BODO SLOVENSKI LOVCI RES PRODAJALI SVOJO EDINSTVENO, ATRAKTIVNO, PRESTIŽNO VILO ZLATOROG NA VRHUNSKI LOKACIJI V PRESTOLNICI ZA BORNE 4 MILIJONE!?! ZA CENO, KI SO JO POSTAVILI ŽE LETA 2010 IN JE PO 12 LETIH ŠE ZMERAJ ISTA! KOMU? IN, ZAKAJ!?

Danes, v torek, 21. junija popoldne, je v Celju letošnji občni zbor Lovske zveze Slovenije. Eden od sklepov, ki naj bi ga potrdilo 112 delegatov, predstavnikov 21 tisoč slovenskih lovcev, je tudi prodaja dolgoletnega sedeža Lovske zveze Slovenije, znamenite zelene vile Zlatorog na Župančičevi 9 v Ljubljani, s čimer želi slovenska krovna lovska organizacija in njeno vodstvo financirati izgradnjo novega nacionalnega lovskega centra na Lukovici oziroma v njenem odmaknjenem zaledju. Toda, ali je za stvarjenje novega res nujno za zmeraj izgubiti »staro«? To je vsekakor vprašanje, ki se kar samo po sebi nenehno ponuja prav ob aktualni nameri slovenske krovne lovske organizacije, da proda svojo legendarno vilo, za katero so v petdesetih letih prejšnjega stoletja po svojih večjih ali manjših finančnih močeh prispevali prav vsi slovenski lovci.

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič, M. Wasscher, Arhiv dLib., AnaAsicSic! Team

21. junij 2022

Z distance in zdravo razumskega pogleda se zdi namera slovenske lovske organizacije, da proda svojo prestižno vilo v središču prestolnice v zameno za lovski center na Lukovici, vsaj precej nenavadna, če ne že kar čudna in nekam kratkovidna, celo samouničevalna. Že res, da slovenski lovci potrebujejo sodobno stičišče in prostor srečevanj, izobraževanj in vseh drugih nalog, tudi tistih javnega pomena, ki jih je slovenskim lovcem v zvezi z upravljanjem in varstvom divjadi in narave naložila država, a se vendarle zdi, da bi bilo mogoče takšne cilje realizirati z malce poslovne in finančne kreativnosti in veščine tako, da eni največjih nevladnih organizacij, ki finančno prav gotovo ni med »ubogimi«, ne bi bilo treba za objekt v naravi »žrtvovati« edinstvene, atraktivne in prestižne vile s 1035 kvadratnimi metri neto površin na 940 kvadratnih metrih zemljišča na vrhunski lokaciji v srcu slovenske prestolnice. Nenazadnje na Lukovici ne gre za 30, ampak »zgolj« za 3 milijone evrov!

Tema je delikatna. Na prvi pogled je morda celo videti, da javnost nima kaj razmišljati o njej. Pa vendar ni čisto tako. Ne le zato, ker gre za največjo oboroženo organizacijo na Slovenskem in tudi ne le zato, ker ima od države podeljene naloge javnega pomena, ampak tudi zaradi narodno konstitutivne in državotvorne vloge, ki jo ima, zaradi česar seveda ni in ne more biti vseeno, prvič, kaj se z njo dogaja; in drugič, če je ali če ni prisotna v slovenski prestolnici.

Slovenska lovska organizacija, ki letos praznuje 115 let, in je bila leta 1907 ustanovljena na pobudo uglednega, narodno zavednega slovenskega pravnika dr. Ivana Lovrenčiča, njen prvi predsednik pa je takrat postal znameniti ljubljanski župan dr. Ivan Hribar, je bila od prvega dne pomemben kamenček v mozaiku slovenskega narodnega prebujanja in identitetnega utrjevanja slovenstva. Čas slovenske osamosvojitve pred tridesetimi leti pa je zelo realno potrdil tudi nacionalno varnostni pomen te slovenske 21 tisoč glave organizacije.

Za neko zdravo skupnost, narod in državo je to že po defaultu nekaj, česar se ne relativizira, ne podcenjuje, ne omalovažuje in še manj razgrajuje! Za organizacijo samo pa je vse to tudi vsaj zavezujoče.

