»NA SREČO SMO ZDAJ MI TISTI, KI LAHKO POMAGAMO.« TONE. OSKAR IN TATJANA. VEČNO ŽIVLJENJE. KRAŠKI OVČAR V NAROČJU. IN, ALI OBSTAJAJO MAJHNA IN VELIKA DOBRA DELA?

Po neurjih in silovitih nalivih, deževjih, poplavah in vseh grozečih vodovjih, ki so pred dnevi že drugič v zadnjih tednih pustošila po več koncih Slovenije, se zdi poletna suša in vsa požganost, ki so jo letos s seboj prinesli žgoči sončni žarki in uničujoči ognjeni plameni, le še daljni spomin. Sijoče mlado zelenje, ki je že po prvem dežju konec avgusta priklilo iz zoglenele kraške črnine nas je seveda vse spomnilo na veliko resnico o življenju, ki se vendarle ne preda kar tako in zmeraj znova vstane tudi iz najhujših preizkušenj in opustošenj ter nas tako spodbuja k močnejši veri vanj. In vase. Obenem pa nas z vsemi najbolj temnimi in svetlimi trenutki zmeraj znova vabi k dobremu, ki je ob ljubezni tista najmočnejša sila, energija, večna luč in sonce stvarjenja in življenja samega, zaradi česar na koncu koncev svetloba zmeraj premaga temo.

Foto: Ana Ašič

Ko v teh dneh okoli praznika svetega Frančiška Asiškega, velikega dobrotnika in dobrodelnika, ustanovitelja frančiškanov ter zaščitnika živali in narave pa ubogih in trpečih, ter na pragu zadnje tretjine leta, ki je povsod po svetu poudarjeno posvečena dobrodelnosti, kar zlasti na Zahodni polobli tradicionalno doseže vrh v decembrskem adventnem in božičnem času; ko se torej ta trenutek zaziramo v vse izzive, ki jih je dobremu v nas v preteklih mesecih tega leta že zastavilo življenje z vsemi letošnjimi naravnimi in družbenimi nesrečami in vojno, se zdi, da se ob vseh manifestacijah dobrega in zla, kot stanovitna stalnica zmeraj znova postavlja predvsem eno vprašanje. Je sploh prav, da govorimo o majhnih in velikih dobrih delih? O majhni in veliki dobroti? O majhnih in velikih dobrodelnih prireditvah? In, kaj je sploh v kontekstu dobrega v resnici majhno? In, kaj veliko?

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič, Marko Feist/Slovenske novice

Naslovna fotografija: Ana Ašič

3. oktober 2022

Ko sem se pred dvema mesecema, 2. avgusta zvečer čez Kras vračala iz Renč v Ljubljano, je bila ta, sicer tako slikovita in meni ljuba pot, presunljiva bolj kot kdaj koli prej. Bil je to dan, ko smo se v zelo vročem, negibno soparnem poznem popoldnevu v Renčah več kot dve uri poslavljali in se za zmeraj poslovili od našega soseda in prijatelja Toneta Preglja, ki je v lepem predzadnjem julijskem murterskem nedeljskem jutru nenadno in mnogo prezgodaj odšel v zenitu svojega življenja, sredi modrine in v največjem sijaju poletja, za seboj pa resda pustil čudovito hčerko in ognjemetno razcvetele sadove svojega dela ter neizbrisne sledi zavezanosti in predanosti dobremu, a prav zato tudi veliko teme, ki se zdi, da prevzame vse, zmeraj, ko nepričakovano ugasne velika svetla luč.

Antonio. In sonce na robu obzorja.

Sonce je zdrsnilo na rob obzorja, ko smo vsi, ki smo se zbrali na Tonetovem slovesu, tiho eden za drugim še poslednjič s cvetom v rokah stopili do njega in Dragojevićeva balada »Antonio« še nikoli ni bila tako ganljiva in žalostna, »…v malem je mestu živel / …a je čisto dušo imel / in milijardo sonc v glavi… Antonio«. Ko je izzvenela še »Moj lipi anđele«, »…to lahko le tisti da, ki te, ko vse po zlu gre, ljubi bolj od sebe…moj lepi angel…«, je pretresljivo mirna tihota legla na vse, ki smo se presunjeni od tega dne počasi in molče, res molče razhajali.

