Manj ko se maramo, bolj ko si stojimo nasproti, bolj pomembna je vljudna komunikacija, saj nevljudno, grobo in sovražno pozdravljanje le poglablja in ustvarja dodatne nepremostljive prepade, ki zaprejo vse poti vsem. To je sicer na osebni ravni odločitev vsakega posameznika posebej. Nenazadnje ima vsakdo pravico, da poseka vezi in se izolira od vseh. Ko pa ta posameznik predstavlja neko skupino ljudi, institucijo, stranko, organizacijo in del neke politične ali interesne javnosti, dobi vsa stvar drug pomen, drugo »rezonanco«, drug »šajn«! Dodatno seveda, če se ob nevljudnem, arogantnem in žaljivem komunikacijskem in vedenjskem »zdrsu«, takšno obnašanje naknadno opravičuje z najrazličnejšimi izgovori, še posebej pa s sklicevanjem na neke »vrednote«, ki da so nad tem najbolj osnovnim humanim vrednostnim temeljem!
Foto: NY Daily News
Tekst: Ana Ašič
Foto: NY Daily News, wallpapercave.com, wallpaperflare.com, turnerclassicmovies.com
13. april 2022
»Kdor v odnosih z ljudmi spoštuje pravila lepega obnašanja, živi od obresti. Kdor se na pravila požvižga, načenja svoj kapital,« so besede, ki jih ni izrekel kakšen konzervativni ameriški bankir, ampak avantgardni evropski umetnik, leta 1874 rojeni Dunajčan, pomemben predstavnik Dunajske Moderne in nemško govorečega »Fin de Siecla«, soustanovitelj znamenitih »Salzburger Festspiele«, enega najbolj pomembnih in slavnih umetniških festivalov na svetu; pripadnik kroga Jung-Wien iz kavarne Griensteidl, umetnik, dramatik, pesnik, esejist in libretist Hugo von Hoffmannstahl, ki je širši slovenski javnosti morda še najbolj znan po libretih oper skladatelja Richarda Straussa. Elektra, Kavalir z rožo, Ariadna z Naxosa in druge so plod kreativnega sodelovanja prav teh dveh velikih ustvarjalcev na prelomu 19. in 20. stoletja; časa, ki je sicer »zlomil« marsikateri »tabu«, odstrl številne »skrivnosti«, odvrgel marsikatero oblačilno spono; v dvajsetih in tridesetih, ki so sledila, pa marsikje brutalno razgalil, kar še ni bilo nikoli pred tem razgaljeno. Pri »etiketi« in bontonu vsakdanjega življenja pa je bila tudi najbolj napredna srednjeevropska, nemška in dunajska »šola« takrat in zmeraj previdna.
Nekaj seveda zato, ker je bil umetniški razcvet tudi najbolj »revolucionarne« ustvarjalne avantgarde močno povezan s sicer svobodomiselnimi, razgledanimi in vizionarskimi meceni iz aristokratskih in industrialskih krogov, ki pa so umetnike in ustvarjalce vendarle najbolje »slišali«, in najlažje »uslišali« v obojestransko uglajeni komunikaciji! Nekaj pa zato, ker je vsakemu, še tako svobodoljubnemu, a razumnemu, razgledanemu ter srčno in duhovno urejenemu človeku jasno, da lepega in dobrega v medsebojnih odnosih in komunikacijah ni nikoli preveč; in, večja kot so nasprotja med protagonisti, bolj neizogibno nujno in nepogrešljivo je vljudno obnašanje.
To je veljalo takrat. In velja danes. In bo na veke, dokler bo obstajala človeška civilizacija. Z variacijami v času in prostoru ter v različnih kulturnih kontekstih, a vendarle s kodami, h katerim se, kljub občasnim individualnim in kolektivnim bolj ali manj avanturističnim »ekskurzom« in začasnim »izstopom« svet zmeraj znova vrača iz nekaj zelo preprostih razlogov, prvenstveno pa zato, ker je tako najbolj varno, najbolj enostavno, najbolj lepo in pušča vsem stranem zmeraj najmanj grenkega priokusa, najmanj zamer in posledično največ možnosti za svetlo in neobremenjeno pot naprej. Varnost, preprostost in lepota ter spoštljivost, ki je zmeraj seveda integralno povezana s samospoštovanjem, so temeljne, najgloblje in neodtujljive človeške vrednote.
Ali so samodejno integrirane v našo bit in osebnost in življenje zmeraj najprej in najbolj jasno ter v vsem prepoznavno vidimo, ko se pozdravljamo. Na Zahodu si v zasebni in še toliko bolj v javni komunikaciji, razen med covidom, damo roko, se pogledamo v oči, se v nekaterih protokolih, zlasti ob stiku gospod gospa tudi rahlo poljubimo na obe lici in si rečemo »dober dan« ali »dobro jutro« ali »dober večer«, morda le »živjo«; nekdaj smo rekli »Bog daj« ali pri delu »Bog daj srečo« in se ob tem še vljudno vprašamo, »kako ste?«, »kako si?«, ne glede na to, kako blizu smo si in koliko se maramo ali ne maramo.