Foto: Ana Ašič

Slovenska lovska tradicija, zgodovina in kultura je bila mnogim slovenskim lovcem do današnjih dni močan vir navdiha. Vsaj za dve znameniti misli dr. Lovrenčiča se zdi, da sta za večino slovenskih lovcev še zmeraj nesporni: »zelena je barva slovenskih lovcev, saj je to barva naših lovišč« in »kdor ne goji, naj ne lovi«. A vse to obenem tudi vse bolj »peša«. Čas pač prinaša svoje. Zlasti misel o gojenju in lovljenju v današnjem času in sodobnih »biodiverzitetnih« smernicah postaja na nek način tudi delikatna; ta o zeleni barvi pa se sicer zdi, da je za slovenske lovce vsaj deklarativno še zmeraj na prvem mestu; politična realnost zadnjih let pa seveda močno barva in niansira z najrazličnejšimi podtoni tudi to slovensko lovsko zeleno. Še posebej, ker se zdi, da zavezanost lovski tradiciji in vrednotam srednje evropskega prostora, slovenstvo in narodna zavednost ter dediščina dr. Ivana Lovrenčiča pri nekaterih slovenskih lovcih in funkcionarjih vendarle v resnici ni več čisto zares njihova »intimna opcija«.

V takšni kaotični družbeni atmosferi ter kolektivni in individualni identitetni eroziji univerzalne in lokalne vrednostne statike lahko kaj hitro pride, večinoma pod krinko in tudi iskreno vero korakanja v prihodnost, do nerazgledanega in lahkomiselnega rušenja vrednot ali vsaj impulzivnega in kratkovidnega zapravljanja dediščine več generacij, žal, največkrat za najbolj efemerne vzgibe in cilje, ki imajo kar prevečkrat korenine predvsem v narcisoidnem, premočrtnem egu protagonistov, ki imajo v tistem trenutku v rokah škarje in platno, na katerega se mnogokrat želijo, sicer, ja, tudi iz povsem iskrenih in dobronamernih intencij, zapisati z zlatimi črkami, pa naj stane, kar hoče; in, kogar hoče!

Ali gre tudi pri izgradnji novega nacionalnega lovskega centra za kaj takega v tem trenutku sploh ni bistveno! Pa tudi če, to niti ne more biti posebej sporno, nenazadnje slovenski lovci res potrebujejo prostor za uresničevanje nekaterih pomembnih izobraževalnih, socialnih, kulturnih in vseh drugih nalog društvenega in javnega pomena. Poleg tega so potrebni res enormni napori zmeraj, kadar hočemo karkoli ustvariti in zgraditi. Zakaj ne bi torej bilo to tudi trajno obeleženo!?

Toda, ali je za stvarjenje novega res nujno za zmeraj izgubiti »staro«? To je vsekakor vprašanje, ki se kar samo po sebi nenehno ponuja prav ob aktualni nameri slovenske krovne lovske organizacije, da proda svojo legendarno vilo, ki so jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja po svojih večjih ali manjših močeh prispevali prav vsi slovenski lovci.

Iz glasila Lovec leta 1959. Novica o skorajšnjem odprtju Zlatoroga. // Foto: AnaAsicSic! Team

Ko si enkrat lastnik takšne nepremičnine, kot je lovska vila Zlatorog v križišču Župančičeve in Puharjeve ulice, nasproti Parka slovenske reformacije v mestnem središču Ljubljane, če si ali če nisi lovec, še posebej pa seveda, če si organizacija, ki ima v slovenskem prostoru nek pomen in ugled in simbolno in identitetno vlogo nacionalnega pomena, je pač ne zafrčkaš za kup jekla, stekla, lesa in pločevine sredi narave, pa naj še tako potrebuješ nov center in naj imaš naravo še tako rad! Noben dober gospodar tega ne napravi! Če ne gre drugače, prestižno nepremičnino dolgoročno odda v najem in iz najemnine financira eventualno kreditiranje tako zaželene novitete!

Predvsem pa bi v konkretnem primeru izgradnje novega slovenskega nacionalnega lovskega centra k (so)financiranju slovenski lovci morda morali povabiti svoje močne poslovne partnerje iz mesarskih vrst (škofjeloški Nimrod, na primer, pa še koga, ki z velikansko razliko med odkupno ceno divjačine pri upravljalkah lovišč, torej lovskih družinah in loviščih s posebnim namenom, ter prodajno ceno na trgu leto za letom ustvarjajo enormne dobičke; v treh desetletjih se je nedvomno nabralo kar nekaj milijončkov, tako da bi kakšnega gotovo lahko »primaknili« organizaciji, ki jim v tem smislu gre tako zelo »na roko«); in orožarskega lobija (zanj 21 tisoč posameznikov, ki strelja, prav gotovo ni nekaj zanemarljivega; in, s šentjernejskim Arexom je slovenska krovna lovska organizacija sploh v odličnih odnosih); k tej nalogi pa bi veljalo povabiti tudi »deležnike« pri upravljanju z divjadjo, ki lovce v tem smislu najbolj potrebujejo: od kmetijstva do gozdarstva, podjetij in posameznikov iz vrst velikih in premožnih lastnikov zemlje in gozdov.