Blagodejna je bila zato topla luč poslednjih žarkov večernega sonca, ki je ožarjala Oskarja in Tatjano, ko smo se potem za nekaj bežnih trenutkov srečali, da se pozdravimo, da si sežemo v roko, da si rečemo besedo, v njunem magičen vrtu, polnem brezčasne lepote in prav v tem tudi njune pristne resničnosti in resnice, kjer je na koncu vsake misli, vsake besede, vsakega pogleda res nekaj za dušo, za srce, za tisto, ki prekipeva od radosti, a tudi za tisto, ki ihti v bolečini. Spokojno smo nekaj trenutkov posedeli ob lepi kamniti mizi, v bližini, ki je že dolgo med nami, a je bila ta dan tiha, saj je tudi Miren vedel za Toneta.

Foto: Ana Ašič

Potem pa, ko se je že mračilo in se je dan umikal in končno tam, nekje med Opatjim Selom in Kostanjevico, skoraj povsem umaknil noči, se je v avto vse od velikega ovinka nad Mirnom tudi skozi filtre in zaprte šipe, vse bolj kradel osmojen vonj izgorelih gozdov, borovcev, travnikov, Krasa, ki smo ga poznali in imeli radi in se ga nekdaj veselili v nekakšnem samoumevnem brezčasju, ko so bili naši upi in sanje še prežete z vsemi najbolj žarečimi in jasnimi in svetlimi in sijočimi odtenki; črna pa je bila daleč, nekje, tam, onkraj naše žive vsakdanje resničnosti in zavesti.

Zadnji krajec. Mantilja. In črički v črnini.

V zamolkli luči večerno ožarjenega zahodnega neba, so bila zažgana drevesa še bolj črna in brezupna. Vsa vprašanja o krhkosti in ranljivosti in minljivosti in edinstvenosti vsakega trenutka, vsakega pogleda, vsake misli, vsake besede, vsake roke, ki ti seže v roko, ko je še čas, ko je še mogoče, ko je še tu; in vse bolečine, ker tega ni več; vse to je bilo neizbežno tu, vseprisotno v tem, v črnino odetem avgustovskem večeru.

Ko je iz noči na vzhodnem nebu začel vstajati oranžno rumen zadnji krajec, sem v tisti požgani nadrealnosti stopila iz avta, se, kljub temu, da je bilo toplo, še malce tesneje zavila v črno mantiljo ter se počasi sprehodila po osmojeni poti, ki je vodila nekam tja, kjer je bil nekdaj gozd. Mesec je vse bolj sijal, a je njegova luč ostajala na robu nebesne črnine, da se je kot globoko svetleč žamet do skrajnih obzorij vse lesketalo od zvezd. Suha peščena in prašna pot je bila svetla. Vse okoli nje pa ogljeno črno. Totalno pogorišče. Črno. Črno!

A, glej! Prisluhnem. Živo. Živo! Na ves glas je pelo pesem o življenju! Črički! Stotine, tisoči njih so čirikali svojo neumorno hvalnico večnemu življenju! Živi so! Preživeli so! Strah, ki sva ga julija delila z Andrejem Silo, predsednikom Brkinsko kraške zveze lovskih družin iz Sežane, da tu življenja ni več in ga še dolgo ne bo, se torej vendarle ni povsem uresničil.

Kaj si pa mislila!? Sem sama sebe malce pokroviteljsko vprašala. Da bo tema in smrt in uničenje močnejše od življenja in svetlobe in stvarjenja!? Tone!? Ti, ki si zdaj tam nekje daleč nad vsem tem ali pa tu, čisto blizu, morda… Slišiš zdaj to!? Tvoj Kras živi! In ne bo umrl! Ker, ja, življenje je močnejše od smrti! In duša je neumrljiva! Vsaka!

Foto: Ana Ašič

Tudi duša tega Krasa, ki je v julijskih ognjenih zubljih tako hitro izginjal pred našimi očmi, ko je v poletnih plamenih zoglenelo več tisoč hektarjev kraškega površja, med temi tudi 2395 hektarjev lovišča lovske družine Trstelj in 1.020 hektarjev lovišča lovske družine Fajti hrib, kar nam je bilo detajlno predstavljeno vsem, ki smo se v nedeljskem večeru 11. septembra letos zbrali v dvorani Kulturnega doma v Cerknici na dobrodelnem koncertu, ki so ga organizirali notranjski lovci, da bi z njim pomagali lovcem s Krasa, predvsem obema najbolj prizadetima lovskima družinama.

