Ko je oktobra 1943 Irma Stupica, vdova uspešnega ljubljanskega veletrgovca Franca Stupice ter njegova cenjena in spoštovana naslednica, podjetnica in posestnica, praznovala 60. rojstni dan, je Jaroslav Čermak, uslužbenec podjetja Fr. Stupica, za to priložnost gospe posvetil vzneseni »Sonet k šestdesetletnici gospe Irme Stupiceve«, iz katerega z lahkoto razberemo ne le o njeni pokončnosti in sposobnosti, ampak tudi to, kako zelo priljubljena in občudovana je bila pri ljudeh, ki jim je dajala kruh. »…Tako stoji sedaj vsa ljubljena, češčena / In zre nazaj v mladost in svoje sanje. / Vkljub vsem prevaram le veruje vanje; / Ni mogla streti srca zlobe pena. / … Zato nam kakor roža še veselo vlada, / Drži se zvesto je poslovna štrena / In ogledalo jej pove, da je še mlada.«
Njen vnuk, pokojni akademik prof. dr. Boštjan Kiauta, mednarodno priznani znanstvenik in nestor svetovne odonatologije, vede o kačjih pastirjih, je Čermakov sonet dodal tekstu, s katerim je februarja 2006 v Mestnem muzeju v Ljubljani spregovoril o svojem dedku in babici, Francu in Irmi Stupica, na predstavitvi njunih portretov, ki ju je v začetku 20. stoletja ustvaril slikar Ivan Vavpotič.
Foto: Mestni muzej Ljubljana
Oba velika portreta sta bila, po besedah drugega vnuka, danes upokojenega nevrologa dr. Tomaža Kiaute, ki nas je ljubeznivo seznanil s tekstom, vse do smrti romanistke, komparativistke in latinistke Marije Kiauta roj. Stupica, hčerke Irme in Franca Stupice in matere obeh bratov Kiauta, ter dveh hčerk, romanistke in prevajalke Marije Javoršek in klasične filologinje Andreje Grošelj, v njenem stanovanju na Gosposvetski 4, leta 2006 pa so dediči prepustili obe veliki oljni sliki ljubljanskemu Mestnemu muzeju.
Foto: Ana Ašič
Franc in Irma Stupica sta bila pomembna, prodorna, spoštovana in priljubljena ljubljanska in slovenska predvojna gospodarstvenika, trgovca in posestnika. Ob lanskem in letošnjem »kupčevanju« z znamenito lovsko vilo Zlatorog, ki gre po »neuspelem« novembrskem poskusu aprila vnovič na dražbo, sta Franc in Irma Stupica še posebej zanimiva zato, ker sta prav onadva tista, ki sta v letih od 1922 do 1924 poverila tedanjemu znamenitemu ljubljanskemu graditelju Viljemu Treu izgradnjo te edinstvene družinske vile, kjer je danes sedež Lovske zveze Slovenije. Markantna in karakterna zakonca sta bila močno prisotna v vseh sferah ljubljanskega in slovenskega gospodarskega, kulturnega in narodno zavednega življenja prve polovice 20. stoletja. »Kot eden prvih je Franc Stupica uvedel v svoja podjetja slovensko knjigovodstvo, leta 1913 pa je izdal prvi slovenski cenik “za kmetovalca, obrtnika in gospodinjo”, ki je veliko pripomogel, da so nemški nazivi za železninske predmete in poljedelske stroje izginili iz vsakdanjega življenja. Mnogo svojega časa je Franc Stupica posvečal delovanju na raznih stanovskih področjih. Dal je pobudo za ustanovitev Trgovskega lista, leta 1920 je bil med ustanovitelji Ljubljanskega velesejma, bil je med pospeševatelji tiskarne Merkur, Trgovske akademije, Trgovske šole, Trgovskega doma itn. Vrsto let je bil predsednik ljubljanskega Trgovskega gremija, cenzor Narodne banke, član razsodišča pri Ljubljanski borzi, prisednik pri Obrtnem sodišču itn. Dal je pobudo za izenačenje obrtnega reda v državi, sodeloval je pri Davčnem odboru in vodil propagando za uvedbo avtomatske telefonske centrale v Ljubljani,« lahko preberemo v dragocenem pričevanju pokojnega akademika prof. dr. Boštjana Kiaute, ki ga v nadaljevanju objavljamo v neokrnjeni celoti.
