Tudi zaradi vsega doslej povedanega in zato, da bi ljudje vsaj malce verjeli besedam, ki jih zdaj politika tako velikodušno deli na vse strani; pa tudi zato, da bi bila sama do sebe bolj zavezujoča in odgovorna, da ne rečemo solidarna do vseh, ne le z razglasitvijo »dneva solidarnosti«, bi bilo dobro in prav, da bi ta »poenotena« slovenska politika dala državljanom s kakšno svojo gesto nek signal, nekakšno »bančno garancijo« in konkretno pripravljenost, da z državljani nesebično deli težo in breme naravne nesreče in vsega, kar je ta v življenje ljudi in države prinesla. »Morali bomo postrgati povsod, kjer se bo dalo« je v ponedeljek dejal predsednik vlade. Lahko mu samo vneto pritrdimo in rečemo: lepo prosimo, izvolite! Državljani to že itak vsak dan počnemo, da sploh preživimo iz dneva v dan! Zdaj pa naj se ne le s političnimi akti, ampak tudi z zelo konkretnimi dejanji izkaže tudi slovenska »poenotena« politika! Če je res tako zavzeta za pomoč, naj se tudi sama čemu odpove! In naj zelo konkretno tudi kaj da! Ne le s tem, kar bo zdaj itak namenjeno za obnovo po strahotni ujmi, ampak tudi s tistim, kar je sicer namenjeno njej!
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
8. avgust 2023
Težko si v teh dneh predstavljam, da bi kdo lahko ostal brezbrižen in neprizadet ob vseh presunljivih podobah katastrofalne povodnji in neurja, ki je tri dni neustavljivo pustošilo po domala dveh tretjinah države, za seboj pa pustilo žrtve, nepopisno razdejanje ter eksistencialne stiske, ob katerih tudi najbolj zgovoren človek ostane brez besed.
Gasilci z malčki, visoko dvignjenimi nad deročo vodo, jok otročičkov, ko jih nalagajo v traktorsko prikolico, da jih odpeljejo na varno, ljudje na strehah, drevju, navezani na vrvi in karabine sredi razpenjenih strug, dež, ki se brez prestanka zliva na hiše, ki le še s strehami gledajo iz neskončnih vodovij in jih skupaj z avtomobili odnaša kot ladjice iz papirja, klavirji, o katerih dragocenosti se neusmiljena voda ne sprašuje; mukajoče krave v poplavljenih hlevih, konji z vodo do vihra, mucke, ki jih odnašajo vode in zapuščeni, obupani, mokri kužki, ki so ostali sami, a so še malo prej skupaj z domačimi imeli lepo življenje, ki ga zdaj nepreklicno odnaša vodna stihija; res bi moral biti iz kamna, da te to ne gane, pretrese in na nek način ne odnese s seboj, četudi si še tako oddaljen od deročih voda.
Z najglobljim sočutjem mislim na vse, ki so ostali brez strehe nad glavo, brez toplega doma, brez vsega, od česar živijo in jim kaj pomeni; presunjena mislim na vse, ki jim je ta katastrofalna ujma odnesla preteklost, sedanjost in marsikomu tudi prihodnost, spomine in sanje in vse, kar so večina prav gotovo z velikim trudom, delom in odpovedjo iz dneva v dan skrbno gradili in ustvarjali! In zdaj čez noč apokaliptično izgubili!
Verjamem, da so ti ljudje, tudi potem, ko so prišli na varno in suho, kljub vsej utrujenosti in izčrpanosti, prav gotovo težko zatisnili oči; in gotovo večina prizadetih nima ravno mirnega spanca, kljub vsem zagotovilom o tem, kako v tej nesreči niso sami in obljubam o pomoči, ki da jo bodo dobili. Ker, nenazadnje, zmeraj ostajajo dimenzije, kamor nihče ne more, kjer si sam in ostaneš sam z nesrečo in z vsem, kar se še z njo vidno in nevidno v življenje hudega priplazi.
V tem smislu je seveda precej »mimo«, če napišem, da tudi sama, sicer čisto na varnem in suhem, že vsaj tri, štiri noči izjemno slabo spim. To se mi sicer dogaja že dlje časa, saj spim premalo, zelo rahlo in se tudi sicer pogosto prebujam. Že od petka pa je tega toliko več. Pravzaprav se je začelo že v četrtek.