»Na srečo smo zdaj mi tisti, ki lahko pomagamo.«

»Mi se tu, na Notranjskem, še zmeraj močno spominjamo žleda, zato si morda toliko bolj živo predstavljamo, kako je lovskim družinam, ki so letos v ognju na Krasu izgubile lovišča. Takrat, to je bilo leta 2014, smo spoznali, kako nemočni in krhki smo ob ekstremnih pojavih v naravi in obenem odvisni od pomoči civilne zaščite, gasilcev in drugih ljudi dobre volje, ki so pripravljeni pomagat. Na srečo smo zdaj mi tisti, ki lahko pomagamo,« je dejal Rajko Kovačič, predsednik Zveze lovskih družin Notranjske Cerknica, ko sva se nekaj dni pred dogodkom pogovarjala o tem, zakaj so se prav oni odzvali med prvimi.

»Že konec julija me je klicalo več članov iz različnih lovskih družin naše območne Zveze lovskih družin Notranjske z vprašanji in pobudami, da pomagamo prizadetim lovskim družinam na Krasu. Med prvimi, ki me je poklical, je bil tudi Robi Ule, predsednik Kulturnega društva Notranjski rogisti, ki je predlagal, da bi rogisti organizirali dobrodelni koncert, na katerem ne bo vstopnine, bi pa pobirali prostovoljne prispevke,« je v najinem pogovoru poudaril Rajko Kovačič ter to povedal tudi v svojem pozdravnem govoru na dobrodelnem koncertu.

Poleg pobudnikov Notranjskih rogistov so na njem nastopili še Sekcija oponašalcev jelenjega rukanja, ki je bila pred dvanajstimi leti ustanovljena prav v lovskem domu, z letošnjim ognjem prizadete lovske družine Trstelj, pa Lovski pevski zbor Martin Krpan Bloke, Brkinsko kraški rogisti in ansambel Jelen. Program pa je, za tisto »komorno« nedeljsko večerno vzdušje cerkniškega kulturnega doma, kjer se je zbralo nekaj več kot 70 obiskovalcev, kar precej grandiozno povezovala Vesna Kovač, lovka iz lovske družine Bloke.

Foto: Ana Ašič

Ob zaključku koncerta smo bili vsi prisotni seznanjeni s tem, da smo s prostovoljnimi prispevki zbrali 880 evrov, ki sta jih po ključu in razmerju prizadetosti lovišč, takoj prejela predstavnika obeh kraških lovskih družin, in sicer, lovska družina Trstelj 585 evrov, lovska družina Fajti Hrib Renče pa 285 evrov, ob čemer je predsednik Zveze lovskih družin Notranjske Rajko Kovačič poudaril, da bo njihova območna zveza s povišanjem članarine 11 lovskih družin članic za ta namen zbrala še predvidoma 3.900 evrov, h katerim bo sama notranjska območna zveza primaknila še 780 evrov sredstev ter tako predvidoma za pomoč kraškim lovcem zbrala med 4.600 in 4.700 evri pomoči za izgubljena lovišča.

Kaj je v resnici majhno? In, kaj veliko?

Zdaj, po neurjih in silovitih nalivih, deževjih, poplavah in vseh grozečih vodovjih, ki so pred dnevi že drugič v zadnjih tednih pustošila po več koncih Slovenije, se sicer zdi poletna suša in vsa požganost ter morda komu tudi škoda, ki so jo letos s seboj prinesli žgoči sončni žarki in uničujoči ognjeni plameni, marsikje le še daljni spomin. Sijoče mlado zelenje, ki je že po prvem dežju konec avgusta priklilo iz zoglenele kraške črnine nas je vse, tako kot pesem čričkov na pogoriščih, seveda spomnilo na veliko resnico o življenju, ki se vendarle ne preda kar tako in zmeraj znova vstane tudi iz najhujših preizkušenj in opustošenj ter nas tako spodbuja k močnejši veri vanj. In vase. Obenem pa nas z vsemi najbolj temnimi in svetlimi trenutki zmeraj znova vabi k dobremu, ki je ob ljubezni tista najmočnejša sila, energija, večna luč in sonce stvarjenja in življenja samega, zaradi česar na koncu koncev svetloba zmeraj premaga temo.