Foto: wallpaperflare.com
Še več! Manj ko se maramo, bolj ko si stojimo nasproti, bolj pomembna je vljudna komunikacija, saj nevljudno, grobo in sovražno pozdravljanje le poglablja in ustvarja dodatne nepremostljive prepade, ki zaprejo vse poti vsem. To je sicer na osebni ravni odločitev vsakega posameznika posebej. Nenazadnje ima vsakdo pravico, da poseka vezi in se izolira od vseh. Ko pa ta posameznik predstavlja neko skupino ljudi, institucijo, stranko, organizacijo in del neke politične ali interesne javnosti, dobi vsa stvar drug pomen, drugo »rezonanco«, drug »šajn«!
Dodatno seveda, če se ob nevljudnem, arogantnem in žaljivem komunikacijskem in vedenjskem »zdrsu«, takšno obnašanje naknadno opravičuje z najrazličnejšimi izgovori, še posebej pa s sklicevanjem na neke »vrednote«, ki da so nad tem najbolj osnovnim humanim vrednostnim temeljem!
In to je tisto, kar je najbolj problematično pri aktualni polemiki te gospe v Grosupljem, ki bi rada postala poslanka in je tiščala roke v žepe plašča, ko jo je pozdravil sedanji predsednik vlade. Opravičevati takšno vedenjsko aroganco s tem, da »so vrednote, ki so nad oliko«, je milo rečeno deplasirano; kot tudi govorjenje o tem, da ne želiš seči v roko, ki da piše nesprejemljiva sporočila po tviterju in vse drugo govoričenje o avtoritarnosti in ne vem čem še, kar mimogrede, marsikomu od nas ni všeč, a to vendarle ne more biti opravičilo in argumentacija za nevljudno javno vedenje, o katerem že večina otrok v vrtcih ve, kaj je prav in kaj ni; in bi to torej samodejno pričakovali kot minimalni standard tudi za (bodoče) državne poslanke! Kaj šele, če dodamo informacije o tem, da je obenem prav ta ista gospa menda povsem z lahkoto sodelovala z zagovorniki človeka, ki ima na vesti tisoče poklanih fantov in moških iz Srebrenice!
Dominiki Švarc Pipan očitno res nekaj zelo močno ni jasno! Je pa mnogo bolj kot njeno vedenje, nenazadnje je to njena osebna odločitev, kako se bo pokazala v javnosti, za vse nas močno zaskrbljujoče njeno opravičevanje tega vedenja! Od tega, da opravičuješ svojo javno neolikanost z nekimi vrednotami, ki da so »nad oliko«, nad neko res najbolj temeljno vrednoto; pa do tega, da opravičuješ kakšno »nelegitimnost« prav z istimi izgovori in »vrednotami«, ki da so »nad tem«, ni daleč. In je le ena od eksplikacij vodila »cilj opravičuje sredstva«. To pa vemo, kam na koncu koncev v najbolj skrajnem trenutku pripelje. Nemčija in Poljska in Kočevski Rog pa, ja, tudi Srebrenica, so polni presunljivih obeležij, ki pričajo o tem. V Ukrajini to zdaj v živo gledamo iz dneva v dan.
V primerjavi z vsem tem je seveda »otročje« obnašanje mag. Lada Bradača, predsednika Lovske zveze Slovenije, ki je prav to isto soboto v Radgoni že drugič na moj ljubeznivi »Dober dan«, odgovoril z ledenim »Nasvidenje!«, naravnost »benigno« in kvečjemu luštkana anekdota z radgonskega lovskega in ribiškega sejma.
Če ne bi na drugi strani to nevljudno obnašanje spremljal še cel arzenal bolj ali manj odkritega sovražnega in zamerljivega vedenja ter sataniziranje, s katerim je, žal, uspešno »zastrupljen« tudi del njegovih bližjih lovskih tovarišev in tovarišic, česar nekateri vse tri dni radgonskega sejma niti niso posebej skrivali, kot tudi ne prizadevanj, da bi bil predsednik čim bolj »na tekočem« o vsem, verjetno v »izboljšani« verziji in v poljudnih interpretacijah, tako, kot je to že ustaljena navada z našimi teksti, ki jih sicer, kot nam je večkrat dal vedeti, predsednik LZS osebno ne bere; pa, kot mi je bilo osebno s te strani povedano, tudi tisti, ki vse vedo o tem, kaj mi pišemo in kaj zagovarjamo, berejo »le diagonalno in na hitro«, zato pa tudi lahko tako dobro in pošteno komentirajo, kaj je res in kaj ni res zapisano. In se zato tudi lahko tako vehementno postavljajo v vlogo in položaj, ko oni mene zaslišujejo in mi zastavljajo vprašanja in terjajo od mene odgovore!