Foto: Ana Ašič

Prav tu in zato, ker imajo lovci od države podeljene naloge v javnem pomenu pa bi, če je to komu všeč ali ne, bilo vendarle prav in umestno, da takšen nacionalni lovski center sofinancira tudi država. To je dejstvo.

Tako bi se lahko z nekaj lovske vztrajnosti, potrpežljivosti pa kančkom domiselnosti in agilnega lobiranja, ki slovenskim lovcem, njihovi krovni organizaciji in vodilnim funkcionarjem sicer res ne dela težav, kar hitro zbralo tiste tri milijone evrov, kolikor naj bi menda stal novi nacionalni lovski center na Lukovici.

Seveda, če sploh gre za vse to! Če ne gre v resnici za to, da bi lovci sicer res radi imeli svoj novi lovski center! »Nekdo« drug pa bi še veliko bolj rad imel prav njihovo čudovito vilo na eni najbolj atraktivnih lokacij v prestolnici!?!

To so sicer ugibanja, ki smo jih na našem spletnem portalu artikulirali že pred tremi leti v velikem portretnem pogovoru https://anaasicsic.com/2019/08/21/politika-je-minljiva-lovska-organizacija-pa-je-bila-je-in-bo/ s predsednikom Lovske zveze Slovenije mag. Ladom Bradačem, ki je takrat na naše vprašanje: »Da ni morda vse zato, ker se nekdo že vidi v tej vili in jo na vsak način hoče!?«, odločno odgovoril: »Ne! Ni to! So se sicer nekaj zanimali, a so to večinoma špekulacije.« Tudi v tem aktualnem trenutku predsednik Lovske zveze Slovenije enako odločno zavrača tovrstna ugibanja.

Kakšnega zares oprijemljivega razloga za to, da mu ne bi verjeli, v bistvu ni! A pri letošnjem pregledovanju dokumentacije in kronologije reševanja lovske prostorske problematike, smo naleteli na zelo zanimiv odlomek, ki govori o tem, da so že junija 2010 pristojni na Lovski zvezi Slovenije ob eventualni prodaji vile Zlatorog govorili o znesku 4 milijone evrov, kar pa seveda prebuja malce »čudenja«!

Iz »Program reševanja prostorske problematike LZS«, Ljubljana, junij 2010 // Foto: AnaAsicSic! Team

Prav na toliko je namreč 10. septembra 2019 cenilec Janez Kratnar iz Dominus d.o.o. »zaokrožil« svojo oceno vrednosti vile Zlatorog! In prav toliko naj bi bila, kolikor je zdaj iz pripravljenih sklepov za letošnji lovski občni zbor 21. junija 2022 videti, izklicna cena pri skorajšnji avkcijski prodaji vile Zlatorog v Ljubljani.

O njej je cenilec Janez Kratnar v že omenjeni »Oceni tržne vrednosti nepremičnin »Vila Zlatorog«, Župančičeva ulica 9, Ljubljana, parc. Št. 2692, 2693, 2694 in 2695, K.O. 1725 Ajdovščina« septembra 2019 zapisal: »Poslovni objekt ima pet etaž: polklet, visoko pritličje, nadstropje, mansardo in podstrešje. V polkleti je bil gostinski lokal s kuhinjo, jedilnicami, sanitarijami in pomoznimi prostori. Lokal ne obratuje, prostori so prazni. V pritličju so pisarniški prostori, ki so večinoma prazni, delno se uporabljajo kot razstavni prostori in stanovanje s posebnim vhodom. V nadstropju in mansardi so poslovni prostori, na podstrešju je prostor z arhivom. Objekt ima dve komunikacijski jedri: slavnostni, z monumentalnim lesenim stopniščem in vhodom iz čelne strani; in delovni, z vhodom iz stranske strani. Skupna neto tlorisna površina izboljšave je 1.035,50 m2. Izboljšave nepremičnine se nahajajo na gradbeni parceli, ki jo predstavlja zemljišče, parc, št. 2692, 2693, 2694 in 2695, k. o. 1725 Ajdovščina, skupne površine 940 m2. Obravnavana nepremičnina je prestižna…«