»Pregelj, Anton Pregelj«. In svet, ki ga ni več.

Ko sva se, zdaj že davne pomladi, pred skoraj dvajsetimi leti s Tonetom prvič srečala, se mi zdi, da prvi hip nisva čisto dobro vedela, kaj naj si misliva; duhovitost, ki je bila v zraku, pa je bila seveda razorožujoča. A tudi nekakšna gosta, žareča ultimativna energija. »Pregelj, Anton Pregelj,« se je predstavil samozavestno in nonšalantno, da me je takoj prešinilo prav to, kar je lucidno in z veliko simpatijo ter naklonjenostjo v svojem poslovilnem govoru v tistem žalostnem popoldnevu v Renčah omenil tudi njegov brat Martin. Bond, James Bond, a..!? sem pomislila in se seveda tudi sama predstavila: »Ašič, Ana Ašič.« Nasmehnil se je s svojim značilnim, nazaj nagnjenim gibom glave in prostodušno rekel: »No, to bomo pa še videli, če je kaj na tem!« »Bomo,« sem zase povsem neznačilno mirno odgovorila in se pri sebi tudi sama nasmehnila. Zelo sem se razveselila te lucidne »valovne dolžine«. In odtlej se je vse razpletalo le še v dobrem.

Foto: Ana Ašič

Postala sva soseda. Zelo preprosta prijatelja. Najina balkona sta v isti ravnini in najbližja v vsem atriju. Bila sva res blizu. A nikoli »prijatelja« kot nečemu drugemu nekateri radi rečejo, saj so naju povezovale čisto druge dimenzije in energije, precej svetlobnih let oddaljene od prve čakre, kot sva rada oba rekla. »Dobro jutro, soseda, kako si kaj? Boš sebi in nam kaj polepšala z rožcami ta sivi svet?« In sem ga. Potem pa, čez leta, me je prosil, da naš rožni vrt umaknem s terase. In sem. Preprosto. Dobrososedsko. Vse za ljubi mir.

»Žal mi je, Ana, da sem te takrat to prosil. Bil sem odločen, da mora biti tako. Danes mislim, da bi lahko tisto uredil tudi drugače. Pa tudi… Prepričan sem bil, da se mi boš vsaj malo uprla…« mi je rekel letos na začetku poletja v enem izmed najinih zadnjih kratkih srečanj na vogalu pred hišo. Samo odkimala sem: »Lepo te prosim! Tebi..!?… Saj veš, da se z mladci ne »fajtam,« sem skušala vse obrniti v najine običajno humorne vode. »Kar malo pogrešam zdaj tvoje vrtnice in sivko in rožmarin,« se ni dal speljati vanje. »Daj no, Tone,« sem naposled le videla, da je ta dan drugačen, »ne skrbi, ne misli več na to, vse je zmeraj tako, kot je prav. Tudi tam, kjer so zdaj moje cvetlice, je lepo,« sem odvrnila.

»Bil je to lep čas, ko sem pogledal skozi okno ali balkonska vrata in je bilo vse zeleno in pisano in so tvoje burbonke pridehtele vse do mene,« je rekel zamišljeno, kot ga nikoli prej nisem videla. »Tisto je bilo »once upon a time«, pred davnimi časi, Tone. V svetu, ki ga ni več.«

»Septembra prideva pobožat mačkona.«

Čeprav se nama je, kot zmeraj, obema mudilo, je še za nekaj trenutkov postal in mi spet brez običajne humornosti rekel: »Pomagal ti bom, da se vse to vrne na teraso. Zdaj je toliko vsega… in počitnice in morje… ko bo konec poletja, Ana, septembra, bova prišla s Tio Tonio pobožat mačkona in takrat se bova pogovorila o tem.« »Ne skrbi! Vse ob svojem času. September je še daleč, Tone. Zdaj misli na poletje! Na počitnice! Na morje! Na dragocen čas, ki ga še lahko preživiš z otrokom, saj veš, kako hitro vse teče in otroci tako hitro odidejo od nas na svojo pot. Zdaj jih ima tvoja Tia štirinajst, boš videl, kako hitro jih bo dvajset!«