Sanjski otoček »strankarskega la dolce vita« sredi vse bolj turobnega morja siromaštva in bede
Takrat, 3. avgusta, so se namreč slovenski mainstream mediji na veliko razpisali in smo tako slovenski državljani in davkoplačevalci dobili dokončno potrditev in izvedeli, da se bo, kot smo lahko ta dan prebrali na portalu mmcrtvslo, »skupni proračun za financiranje političnih strank občutno zvišal«. In še: »Pred kratkim sprejet finančni načrt DZ-ja za leti 2024 in 2025 namreč proračunska sredstva za sofinanciranje političnih strank viša z dosedanjih 2,5 milijona na skupno pet milijonov evrov. Ob tem parlamentarnim strankam pripadajo še dodatna sredstva za strokovno pomoč poslancem.«
Foto: Ana Ašič
»…Glede na razpoložljiv znesek bi torej lahko ena stranka dobila do največ 1,7 milijona evrov za strokovno pomoč. Uveljavitev sprememb političnim strankam prinaša tudi dodatna namenska sredstva za delovanje njihovih podmladkov, in sicer v vrednosti 35 odstotkov sredstev, ki jih stranke prejmejo na podlagi delitve v enakih deležih, in štirih odstotkov sredstev, ki jih stranke prejmejo na podlagi volilnega izida. Podmladki strank bodo skladno z zakonom samostojno razpolagali z omenjenimi sredstvi in jih namensko porabljali za izvajanje programov v mladinskem sektorju.«
V nadaljevanju lahko preberemo tudi to, da je sicer financiranje iz tujine še naprej prepovedano, a je po novem spretno poskrbljeno za udobno »obvoznico«: »Bodo pa medtem lahko stranke pri svojem delovanju v projektih skupnega interesa, kot so denimo organizacija in izvedba skupnih dogodkov ter izobraževalne dejavnosti (ne pa tudi redno poslovanje stranke, volitve in referendumi), sodelovale z drugimi političnimi strankami v Sloveniji in državah članicah EU-ja ter političnimi fundacijami, ki so povezane z njimi.« Sic!
Prav tako ostaja prepovedano pridobivanje sredstev od samostojnih podjetnikov in pravnih oseb, četudi »so v opozicijskih SDS-u in NSi-ju so sicer poskušali z dopolnili znova omogočiti donacije podjetij, ki niso v državni lasti, a v DZ-ju ti predlogi niso dobili zadostne podpore«. Jasno, kdo pa; a saj bi to sicer najraje vsi, le da so drugi to že mnogo bolj prefinjeno uredili, si mislim.
Kam zdaj pluje ta luksuzna »ladja norcev«!?
Češnja na tej torti neprekosljivo sladkega in lahkega slovenskega strankarskega življenja, na tem očitno bleščeče sanjskem otočku sredi vse bolj turobnega morja vse večje bede, siromaštva in životarjenja večine ljudi, ki trdo in pošteno delamo, a si kljub temu očitno ne zaslužimo nič drugega kot takšen sprevržen in ciničen posmeh vzvišenih političnih »izbrancev«, pa so seveda »obvezne« spremembe na področju revizije pri financiranju političnih strank! »Tej bodo po spremembah podvržene le stranke, ki so letno prejele ali bile upravičene do prejema najmanj 100.000 evrov iz sredstev državnega proračuna ali proračunov lokalnih skupnosti. Prav tako zakon niža globe za posamezne prekrške (Sic!, podčrt. ur.), po večini na polovične zneske, kot jih je zakon določal zdaj.« Torej, denarja še enkrat več! Globe za kršitve pa prepolovljene navzdol!
Pa kam zdaj pluje ta »ladja norcev«!? si rečem, ko to preberem. In pomislim. Norcev!? Kdo je zdaj to!? Mi vsi!? Ki to dopuščamo!? Ali »kurtoazna« slovenska strankarska politika, ki za takšne luksuzne »posladke« in spremembo zakona o financiranju političnih strank domiselno poskrbi julija in avgusta, sredi poletnih počitnic, ko nikjer nikogar ni; in se, iskreno povedano, že od vseh bedastoč in pokvarjenosti utrujenim ljudem vsaj teh nekaj poletnih dni ne da ukvarjati še s tem nepoboljšljivim »cirkusom«, ki glavnino dobrobiti in dobička od te predstave prinaša prav obema največjima političnima strankama v državi, pa naj sta še na tako različnih straneh.