Foto: Ana Ašič
Avtor: prof. dr. Boštjan Kiauta (20. januar 1937 – 26. marec 2022)
Naslov izvirnika: »Franc in Irma Stupica ob predstavitvi njunih Vavpotičevih portretov v Mestnem muzeju v Ljubljani, februar 2006«
Objavljamo z ljubeznivim dovoljenjem avtorjevega sorodstva
Uvod in podpisi k fotografijam: Ana Ašič
Foto: Mestni muzej Ljubljana, Marjan Artnak, M. Wasscher, Ana Ašič, Arhiv dLib
17. februar 2023
Usoda Vavpotičevih portretirancev Franca (3. december 1868 – 1. februar 1935) in Irme (6. oktober 1883 – 27. april 1961) Stupica ter rojstvo, vzpon in zaton njunega trgovskega podjetja so skoraj vzorčni modeli razvoja ljubljanskega meščanskega podjetništva od druge polovice 19. stoletja do zmage komunistične revolucije. To podjetništvo je dajalo gospodarsko podlago našemu narodnemu življenju tistega obdobja. Bilo je močno narodnostno obarvano; nacionalna ideja mu je bila dostikrat vodilo, vedno pa opora v razvoju
Franc Stupica je bil rojen v družini posestnika, vaškega trgovca, umetnega mizarja in večletnega župana na Viru pri Domžalah. Kot mnogi kmetiški sinovi njegovega časa naj bi po želji staršev postal duhovnik. Usoda in njegovi talenti pa so hoteli drugače. Klasični jeziki v gimnaziji ga niso zanimali, tem bolj pa praktično življenje in zlasti trgovstvo. Zato je prestopil v znano Mahrovo trgovsko šolo, takrat eno najboljših na jugu habsburške monarhije. Po odsluženi vojaščini si je prva praktična trgovska znanja pridobil v Druškovičevi špecerijski trgovini, zlasti pa še v Hammerschmidtovi veletrgovini z železnino, ki je bila vrsto let vodilno podjetje svoje vrste v Ljubljani.
Franc Stupica // Foto: Arhiv dLib
Leta 1893 se je osamosvojil, leta 1906 pa od Hammerschmidtovih dedičev kupil celotno podjetje in ustanovil lastno veletrgovino z železnino na Gosposvetski cesti 1, kjer je ostala vse do konca v letu 1947. Kot eden prvih se je Franc Stupica specializiral za poljedelske stroje in imel je monopol na prodajo smodnika in razstreliv za kamnolome. Dobro zastraženo skladišče za eksplozive je bilo na Šmartinski cesti, na ozemlju današnjega BTC. Med drugim je bil tudi ustanovitelj centralne nakupovalnice za staro železo, pobudnik ustanovitve Tovarne verig v Lescah ter njen predsednik itd.
Kot eden prvih je Franc Stupica uvedel v svoja podjetja slovensko knjigovodstvo, leta 1913 pa je izdal prvi slovenski cenik “za kmetovalca, obrtnika in gospodinjo”, ki je veliko pripomogel, da so nemški nazivi za železninske predmete in poljedelske stroje izginili iz vsakdanjega življenja.
Mnogo svojega časa je Franc Stupica posvečal delovanju na raznih stanovskih področjih. Dal je pobudo za ustanovitev Trgovskega lista, leta 1920 je bil med ustanovitelji Ljubljanskega velesejma, bil je med pospeševatelji tiskarne Merkur, Trgovske akademije, Trgovske šole, Trgovskega doma itn. Vrsto let je bil predsednik ljubljanskega Trgovskega gremija, cenzor Narodne banke, član razsodišča pri Ljubljanski borzi, prisednik pri Obrtnem sodišču itn. Dal je pobudo za izenačenje obrtnega reda v državi, sodeloval je pri Davčnem odboru in vodil propagando za uvedbo avtomatske telefonske centrale v Ljubljani.
Vila Stupica, danes vila Zlatorog na Župančičevi 9, nekdaj Gledališki 11 v Ljubljani // Pogled s severozahodne strani // Foto: Ana Ašič
Prav tako je deloval na raznih narodnostnih področjih. V času koroškega plebiscita je pri ljubljanskih podjetjih zbral veliko količino denarja in blaga za naše koroške borce. Med njegovimi odmevnejšimi dejanji je bila pobuda za ustanovitev Jadranske straže v Ljubljani, kjer je postal njen podpredsednik. Gmotno ali drugače je podpiral še vrsto drugih narodnih ali narodno-obrambnih organizacij.
Franc in Irma Stupica sta podpirala tudi slovensko kulturno življenje. Bila sta v prijateljskih stikih z legendarnim slovenskim igralcem Danilom (Antonom Cerarjem), z opernim pevcem Josipom Gostičem, pesnikom Alojzom Gradnikom, slikarji Maksimom Gasparijem, Božidarjem Jakcem, Rihardom Jakopičem in drugimi. Med drugo svetovno vojno je tedaj že ovdovela Irma Stupica podpirala umetnike v kulturnem molku in pomagala ilegalcem.