Spet se je nenavadno zamišljeno nasmehnil. In nekam odsotno pokimal. Pri sebi pa sem vedela, če komu tega ni treba govoriti, je to prav gotovo on! Prav otipljivo si ob njem lahko vselej občutil, ob vsej naglici in nemiru, ki sta ga spremljala, kako zelo se zaveda minljivosti časa, edinstvenosti vsakega trenutka in kako je zmeraj ves v njem. Od nekdaj. Prav tako, kot sem od nekdaj vedela, da bo, dokler bo živ, držal svojo besedo. Nikoli je ni prelomil, vsaj meni ne, kadarkoli jo je dal. Res, Tone je bil te krvne grupe, ki jo lahko samo ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, zmeraj ognjen ali leden. In le redko mlačen. Totalno »wild at heart«, divji, da bolj ne bi mogel biti. A tudi zelo domač.

Foto: Ana Ašič

Vsak ima seveda svoje spomine. In vsak zase ve, kako je bil s Tonetom. Kako lepo ali težko mu je bilo pri tem. Sama lahko zapišem le to, kar vem, kar poznam, kar je moja izkušnja, moj spomin. Meni je bilo to, kako je on bil, včasih tudi zelo daleč, včasih pa zelo blizu. Veliko neskončne hvale, a tudi vsega drugega je bilo tu v vseh teh letih. »Ulica« je mislila in govorila in napletala svoje. A midva sva vedela. Vsak zase. In eden za drugega. Od prvega trenutka. Kako je globoko v resnici.

Dve galaksiji. Nekaj sonc. Skupni srčni planeti. In »fibra« iz sanj.

Imela sva vsak svoje delo. Vsak svoje življenje. Vsak svojo »advokaturo«. Vsak svoje osončje. Galaksijo. V bistvu. A tudi sonca, okoli katerih so rotirali najini skupni srčni planeti. Naklonjenost otrokom. Ljubezen do njih. Sočutje do otroške nebogljenosti. In do ostarele. Do vsake nebogljenosti, pravzaprav. Privrženost naravi. Morju. Istri. Mediteranu. Dubrovniku. Neskončnemu svetu. A tudi družini. Umetnosti. Ustvarjalnosti. In resnici. Vsak po svoje. Neumornemu iskanju pristnega, avtentičnega, iskrenega kraja in trenutka. In plamenčka tople resničnosti onkraj brezčutnega, brezsrčno ponorelega sveta. V senzibilnosti za vsa živa bitja sva se našla, za ves vidni in nevidni svet, za vse to čudežno življenje, v katerem vse stoji in pade na eni besedi. »Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« tu sva se strinjala, da ni več kaj dodati in ne vzeti; povedano je vse, kar je treba vedeti.

Kljub vsej najini zgovornosti in strastni predanosti besedam in poklicema, ki stojita na njih, njegovemu odvetništvu in mojemu novinarstvu, ki v resnici nikoli nista stopila med naju, pa vseeno v bistvu med nama nikoli ni bilo veliko besed. Razumela sva se večinoma brez njih. Bila sva oba »iz malega mesta«, taka »Antonia«, eden in drugi, »…živel je sam in kot ptica / …razumel nihče ga ni / ker malo je takih na svetu / ki živijo tako, da se jim smeje / a bil je pesniška duša / in umetnik posebnega kova / vsi se obračajo, kakor zapiha / a on je živel v »fibri« iz sanj… Antonio«. Nekajkrat, vselej v trenutku, ki je bil za to najbolj pravi, je kar tako, mimogrede, rekel: »Lepo si tisto napisala. Sem prebral. Vse zmeraj preberem.« Potem pa zelo osredotočeno: »Da ne bi slučajno odnehala!« Dobro je vedel, koliko mi to, ta njegov stavek pomeni.

Bili pa so seveda tudi trenutki, ko sva stala vsak na svojem bregu in je bilo vsaj tu in tam kratek čas videti, da se najina balkona malce razmikata. Eno teh je bilo, takrat, davno, še na začetku, prav vprašanje nebogljenosti, ki naju je kasneje sicer zelo povezalo. »Ne!« je takrat odločno oporekal. »Nimaš prav! Točno se ve, kateri otroci so ubogi in kateri ne! No, pridi, te bom peljal v Drago! Boš videla, kaj se to pravi nebogljenost!« me je takrat pogledal s takšno silovito odločnostjo in nekakšno ogorčenostjo, ker tega ne vem, da so njegove modre oči kobaltno potemnele. »Daj, no,« nisem kar tako popustila, četudi sem želela to zapeljati v pomirljive vode, »Tone, vsaka stiska je huda, za otroke pa neznosna! Pa naj so revni ali bogati; bolni ali zdravi. Če se utapljaš, je tudi najbolj čudovita, topla ali celo zdravilna voda, čista groza!« A je samo zmajal z glavo. Nisem ga prepričala. Takrat.

