, globalno vprašanje vzdržnosti nenasitne družbe, ki zahteva vsak dan več energije. Tak način življenja trajnostno ne zdrži in ni mogoč. Z energijo bo potrebno varčevati, jo modro porabljati in drugače pridobivati, ne le na račun narave!
Razvojni koncept, ki bi z drugimi zaščitenimi območji v tem delu Slovenije ponujal številne možnosti za vse bolj dragoceni oddih na svežem kraškem zraku, s pogledom na simpatične gručaste vasice in visoke kraške planote bi s tem projektom padel.
Foto: Tomaž Zorman
Na Finskem, na primer, naravne parke in naravo razumejo malo drugače. Morda bi pri nas raje poskušali razumeti njih. Finsko ministrstvo za zdravje plačuje parkom, da organizirajo oddih v naravi, saj ta dokazano pospešuje regeneracijo, lajša in odpravlja stres, zvišuje storilnost.
V Parizu že nekaj let čaka in je načeloma tudi sprejet predlog za vpis Klasičnega krasa v seznam svetovne dediščine, kot enega najznačilnejših primerov kraške krajine v svetu. Za sprejetje predloga so potrebne le še strokovne podlage, ki se pripravljajo, ter malo politične volje. Vpis podpira tako UNESCO kot Slovenija, vendar podlage z »vetrnično vsebino« zagotovo ne bodo zdržale strogega preverjanja in čisto »normalnega« občutka komisije o tem, kaj pomeni kras in tipična kraška krajina.
V obstoječem državnem prostorskem planu Republike Slovenije je v zasnovi varstva narave na Bistriškem še vedno opredeljen širši Notranjski regijski park, kot obvezno izhodišče Republike Slovenije, ki ga morajo upoštevati tudi vsi prostorski plani lokalnih skupnosti, torej občin. Iz tega nedvoumno izhaja, da so predvidena območja vetrnih elektrarn v nasprotju z obveznimi državnimi izhodišči prostorskega plana Republike Slovenije in nimajo nobene zveze z varstvom narave.
In kaj je lahko ponudimo kot alternativo silnim obljubam električarjev o zaposlovanju, rentah in odkupovanju zemljišč?
Ponuditi »ničvredno gmajno« gostu iz Velike Britanije, Nizozemske ali Belgije je zagotovo dobra alternativa. Tu, kjer kar mrgoli živali in raste ogromno rastlin, pomeni tako imenovana pestrost ali raznovrstnost tudi trženje brez vlaganja.
Vložek je le v pamet. Pamet, da nekdo sprevidi vrednoto, da jo ohrani ter da se nenazadnje o naravi in njeni vlogi tudi nekaj nauči. Nato pa to znanje in »gmajno« drago proda tistemu, ki je vse to izgubil. Pokaže, ali pa, če se tako izrazimo, proda jo ljudem, katerim so industrija, vetrnice, kemikalije ter druge civilizacijske »ugodnosti« naravo uničile do te mere, da ponovno sadijo robido, grmovje, plevele ter jih občudujejo kot sedmo čudo.
Dolgoročno, verjetno res šele čez nekaj let, vendar trajno, kar pomeni vsaj 50 let ali več, je gmajna dobičkonosen posel za Slovence v Evropi. In to ne za dva morda tri ljudi, kot jih zaposluje vetrno polje, temveč veliko več.
Za primer, naj navedem, da ima Kraljevo društvo za opazovanje in proučevanje ptic v Veliki Britaniji 2 milijona članov, ki so žejni opazovanja redkih ptic, ohranjene narave, gozdov, čistega zraka in seveda vodiča, ki bi jim te zanimivosti znal pokazati.
V Sloveniji imamo veliko ptic, rastlin in drugih živali, obilo čistega zraka in burje, potrebujemo le še nekaj znanja in pameti ter predvsem pravo mero modrosti, da bi sprejeli pravo odločitev in ohranili našo naravo tako zase in naše zanamce, kot tudi za obiskovalce. Turizem je namreč vse bolj pomembna gospodarska panoga, ki ima v zadnjih letih največjo rast. Vanjo vse več vlagajo tudi družbe, ki z njo sicer nimajo nobene povezave, na primer, naftne družbe. Torej, če ne verjamete nam, naravovarstvenikom, verjemite vsaj naftnim mogotcem!
Z okoljsko zakonodajo naj bi se sicer izvajalo načelo: onesnaževalec plača. V sektorju vetrne energije pa je povsem nasprotno! Tu je onesnaževalec plačan, da uniči naravo in okolje.
Tudi v tem smislu je izkoriščanje vetrne energije danes v Sloveniji v popolnem nasprotju z varovanjem posameznikove lastnine, pravno varnostjo in ustavno varovanimi pravicami! Vse to je kratek in jedrnat odgovor, zakaj lokalne skupnosti nasprotujejo vetrnim elektrarnam!
Se nadaljuje // Naslednjič: Tomaž Zorman podrobno o nesprejemljivosti umeščanja VE nad Ilirsko Bistrico!
Foto: Tomaž Zorman
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane.
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