O sami soseski, v kateri se nahaja vila Zlatorog, pa v isti cenitvi lahko med drugim preberemo: »Soseska je odlično opremljena s komunalno infrastrukturo. Lokacija je na okolje vezana z oskrbo z električno energijo preko podzemnih kablov, z vodovodom in hidrantno mrežo; plinovodom, toplovodnim omrežjem, kanalizacijo v mešanem sistemu in TK omrežjem. Cestna opremljenost je dobra, saj so glavne ceste opremljene s hodniki za pešce in kolesarskimi stezami. Javna razsvetljava je v kabelski izvedbi, s kandelabri in obešenimi svetili. … Za poslovne potrebe so banke in pošta v bližini. … Najkakovostnejši del soseske predstavljajo poslovni in družbeni objekti. … Parkiranje je omogočeno na gradbenih parcelah poslovnih in stanovanjskih objektov in v garažnih hišah ter na javnih parkiriščih vzdolž mestnih ulic. … Obravnavana soseska leži na robu ožjega mestnega središča, ki ima zelo dober dostop na mestno obvoznico preko vpadnic. Sredstva mestnega potniškega prometa pa ga dobro povezujejo tudi z ostalimi predeli mesta.«

Foto: Ana Ašič

Ob vseh superlativih torej, prestižnem objektu in vrhunski lokaciji sredi slovenske prestolnice, je cena vile Zlatorog tudi leta 2022 še zmeraj ista kot leta 2010!?! Borne 4 milijone!?! V soseski, kjer so stanovanja v sosednjih večstanovanjskih hišah skoraj 2 milijona!?!

Nismo uradni strokovnjaki za nepremičninske trge, a toliko nam je vendarle znano, prvič, da je med prvo omembo 4 milijonov leta 2010 in letošnjimi sklepi preteklo natanko 12 let; drugič, da je bilo 4 milijone takrat nekaj, povsem drugo pa je to zdaj; in tretjič, cene nepremičnin in parcel, še posebej v najožjem centru slovenske prestolnice so se v 12 letih tudi malce spremenile, ne!? Zemljišče na Lukovici, kjer naj bi stal nov nacionalni lovski center je menda, po nekaterih lovskih ocenah, v pičlih nekaj letih pridobilo na vrednosti kar za pol milijona evrov. To zemljišče, v srcu prestolnice, pa prav nič!? In vila!?

Pa še avkcija! Le zakaj se lovci odločajo zanjo!? Zato, ker so se tako prodajala najdražja stanovanja v Gostiševem Šumiju in Anderličevem Schellenburgu!? Ne vem, ali so lovci, ki se s tem, s to »prodajo« ukvarjajo, tako zavedeni, tako sveto preprosti, tako pretirano samozavestni ali pa iz bogve kakšnih razlogov namerno mižijo pred realnimi dejstvi, nenavadnimi ozadji, miljeji in intencijami, ki v resnici krojijo najbolj »uspešne« ljubljanske nepremičninske »posle« in vrtoglave cene kvadratnih metrov nekaterih najbolj »zvezdniških« sosesk in stanovanjskih kompleksov. »Avkcija« v Sloveniji in še zlasti v Ljubljani je vsekakor nekaj drugega kot avkcija v državah z resničnim in ne le navideznim tržnim gospodarstvom ter močno razpasenim vsem drugim, kar običajno usodno determinira takšno specifično »poslovno« okolje.

Foto: Ana Ašič

Glede na to, da imajo vsaj trije za to zgodbo ključni lovski funkcionarji (predsednik LZS mag. Lado Bradač, podpredsednik dr. Srečko Felix Krope in predsednik Nadzornega odbora LZS Branko Zlobko) kar močno »policijsko« obarvano biografijo, bi bilo pričakovati, prvič, da jim je to jasno; in drugič, da jim je posledično še toliko bolj jasno, kako tvegano je zato v takih okoliščinah kot »outsider« (če seveda to si..?) z avkcijo prodajati tisto in vse, kar imaš! So posli. In »posli«.