Različnih!? Res!? Največja pozicijska stranka s svojima koalicijskima zaveznicama in z ono z »druge strani«, ki zmeraj »pobožno« in zelo hitro pristavi svoj piskrček, kjer je kakšna korist zanjo, so bili vsi za; največja opozicijska pa tudi ni bila proti! Ampak se je vzdržala. Kaj to praktično in v resnici pomeni, vemo vsi, ki vsaj tu in tam spremljamo ta glasovanja in vse, kar se dogaja pred njimi! In po njih! Jejhatana, vrana vrani ne izkljuje oči, pa četudi se zdi, da različno krakata in imata malce različne vzorce perja na sebi!
»Enotnost« in »poenotenost«, ob kateri zvonijo vsi alarmi!
Nič čudnega torej, da so vsi nenadoma tako neverjetno enotni! Prav, ok, dopuščam nekaj možnosti, da je bil v prvem šoku in ob pretresljivo rušilnih prizorih petkove in sobotne uničevalne ujme, pa ob dejstvu, da je vsaj v Šmarci pri Kamniku, na Škofjeloškem, na Koroškem in na Velenjskem neposredno prizadete tudi kar nekaj nacionalne »politike« in njenih vidnejših akterjev z vseh političnih polov, tudi kdo iz slovenske politike iskreno presunjen. Pa tudi prestrašen za politične točke, če se ne bo pravočasno in »pravilno« odzval! Tako da, ok, možno je vse.
Foto: Ana Ašič
A si vendarle ne morem kaj, da mi ne bi vedno znova v misli prihajale nedavne besede Petra Hribarja, nečaka nekdanjih lastnikov gradu Strmol, ki je v Delu pred nekaj dnevi izrekel točno to, kar tudi meni že dolgo in vse pogosteje prešinja misli: »Nobenemu politiku ne verjamem.« Niti besedice, bi pristavila sama! Še posebej ne slovenskemu. Najmanj pa takrat, ko razglašajo »enotnost« in »poenotenost«! Ko to zaslišim, se moji najbolj občutljivi in glasni alarmi zbudijo na vsej črti, takoj se spontano aktivira moje posebno stanje pozornosti in pripravljenosti v pričakovanju spet kakšne nove »domiselne« in zahrbtno »poenotene« politične barabije! Mi je prav žal! Ampak to je ta »šola« slovenske politične realnosti zadnjih let, slovenske »realpolitik«, v kateri smo se državljani vrhunsko naučili predvsem lekcije o tem, da nikomur ne smemo verjeti in nikomur ne moremo zaupati! Najmanj pa takrat, ko vsa politika složno in v totalni naglici »poenoteno« sprejema interventne zakone!
Da se razumemo! Iz vsega srca želim, da bi bila vsa zagotovila in obljube prizadetim prebivalcem in območjem v vseh letošnjih neurjih sto, dvesto odstotno iskrene, resnične in na koncu tudi prav vse uresničene! Da bi se ljudem in na koncu koncev s tem vsej državi res pomagalo priti iz te izjemne in vsestranske prizadetosti, kar bo terjalo »več milijard evrov«, kot premier zdaj končno, po prvotnih precej podcenjenih »500 milijonih škode«, malce bolj realno ocenjuje.
Zlata jama za »hudourne dobičkarje«!?
A si vendarle ne morem kaj, da me ne bi, še posebej ob teh »več milijardah«, ki bodo seveda magnetno privabile marsikaj, da me ob tem, torej, ne bi obenem prevevale skrbi in na nekaterih preteklih izkušnjah močno prizemljene misli o vseh »nevarnostih« in možnostih, da se v preveliki »vnemi« in z »ad hoc« interventnimi rešitvami ne bi na koncu koncev naredilo že tako prizadetim ljudem in krajem le še več škode; da se ne bi vsa ta, zdaj v precejšnji meri tudi pretirano politično histerična »poenotenost« na koncu izkazala za ljudi, za okolje, za prostor in za javne finance še bolj destruktivna od razdiralne ujme same! In da ne bi torej uničevalnemu naravnemu neurju sledila še uničevalna ujma nepremišljenih odločitev in »hudournega dobičkarstva« s »ciljem, ki opravičuje vsa? sredstva«.
Za ustrezne varovalke, »zapornice« in »nasipe« pri trošenju interventnega denarja, ukrepov in odločitev, pa seveda tudi za učinkovite nadzorne »kamere« in mehanizme bi bilo treba poskrbeti takoj, zdaj, ob sprejemanju interventnega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odpravi posledic naravnih nesreč; in ne enkrat potem, »manjana«, v nedoločni prihodnosti, ko se v obilici vsega že ne bo več čisto dobro vedelo, »kdo pije«, seveda pa je ves čas še kako jasno, »kdo plača«!