Risba z ogljem. Viharno na BMW. In najlepša Velika noč.

»Poglej,« je rekel, »kako je tvoj sinko zdrav, srečen otrok!« In ga je, drobcenega dvoletnika, dvignil v naročje in stekel z njim iz pisarne v prvem nadstropju dol, na ulico in ga posadil na svoj motor, kar tako, iz navdušenja, iz veselja, za nagrado, ker je Lan z ogljem in z veliko otroške vznesenosti ter dveletne okornosti, a tudi pronicljivosti, narisal njegov motor in mu risbico sproščeno ponudil, naj jo obdrži. Seveda se je otrok tega hitrega, nenadnega, spontanega, temperamentnega manevra ustrašil in je, ko je s Tonetovo podporo sedel na motorju, že začel usteca obračati navzdol proti joku. »Vidiš,« sem rekla, »v stiski je! Pa čeprav sedi na BMW-ju!« »Ah,« je odmahnil z roko, »morda, a ima mamico, ki ga bo takoj potolažila!«

Foto: Ana Ašič

Prav na tem mestu, na Beethovnovi ulici, mi je štiri leta kasneje, konec marca 2008, ves žareč in presrečen povedal, da se je za Veliko noč rodila Tia Tonia, da sta obe, punčka in mamica dobro in čudoviti! Bil je tako nalezljivo srečen, da se ga kar nisem mogla nagledati, vse se mu je smejalo in meni z njim, res, iz vsega srca sem se veselila, da so se mu uresničile velike sanje; da ima zdaj končno »svoji dekleti«, ki ju bo lahko razvajal in obdajal z vso svojo ljubeznijo, pozornostjo in naklonjenostjo. Ker, Tone pač ni bil človek, ki dela kaj »napol«, ampak vse le »na polno«.

No, in ko je njegova hčerka rasla, mi je nekega dne, ko je prišel pogledat, kako sem med prenovo stanovanja rešila en malce statično in oblikovno kočljiv prehod, rekel: »Mislim, da zdaj vem, kaj si mi skušala takrat dopovedati, Ana. Ni velikih in majhnih stisk. Stiska je stiska. Rana je rana. Sploh otroška. Vsaka je na en način usodna. Vse to je sicer res življenje. A nebogljenost… je za nekoga neznosna taka… za drugega pa drugačna. Vsaka je huda. In, ko si v njej… v kateri koli… tisto besedo rabiš, saj veš, midva veva, katero…ki zdravi… in roko, da se je primeš… ničesar zelo velikega… morda…«

Muc na kolenih. Sočutje. Dobrota. In, velika in majhna dobra dela?

Muc je predel okoli njega. Poslušala sem. Nisem želela s čimer koli posegati v njegove misli. »In s sočutjem je isto. Eno je. In dobrota… prav tako. Je, ali pa je ni,« se je naslonil nazaj v temno zelenem stolu, tako da je Edi lahko skočil na njegova kolena in tam še glasneje zapredel.

»Kaj pa dobra dela, Tone? Ta pa so velika in majhna?« Prodorno me je pogledal. »Saj veš sama odgovor! Isto je! Dobro delo je dobro delo! Ne! Ni velikih in majhnih! Poglej, koliko nekomu pomeni že en sprehod, ena slikica ali deset evrov! Kakšna odrešitev duše je eno snidenje, en objem, še en, poslednji pogled na nekaj, kar ti je pomenilo največ v življenju!«

»Govori to zdaj Tone Pregelj? Ali predsednik Dobrodelnega društva Hiša sonca?« Spet me je preblisnil tisti ostro moder pogled. »To je eno in isto! Sam se ne vidim ločeno, vse to sem. Eden. Tak, kot sem. Saj ti to dobro veš! Je pa res veliko tega govorjenja in pompa o velikih dobrodelnih prireditvah, a je ena majhna, morda očem javnosti celo nevidna, v resnici enako velika, enako najbolj pomembna za vse, ki jih zadeva, za vse, ki jim pomaga.«