Kot rojen Virjan je imel Franc Stupica precej obdelovalne zemlje in gozdov v rodni okolici, s središčem na Viru. Vzorno vodeno posestvo je preraslo v veleposestvo, h kateremu so sodila tudi zemljišča v Dobu, Želodniku in drugod.
Družina Stupica leta 1934. Irma in Franc Stupica. In otroci: najstarejši Franc (za očetom), Marija (ob materi) in najmlajši Leo (ob Mariji). // Foto: Arhiv dLib
Na Viru in po okoliških vaseh sta s soprogo uživala izreden ugled in spoštovanje, tudi kot dobrotnika posameznih družin, mecena dobške župne cerkve in kot podpornika raznih vaških organizacij, gasilstva in šolstva. Gospodarstvo na posestvu je pretežno vodila iz Ljubljane soproga Irma; ohranjen je del njene korespondence z odgovorno osebo, kateri je domala dnevno dajala podrobna navodila. Na posestvu sta bili tudi trgovina z mešanim blagom in gostilna, ki ju je imela v najemu vse od avstrijskih časov do konca druge svetovne vojne gospa Dragica Kepa iz Tržiča.
Soproga Irma Stupica, rojena Ažman, je podpirala moža v vseh dejavnostih in ga v mnogočem tudi skrajno diskretno usmerjala. Rodila se je v Tesarski ulici v Ljubljani kot najstarejša hči v družini z enajstimi otroki. Oče Jakob Ažman je bil po poklicu dacar, zato se je morala družina v kratkih časovnih presledkih seliti iz kraja v kraj, kot so mu pač davčne oblasti tedanje Kranjske določale delovno mesto.
Irma je obiskovala dekliško šolo notredamskih sester v Šmihelu pri Novem mestu, vendar jo je morala zaradi materine smrti predčasno zapustiti, da je prevzela skrb za družino. Po očetovi ponovni poroki je dobila službo pri svojem bodočem možu, ki je iskal pisarniško moč za svojo trgovino …
Irma Stupica roj. Ažman v mladih letih. // Foto: Arhiv dLib
Bila je “ljubezen na prvi pogled”. Po poroki je Irma bistveno pripomogla k rasti in vzponu podjetja. Družina je najprej živela v najetem stanovanju na Gosposvetski cesti 10, kjer so se rodili otroci Franc (1910–1990), moja mati Marija (1911–2005) in Leo (1913–1985), potem pa sta starša zgradila vilo v Gledališki 11, sedaj Župančičevi ulici 9, kjer so danes prostori Lovske zveze.
Med drugimi družinskimi posestvi je bila vila Roza na Bledu, tik poleg nekdanjega kraljevega dvorca Suvobora. Kasneje je bila porušena, parcela pa priključena Titovi rezidenci. Nekaj sveta so imeli tudi v blejski okolici. To je danes kmetijska zemlja, ki jo je družina brez odškodnine prepustila sedanjim lastnikom.
Po soprogovi smrti leta 1935 je Irma prevzela vodenje podjetja. Med vojno je z vodjem pisarne Viktorjem Kozamernikom in z mojim očetom, pravnikom Milanom Kiauto (1909 – 1987), pripravila podroben načrt za povojno reorganizacijo podjetja. Bistvo načrta je bilo načelo soudeležbe uslužbencev pri dobičku: določen del delnic bi dobilo osebje. Po vojni do realizacije tega ni več moglo priti, ker se je leta 1947 v novih političnih in družinskih razmerah Irma odločila podjetje prodati.
Vila Stupica, danes vila Zlatorog. Vhod z Župančičeve. “Lovska” kapitlja z “razširjenim” vhodnim nadstreškom sta bila vili “dodana” konec petdesetih, ko je prišla vila v last Lovske zveze Slovenije. // Foto: Ana Ašič
Ponudili so ji, da bi ga vodila za novega lastnika do upokojitve, vendar je ponudbo odločno zavrnila in se umaknila v zasebnost. Na Viru sta ji po nacionalizaciji ostali dve hiši in nekaj zemlje. V eni od teh hiš, ki ju je nova oblast natrpala s stanovalci, so ji pustili sobo; drugo hišo in večji del posestva je pozneje prodala, ker ni imela več nobenih dohodkov.