Kot sem že zgoraj omenila, »za več milijard gre«, te pa bodo podobno kot poplavne vode same, »naplavile« in »prinesle« ter pritegnile na ta že tako opustošena območja veliko vsega! Zelo hitro se lahko zato ta naravna nesreča preobrazi ne le v pravo »zlato jamo« za razne »hudourne dobičkarje«, ampak tu in tam morda tudi v pravi »divji zahod« z vsemogočnimi lokalnimi »šerifi« in njihovimi komunalnimi »oprodami« in »pistoljerosi«, zaradi česar je za vsak primer potrebno, kljub vsej urgentnosti, zelo pazljivo, vešče in odgovorno oblikovati in spisati dikcijo interventnega zakona ter vseh spremljajočih mehanizmov, ki morajo učinkovito poskrbeti za to, da bodo finančna sredstva, odločitve in napori resnično služili prizadetim ljudem in krajem ter vsej skupnosti, ne pa v prvi vrsti hitremu in »učinkovitemu« navideznemu reševanju razdejanja, v ozadju pa predvsem polnjenju nekaterih spretnih in prevejanih žepov ter udejanjanju rešitev, ki se bodo na daljši rok spet izkazale za nepravilne in enako ali še bolj destruktivne od dosedanjih.
Foto: Ana Ašič
Ali je kdo sploh zares slišal Marjana Pipenbaherja?
V tem smislu je nekaj zelo pomembnih in konkretnih misli v sobotnih Odmevih izrazil naš veliki projektant mostov inženir Marjan Pipenbaher. Na prvem mestu je prav gotovo njegovo opozorilo, da »pri hudourniških rekah podpore mostov ne bi smele biti v koritu reke«, saj so tu »hitrosti vode ogromne, zato je ključno, da je objekt postavljen na primerni višini, ki predvideva velike nalive«. Takšna gradnja mostov je po Pipenbaherjevih besedah sicer za 10 do 20 odstotkov dražja, a ključna, da »pretočnost reke ostaja neokrnjena«. Dolgoročno, kot pravi izkušeni inženir, pa je vzdrževanje takšnega mostu lažje in po svoje tudi cenejše in stroškovno znosnejše, saj v primeru, ko »nimaš podpor v reki, ni treba zamenjevati ležišča«; pa tudi težje pride do »izpodkopavanja temeljev«.
Še pomembnejša in res za prisluhniti pa je Pipenbaherjeva ugotovitev, da so, ko gre za mostove, problematične predvsem občinske investicije: »Sredstva so omejena, varčuje se in se poskuša graditi minimalistično, ampak posledice so prehude,« je v svojem mirnem in skrbnem tonu zaključil izkušeni projektant.
Aktualna katastrofalna ujma je na Slovenskem, kot je poudaril tudi premier, uničila več kot sto mostov. Ali je trenutno tako »enotna« slovenska politika, ki ima tudi v kontekstu interventnega zakona za sanacijo škode vse večkrat na jeziku predvsem besedo »občine«, sploh zares slišala, kaj je povedal Marjan Pipenbaher!? In razumela!?
Slovenska »poenotena« politika se naj zdaj odpove svojemu razkošnemu kliperju in se spusti na državljansko galejo!
Tudi zaradi vsega doslej povedanega in zato, da bi ljudje vsaj malce verjeli besedam, ki jih zdaj politika tako velikodušno deli na vse strani; pa tudi zato, da bi bila sama do sebe bolj zavezujoča in odgovorna, da ne rečemo solidarna do vseh, ne le z razglasitvijo »dneva solidarnosti«, bi bilo dobro in prav, da bi ta »poenotena« slovenska politika dala državljanom s kakšno svojo gesto nek signal, nekakšno »bančno garancijo« in konkretno pripravljenost, da z državljani nesebično deli težo in breme naravne nesreče in vsega, kar je ta v življenje ljudi in države prinesla.