Foto: turnerclassicmovies.com
Stvar je seveda treba postaviti v širši kontekst in se spomniti, da je slovenska lovska organizacija edina in poslednja institucija v državi, ki ima po 30 letih slovenske samostojnosti še zmeraj delegatski sistem! In ko se pogovarjaš z nekaterimi lovci, seveda, nikakor ne vsemi!, kaj hitro na trenutke dobiš občutek, da so marsikje ves čas tik pred 2. zasedanjem Avnoja in na romarski poti v Jajce. Torej še zmeraj globoko v enih drugih časih. Vemo pa, kako »usodne« so bile v tistih časih tajnice! In tajniki vseh vrst! No, in zato, verjetno, je potem aprila 2022 vse tako, kot je.
Res nima smisla prilivati še več olja na ogenj tega efemernega dogajanja in konflikta, ki je iz drobne iskre, z naše strani že davno ugašene, prerasel v pravo ognjeno stihijo. In v očitno neobvladljivo jezo, ker smo si tudi v ta »lovišča« drznili malce posvetiti; ter v neutolažljivo predsednikovo prizadetost, ki je seveda ne more biti konec, če zavrača prav vse oblike komunikacije. Bogve, zakaj njemu in tistim okoli njega to tako zelo ustreza!? In raje ostaja z njimi »zabarikadiran« na nekih okopih proti »strašni sovražnici slovenskega lovstva«!? Je pa že film Barbarosa lepo pokazal, kako nekateri enostavno ne morejo živeti brez »zunanjega« sovražnika. Nepozaben je kader, ko je, kljub temu, da vsi vedo, da je Barbarosa že davno mrtev, vsa vas ponoči ob vsakem šelestu avtosugestivno šepeta: Barbarosa, Barbarosa! Eni pač ne morejo in ne znajo drugače, kot živeti v stalni ambivalenci med naklonjenostjo in sovraštvom. Tudi zelo pripravno je to, saj je s kazanjem na »zunanjega« sovražnika najlažje krepiti »notranjo« pripadnost in poslušnost. Če gre za »sovražnico«, pa ima vse skupaj očitno le še več čara!
Pa, seveda, tudi lažje in bolj kratkočasno je to, kot pa se pogovarjati z njo o zahtevnih in napornih temah slovenskega lovstva, naravovarstva, upravljanja z divjadjo, z velikimi zvermi, pa o izzivih, ki jih prinaša aktualni politični in družbeni in naravovarstveni trenutek, naseljevanje risov, izumiranje »karizmatičnih« ptičev, usihanje male divjadi, problemi z nemirom v loviščih ter vsestransko zaostrovanje problematike škod po divjadi ter vrsta vseh drugih tem, ki kar »vrejo« iz lovcev z vseh koncev Slovenije, če se malce zapleteš z njimi v pogovor.
Jasno, da bomo mi tudi naslednjič in vsakič lepo pozdravili predsednika LZS, pa naj še stokrat in tisočkrat bolj zmrznjeno in žaljivo odvrne »Nasvidenje!« Kaj ima to z mano? Z nami? Njegov odgovor je njegova odgovornost. In njegovo zrcalo. K temu pač ni kaj dodati. Kvečjemu morda lucidno misel velikega Oscarja Wilda, ki je angleško pronicljiva in morda malce pikra, a tudi jasno pove, kako preprosto in enostavno je vse to. In, kako se ni treba posebej mučiti in prizadevati, da ti gredo stvari dobro od rok. »Če je človek gentleman, ve popolnoma dovolj. Če ni, mu vse, kar ve, samo škoduje.« Tako gre to! In, oprosti, predsednik, čas je. Za resen razmislek. In pogovor. Globoko sem namreč prepričana, da tako kot meni, v resnici tudi tebi ni od vseh Eastwoodovih filmov najljubši »Unforgiven«, »Neodpuščeno«, četudi je v resnici čisti »masterpiece«! Streljanja je v njem, tako kot v slovenskem lovstvu, sicer res veliko, ampak, ali je takšen neodpustljivo katastrofičen konec res vse in največ, kar lahko predsednik Lovske zveze Slovenije sporoči slovenski lovski, laični in kritični javnosti!?!
Foto: wallpapercave.com
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana
Svetimo v temi!
Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866
Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.
Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani
18. novembra 2018.
Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati
13. aprila 2019.
V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana
1. septembra 2020
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