Vilo v Gledališki ulici je prodala ljubljanski sekciji jugoslovanskega Putnika in se preselila v udobno meščansko stanovanje na Gajevi 2a, tik poleg nekdanje banke Slavije, danes Ministrstva za notranje zadeve. Oblast pa jo je kmalu deložirala in odredila, da se mora preseliti k hčerki, k moji materi, na Gosposvetsko cesto 4. Veliko časa je preživljala na Viru, kjer si je poleg sobe uredila zasilno kuhinjo. Tam je tudi umrla.
Ob pogrebu, v Ljubljani leta 1961, je še zadnjikrat zablestel bežen odsev nekdanje veličine njene osebnosti in podjetja – ob udeležbi uniformirane gasilske godbe z Vira in raznih organizacij z Vira, z Doba in od drugod.
Potem pa sta se ime podjetja in delo oseb, ki so desetletja bistveno sodelovale v slovenskem gospodarstvu, nezadržno izgubila iz zavesti naslednjih generacij.
Družina Stupica, Ljubljana, leta 1915. Irma in Franc Stupica ter otroci: Franc (pri očetu), Leon (pri mami) in Marija (v sredini). // Foto: Arhiv dLib
Jaroslav Čermak
SONET
k šestdesetletnici
gospe Irme Stupiceve
Otrla pot si s čela je zastavna žena
Ko križev šest jej dalo je življenje.
Bil klanec res je hud in bilo je trpljenje,
Ki ga le volja zmagala je prekaljena.
Tako stoji sedaj vsa ljubljena, češčena
In zre nazaj v mladost in svoje sanje.
Vkljub vsem prevaram le veruje vanje;
Ni mogla streti srca zlobe pena.
To truda njenega bil smisel je in cena,
Da zdaj ko sebi sedmi križ naklada
Ne čuti več njegovega bremena.
Zato nam kakor roža še veselo vlada,
Drži se zvesto je poslovna štrena
In ogledalo jej pove, da je še mlada.
Foto: Ana Ašič
Datumi rojstev in smrti članov rodbine Stupica
| IME | DATUM ROJSTVA | DATUM SMRTI |
| Franc Stupica | 3. 12. 1868 | 1. 2. 1935 |
| Irma Stupica, roj. Ažman | 6. 10. 1883 | 27. 4. 1961 |
| Franc Stupica (sin) | 3. 5. 1910 | 22. 6. 1990 |
| Marija Kiauta, roj. Stupica (hči) | 24. 12. 1911 | 22. 1. 2005 |
| Milan Kiauta (Marijin mož) | 19. 5. 1909 | 24. 2. 1987 |
| Leo Stupica (sin) | 3. 6. 1913 | 9. 4. 1985 |
Avtor preglednice: prof. dr. Boštjan Kiauta
Vila Stupica, danes vila Zlatorog. Pogled s Puharjeve ulice. V “gornjem nadstropju z balkonom na Puharjevo” se je 20. januarja 1937, na pariški Sorbonni šolani romanistki, komparativistki in latinistki Mariji Stupici por. Kiauta, rodil najstarejši otrok, sin Boštjan. Po rojstvu obeh hčerk, Marije (1939) in Andreje (1945), se je leta 1948 zakoncema Mariji in Milanu Kiauti rodil še najmlajši otrok, sin Tomaž. Takrat je družina že živela na Gosposvetski 4. // Foto: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak
O AVTORJU
Akademik prof. dr. Boštjan Kiauta // Foto: M. Wasscher
Akademik prof. dr. Boštjan Kiauta, (20. 1. 1937 – 26. 3. 2022), svetovno priznani in ugledni biolog, zoolog in znanstvenik, ki je štiri desetletja znanstveno, raziskovalno in pedagoško deloval na Državni univerzi v Utrechtu in tako velik del svojega življenja preživel na Nizozemskem ter bil leta 1983 pobudnik ustanovitve Mednarodnega odonatološkega raziskovalnega inštituta v Gainsvillu na Floridi, dolgoletni član njegovega upravnega odbora, nestor svetovne odonatologije (vede o kačjih pastirjih) in slovenskega naravovarstva, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki si je že leta 1961 kot pobudnik, soustanovitelj ter prvi urednik revije Varstvo narave, prve slovenske revije s tega področja, izjemno prizadeval za varovanje narave na Slovenskem in v svetu, je bil rojen v Vili Stupica, danes lovski vili Zlatorog na Župančičevi 9 (nekdaj Gledališki 11) v Ljubljani. Za predano znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo na področju odonatologije je bil leta 2002 odlikovan z najvišjim nizozemskim odlikovanjem Ordenom Oranje-Nassau.