Visoke cene kvadratnih metrov prestižnih ljubljanskih stanovanj letijo v nebo in se potem lepo »razpršijo« na vse strani. Pri vilah pa je strategija povsem druga! Nasprotna! Večinoma. Tu gre namreč predvsem za »dominacijo«, za »zasedanje ozemlja«, za to, da s čim manj naporov in izdatkov ter za čim nižjo ceno pade v roke še ena vredna nepremičnina, še en košček prestolnice. Točno določenim združbam. Zato se, če si »božji«; in če te v kaj takega ne potegne kakšna bančna prisila, seveda v velikem krogu izogneš avkciji svoje dragocene nepremičnine! Ljubljanski nepremičninski svet je je bolj »kraški« od Krasa, poln »skrivnostnih« vrtač, ostrega kamenja, trnovega grmovja ter nevidnih brezen in ponorov; pa kamnitih »hiš« z majhnimi okni in polkni, za katerimi je tisoč in en »skrivni« dogovor, bister in pregnan, ob njem je vsako pametnjačenje o postfestnih pravnih sredstvih zaman!

Foto: Ana Ašič

Še posebej, ko gre za tako edinstveno nepremičnino na tako atraktivnem mestu v srcu prestolnice! Med vsemi ljubljanskimi vilami ima namreč prav gotovo posebno mesto prav ta markantna, prostorsko in oblikovno umirjena, a prepričljiva, estetsko dopadljiva, s svojo ortogonalno in simetrično zasnovo malce renesančno evocirana in v svojem času funkcionalno v resnici sijajno premišljena ter do zadnjega detajla leta 1924 izdelana poslednja celostna stvaritev Viljema Trea, legendarnega ljubljanskega graditelja in arhitekta.

Viljem Treo je v svojem času, kot smo ob 175. obletnici njegovega rojstva pred dvemi leti že pisali na našem portalu https://anaasicsic.com/2020/08/02/od-filharmonije-grand-hotela-union-rudolfinuma-in-ljudske-posojilnice-do-vile-kjer-so-danes-slovenski-lovci/, kot lucidni stavbarski mojster, graditelj in arhitekt (kar je bil predvsem tudi zato, ker so mu naročniki pa tudi dunajski arhitekti in projektanti, za katere je s svojo močno Kranjsko stavbinsko družbo v Ljubljani in po Kranjskem ter Kvarnerju, vse do Rijeke in Opatije, izvajal njihove projekte, tako močno zaupali in ga cenili, da so mu poverjali tako izvedbena kot tudi načrtovalska in nadzorna dela); ta vsestranski stavbarski mojster in graditelj je torej ustvarjal in soustvarjal večino najbolj impozantnih zgradb na prelomu 19. in 20. stoletja v Ljubljani.

Realka na Vegovi, domala vse zgradbe na današnji Cankarjevi cesti, Beethovnovi, Župančičevi in Tomšičevi ulici, palača Trboveljske premogokopne družbe, Grand hotel Union, Filharmonija, Rudolfinum ali današnji Narodni muzej, to je le drobec vsega, s čimer je prodoren podjetnik in ustvarjalec močno prispeval k prestolnični podobi kranjskega deželnega središča.

Viljem Treo. Foto: Arhiv dLib.

Za družinska prijatelja, zakonca Irmo in Franca Stupico, ugledna ljubljanska podjetnika in trgovca z železnino, je Viljem Treo v prvi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja v celoti sam sprojektiral in graditeljsko bdel nad izgradnjo te družinske vile, kjer se je 20. januarja leta 1937, torej trinajst let po izgradnji, njuni, na pariški Sorbonni izobraženi hčerki, umetnostni zgodovinarki Mariji Stupici por. Kiauta, rodil tudi eden od njunih vnukov, akademik prof. dr. Boštjan (Bastiaan) Kiauta, svetovno priznani in ugledni biolog, zoolog in znanstvenik, izjemen raziskovalec kačjih pastirjev, ki je štiri desetletja znanstveno, raziskovalno in pedagoško deloval na nizozemski Državni univerzi v Utrechtu ter bil leta 1983 pobudnik ustanovitve Mednarodnega odonatološkega raziskovalnega inštituta v Gainsvillu na Floridi, dolgoletni član njegovega upravnega odbora, nestor svetovne odonatologije (vede o kačjih pastirjih) in slovenskega naravovarstva, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki si je že leta 1961 kot pobudnik, soustanovitelj ter prvi urednik revije Varstvo narave, prve slovenske revije s tega področja, izjemno prizadeval za varovanje narave na Slovenskem in v svetu. Za predano znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo na področju odonatologije, je bil leta 2002 odlikovan z nizozemskim Ordenom Oranje-Nassau. Ugledni akademik je v 86. letu starosti letos 26. marca preminil po nekajletnih težavah s srcem.