»Morali bomo postrgati povsod, kjer se bo dalo« je v ponedeljek dejal predsednik vlade. Lahko mu samo vneto pritrdimo in rečemo: lepo prosimo, izvolite! Državljani to že itak vsak dan počnemo, da sploh preživimo iz dneva v dan! Zdaj pa naj se ne le s političnimi akti, ampak z zelo konkretnimi dejanji izkaže tudi slovenska »poenotena« politika! Če je res tako zavzeta za pomoč, naj se tudi sama čemu odpove! In naj zelo konkretno tudi kaj da! Ne le s tem, kar bo zdaj itak namenjeno za obnovo po strahotni ujmi, ampak tudi s tistim, kar je sicer namenjeno njej sami!
Foto: Ana Ašič
Naj vsaj zdaj, sredi vsega tega blatnega razdejanja slovenska strankarska politika stopi s svojega razkošnega in elegantnega kliperja in se »spusti« na državljansko galejo ter tudi ona poprime za vesla! Eno je popoldanska fotografija z lopato v vodi, ki še niti odtekla ni, tako da je vse skupaj itak le slika; drugo pa iz dneva v dan vztrajno, trdo in mučno »veslanje« v morju hudournega uničenja.
Naj se tako »poenotene« politične stranke za pomoč najbolj prizadetim v zadnji katastrofalni ujmi letos odpovedo svojim 2,5 milijona, drugo leto pa 5 milijonom davkoplačevalskega denarja! Saj so vendar vsi v politiki zato, ker bi »radi napravili nekaj dobrega za ljudi«! Ne!? Tako vsaj večina razglaša! Evo! Zdaj imajo veliko priložnost, da pokažejo, kako zelo resno to mislijo. Da se po dolgem času tudi oni malce preizkusijo v prostovoljstvu! Naredijo končno tudi oni nekaj »pro bono«! Da iz svojih lastnih osebnih žepov nekaj časa financirajo svoje delovanje. Da bodo morda z malo manj prezira in privoščljivosti gledali na vse, ki smo v to tudi po njihovi »milosti« in »žegnu« že leta prisiljeni, če želimo delati po svoji vesti in tako, kot je prav! In bodo enkrat brez »pritiska« in udobja lahkomiselnega trošenja državljanskega davkoplačevalskega denarja tudi oni imeli priložnost vsaj »pro bono« in v lastni režiji delovati tako, kot je prav, če jim to nikakor ne gre od rok, ko jih mi vsi dobro plačamo!
Ne gre in ne bo šlo drugače!
Pet milijonov!? Pa še za strokovno pomoč do 1,7 milijona!? In še 35 odstotkov od vsega za podmladek!? Verjamem, težko se bo odtrgati od vsega tega, vstati s te, v svilo oblečene pernice, iz tega luksuznega »ambienta«, kjer vse kar samo od sebe pada v naročje! A se morda ob tej »največji katastrofi samostojne Slovenije« slovenska strankarska politika vendarle končno opogumi in vsaj z enim konkretno dobrim dejanjem preseka z dosedanjo »razpaljbo« in se v teh težkih nacionalnih trenutkih izkaže vsaj s kančkom nesebičnosti in požrtvovalnosti!
Da si jo zapomnimo tudi po enem takem konkretno pozitivnem dejanju, ne le po infantilnem parlamentarnem modno revijalnem razkazovanju dizajnerskih oblek in korald in pisanih špičakov ter po bolj ali manj maskularno militantno utopični retoriki vseh političnih barv, ki nemalokrat nima na koncu koncev nič s pravo vidno in nevidno resničnostjo! In še manj z resnico!
Pa ja ne bo to pretežko za slovensko politično »smetano«!? Se odpovedati našemu denarju!? Za vse nas!? In predvsem za tiste, ki so ta trenutek naše pomoči resnično najbolj potrebni!
Poleg tega naj zdaj, ko je že tako »poenotena«, ta politika vsej Sloveniji, ki se letos res bolj kot kdaj koli utaplja v neurjih, poplavah, neznosni draginji, uničujočih posegih v naravo in prostor ter vse bolj tone v »poenoteno« nenasitnem pohlepu nekaterih, ki imajo že vsega preveč, no, naj ta politika zdaj zniža ceno elektrike in vseh drugih energentov, goriva, davke, obresti ter ukine rtv prispevek, da bomo državljani vsaj malo lažje zadihali ter kljub vsej izčrpanosti, tegobam, nadlogam in nesrečam, ki so nas zadele, nekako vlekli ta voz naprej. Ne gre in ne bo šlo drugače! Še tako močnim in vzdržljivim konjem je kdaj treba zrahljati uzde in odvzeti nekaj tovora. Ne izvleče in ne reši se sicer voz, ki se je premočno pogreznil v mulj!
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