»Dobrodelnost je tudi velik biznis, ne..? Del socialnega, interesnega in političnega marketinga..? Morda je to, ta delitev zato…?« »Ja, seveda je zato in je tudi vse to res, so tu tudi veliki interesi in politika in je biznis, velik biznis« je takoj brez obotavljanja odkritosrčno dejal, »ki pa vendarle reši tudi kakšno stisko, Ana, za kar pa si sama rekla, da je vsaka enako velika, največja, za tistega, ki je v njej. In zato lahko rečeva, da je tako tudi z dobrodelnostjo. Ni velike in majhne! Vsaka je največja! Ker rešuje iz stiske!«

Anton Pregelj // 26. oktober 1967 – 24. julij 2022 // Foto: Marko Feist

Potem pa se je nenadoma spet zelo svetlo nasmehnil. »Samo preverjala si me, ne!?« »Ne tebe. Bolj sebe, bi rekla.« »No, lepo, ko sva tako uglašena, ne?« »Itak,« sem rekla, »to je že od tistega bondovskega začetka!« »Saj vem, ves čas »v službi njenega veličanstva«!« se je zasmejal. Jaz pa: »Jih je menda več!« »Ne, ni! Res ni! Je predvsem ta ena sama, največja želja, da bi za svoje najbližje in, če je le mogoče, še za koga, naredil vsaj nekaj dobrega, pa če je to na videz še tako majhno, saj, kot veva, je tudi najbolj skromno dobro veliko in največ, kar lahko narediš v svojem času.«

Kraški ovčar v naročju. In milijarda sonc v srcu.

Na te Tonetove besede sem mislila v septembrskem nedeljskem večeru v eklektičnem vzdušju cerkniškega kulturnega doma, ki je bil z »le« 70 prisotnimi in zbranimi 880 evri za koga morda majhen in obroben dogodek, v resnici pa enako velik kot vsak največji. Bil je izraz enako velikega dobrega namena, enako plemenitih vzgibov, kot je to tam, kjer več tisoč prisotnih zbere več sto tisoč evrov za dober namen. In v tem je bila tudi vsa, na prvi pogled morda malce pretirana glamuroznost čedne bloške lovke, ki je povezovala program, povsem na mestu. Dejansko je šlo tudi v tistem skromnem večeru, kot bi rekel Tone, za veliko stvar, ki ima, ko gre za dobra dela, vselej nešteto velikih in majhnih podob, ki so v resnici prav vse največje.

Ena teh je vselej z menoj in v mojem spominu zelo močno oživi zmeraj, ko slišim o dobroti. O dobrih delih. O svetem Frančišku Asiškem. In, jasno, najbolj, ko pomislim na Toneta.

Kako sem poleti 2004 odklenila mogočna vrata na Beethovnovi in je prišel po stopnicah v svetlo modri srajci in hlačah iz jeansa in je v naročju nosil svojega ostarelega kraškega ovčarja, ki je imel tako razbolene kolke, da tega ni zmogel sam; Tone pa ga tudi ni želel puščati doma samega v samoti in bolečinah in žalosti, zato ga je vsak dan jemal s seboj na delo in ga nosil po stopnicah gor in dol v svojo pisarno in iz nje. Ne vem, kdo je ob tem bolj trpel, pes ali Tone; pa tudi tega ne, kdo je bil v tej povezanosti in bližini bolj srečen. Sama sem bila od te senzibilnosti do bitja, ki je v takem prav tako ali pa še bolj nemočno in nebogljeno kot človek, očarana. In v dno duše presunjena.

In prav s tem, s to presunljivostjo, ki je bila zmeraj nekje v Tonetovi bližini, s tem njegovim živim dotikom, s katerim nam je vedno znova izzivalno in ultimativno segal naravnost v srce, je premikal meje dobrega v nas. In za nas. Na mnogo src je potrkal. Jih prebujal. In prebudil. V tem je bil res maestro. In tak nam bo za zmeraj ostal v spominu. Antonio. Z milijardo sonc v srcu. In dobrih del. Ki so vsa enako velika.

Foto: Ana Ašič

https://www.youtube.com/watch?v=fsEbbw6emmU

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v zgodbe, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

Foto: Ana Ašič