Družina Stupica. Irma in Franc Stupica ter otroci: Franc (pri očetu), Leon (pri mami) in Marija (v sredini), Ljubljana, leta 1915. Deklica Marija je 22 let kasneje, januarja 1937, v družinski vili Stupica na tedanji Gledališki 11, danes Župančičeva 9, rodila Boštjana Kiauto, akademika in svetovno znanstveno avtoriteto na področjih biologije, zoologije in odonatologije (vede o kačjih pastirjih). // Foto: Arhiv dLib.

Januarja 2020 smo z našega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom stopili v stik s prof. dr. Boštjanom Kiauto, ki nam je 30. januarja 2020 iz Holandije napisal: »Moja rojstna hiša na današnji Župančičevi je bila last mojih starih staršev po mamini strani: Franca (1868-1935) in Irme (1883-1961) Stupica. Moji starši so imeli stanovanje v gornjem nadstropju, z balkonom na Puharjevo. Še med vojno, pod Italijo, je babica hišo prodala, če se ne motim, takratnemu podjetju “Putnik”. Sama se je preselila v velik apartma na Gajevo 2, poleg takratne banke Slavija; mi pa na Gosposvetsko 4. Po “osvoboditvi” je oblast babico deložirala in ji nakazala sobo v našem stanovanju. Kako in kdaj je prišla do hiše Lovska zveza Slovenije, ne vem. Res pa je, kot pišete, da sem si pred leti skušal notranjost hiše ogledati in sem ugotovil, da se je tam od mojega otroštva prav malo spremenilo: na hodniku v prvem nadstropju je tudi takrat še stalo nekaj velikih palm, kuhinjo v kleti pa so spremenili v kitajsko restavracijo. Velika jedilnica v prvem nadstropju je danes pisarna, v mojem otroštvu pa je bil tam tudi majhen oder, na katerem je ob priliki igral kak kvartet (?), ali pa so predstavili kak dramski prizor, z rekviziti, vendar seveda brez kulis. Otroških, t.j. predšolskih spominov na življenje v vili imam kar nekaj, vendar so bolj fragmentarni in neurejeni.«

Akademik prof. dr. Boštjan Kiauta (1937 – 2022) je bil rojen v vili Stupica, sedaj vili Zlatorog. Nestor svetovne odonatologije (vede o kačjih pastirjih) in slovenskega naravovarstva, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki si je že leta 1961 kot pobudnik, soustanovitelj ter prvi urednik revije Varstvo narave, prve slovenske revije s tega področja, izjemno prizadeval za varovanje narave na Slovenskem in v svetu. Za predano znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo na področju odonatologije je bil leta 2002 odlikovan z najvišjim nizozemskim odlikovanjem Ordenom Oranje-Nassau. // Foto: M. Wasscher

Prav tu, v tej čudoviti vili na Župančičevi 9, tedanji Gledališki 11, je ugledni svetovni znanstvenik in veliki slovenski naravovarstvenik kot majhen otrok v toplih poletnih večerih opazoval svojo mamo, kako se vzhičena veseli kačjih pastirjev, ki so z bližnjih parkovnih vodnih površin iz soseščine in Tivolija pogosto zašli v njihov dom, lahko preberemo v obsežni in poglobljeni biografiji avtorja B. K. Tyagija z naslovom Dr. Bastiaan Kiauta: Odonatologist and Polymath His Life Works and Universe iz leta 2019.

Fascinacija s kačjimi pastirji se je torej s srečnim maminim smehljajem prenesla na sina, ki mu je z vedoželjnostjo in živo znanstveno strastjo sledil s tega zelenega ljubljanskega vogala na Puharjevi in Župančičevi v širni svet ter s kačjimi pastirji ustvaril svetovno slovensko znanstveno in osebno zgodbo!

In to hišo, to vilo, ta kraj, ta prostor, to zgodbo in vse z njo, naj bi slovenski lovci zdaj in za zmeraj brez vsakih zadržkov prepustili komurkoli, da le da tiste 4 borne milijone!?!

Foto: Ana Ašič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom.

Dragi bralci in bralke, v zgodbo, ki je pred vami, smo vložili veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!