Foto: Marjan Artnak
IN ŠE…
» … Januarja 2020 smo z našega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom stopili v stik s prof. dr. Boštjanom Kiauto, ki nam je 30. januarja 2020 iz Holandije napisal: »Moja rojstna hiša na današnji Župančičevi je bila last mojih starih staršev po mamini strani: Franca (1868-1935) in Irme (1883-1961) Stupica. Moji starši so imeli stanovanje v gornjem nadstropju, z balkonom na Puharjevo. Še med vojno, pod Italijo, je babica hišo prodala, če se ne motim, takratnemu podjetju “Putnik”. Sama se je preselila v velik apartma na Gajevo 2, poleg takratne banke Slavija; mi pa na Gosposvetsko 4. Po “osvoboditvi” je oblast babico deložirala in ji nakazala sobo v našem stanovanju. Kako in kdaj je prišla do hiše Lovska zveza Slovenije, ne vem. Res pa je, kot pišete, da sem si pred leti skušal notranjost hiše ogledati in sem ugotovil, da se je tam od mojega otroštva prav malo spremenilo: na hodniku v prvem nadstropju je tudi takrat še stalo nekaj velikih palm, kuhinjo v kleti pa so spremenili v kitajsko restavracijo. Velika jedilnica v prvem nadstropju je danes pisarna, v mojem otroštvu pa je bil tam tudi majhen oder, na katerem je ob priliki igral kak kvartet (?), ali pa so predstavili kak dramski prizor, z rekviziti, vendar seveda brez kulis. Otroških, t.j. predšolskih spominov na življenje v vili imam kar nekaj, vendar so bolj fragmentarni in neurejeni.«
Prav tu, v tej čudoviti vili na Župančičevi 9, tedanji Gledališki 11, je ugledni svetovni znanstvenik in veliki slovenski naravovarstvenik kot majhen otrok v toplih poletnih večerih opazoval svojo mamo, kako se vzhičena veseli kačjih pastirjev, ki so z bližnjih parkovnih vodnih površin iz soseščine in Tivolija pogosto zašli v njihov dom, lahko preberemo v obsežni in poglobljeni biografiji avtorja B. K. Tyagija z naslovom Dr. Bastiaan Kiauta: Odonatologist and Polymath His Life Works and Universe iz leta 2019.
Fascinacija s kačjimi pastirji se je torej s srečnim maminim smehljajem prenesla na sina, ki mu je z vedoželjnostjo in živo znanstveno strastjo sledil s tega zelenega ljubljanskega vogala na Puharjevi in Župančičevi v širni svet ter s kačjimi pastirji ustvaril svetovno slovensko znanstveno in osebno zgodbo!…«
Iz: BODO SLOVENSKI LOVCI RES PRODAJALI SVOJO EDINSTVENO, ATRAKTIVNO, PRESTIŽNO VILO ZLATOROG NA VRHUNSKI LOKACIJI V PRESTOLNICI ZA BORNE 4 MILIJONE!?! ZA CENO, KI SO JO POSTAVILI ŽE LETA 2010 IN JE PO 12 LETIH ŠE ZMERAJ ISTA! KOMU? IN, ZAKAJ!?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 21. junij 2022, https://anaasicsic.com/2022/06/21/bodo-slovenski-lovci-res-prodajali-svojo-edinstveno-atraktivno-prestizno-vilo-zlatorog-na-vrhunski-lokaciji-v-prestolnici-za-borne-4-milijone-za-ceno-ki-so-jo-postavili-ze-leta-2010-in-je-po-12/
Foto: Marjan Artnak
Več: OD FILHARMONIJE, GRAND HOTELA UNION, RUDOLFINUMA IN LJUDSKE POSOJILNICE DO VILE, KJER SO DANES SLOVENSKI LOVCI, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 2. avgust 2020, https://anaasicsic.com/2020/08/02/od-filharmonije-grand-hotela-union-rudolfinuma-in-ljudske-posojilnice-do-vile-kjer-so-danes-slovenski-lovci/
Več: PATER, KI JE VZGAJAL V OBZIRNOSTI DO NARAVE, ŽIVALI, NJIH ŽIVLJENJ IN ČUSTEV! IN, KAČJI PASTIR KOT SIMBOL DUŠE, KI IŠČE ODREŠENJE., Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 12. februar 2021, https://anaasicsic.com/2021/02/12/pater-ki-je-vzgajal-v-obzirnosti-do-narave-zivali-njih-zivljenj-in-custev-in-kacji-pastir-kot-simbol-duse-ki-isce-odresenje/
Franc in Irma Stupica. // Foto: Mestni muzej Ljubljana
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU // hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane.
