Slika, ki vsebuje besede sončni zahod, narava, gora, kanjon Opis je samodejno ustvarjen

LOVCI, NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE? LETA 2020. IN LETA 2022. ŠE ZMERAJ? IN VEDNO BOLJ MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO!?! V NENASITNEM NORENJU ZA VSEM, KAR JE MOČ POGRABITI!?! ALI, V OGNJENEM OBROČU »KONTINUITETE PRAVIH SIL«!?!

Januarja 2020 smo se v poglobljenem preiskovalno analitičnem razmišljanju na našem spletnem portalu spraševali o tem, ali slovensko lovstvo stoji na prelomnici; ali je ta že za njim ali pred njim; ali prihaja čas velikih sprememb za slovenske lovce in z njimi za vse nas; zakaj in kako so lovci v razpetosti med velikimi zvermi in javnostjo; in, ali so, po analogiji iz Vojne zvezd, pri tem na temni ali svetli strani Sile. Ne da bi se morda v tistih januarskih dneh tega že v vseh dimenzijah zavedali, je vendarle dejstvo, da je bil tisto v resnici že čas velikega preloma za vse nas: trenutek prelomnice med življenjem pred in življenjem s korono, ki je s svojo ultimativno prisotnostjo in spremembami, ki jih je prinesla v globalno in v vsako lokalno, v kolektivno in individualno eksistencialno resničnost, zasenčila ter tudi vsebinsko in časovno odložila soočenja z nekaterimi vprašanji in odgovori, ki so se takrat v slovenskem lovstvu, naravi in družbi nekako samoumevno ponujali. Zdaj, dve leti kasneje, januarja 2022, še zmeraj in še mnogo bolj kot takrat, stojimo pred istimi vprašanji. In kot takrat, tudi zdaj in še mnogo bolj in potencirano s super volilnim letom, vse razumne, premišljene, tehtne, na varovanju pravnega reda in skupnega dobrega utemeljene odgovore, spet vse bolj vreščeče, histerično in agresivno preglaša nenasitna gonja za politične točke in uzurpacijo vsega, kar je v takem pohlepnem norenju pač moč pograbiti in si brez vsakih pravnih, moralnih ali etičnih zadržkov prisvojiti.

Slika, ki vsebuje besede orožje, notranji

Opis je samodejno ustvarjen Foto: Michael Anschütz

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Michael Anschütz

Slika, ki vsebuje besede sončni zahod, narava, gora, kanjon

Opis je samodejno ustvarjen 30. januar 2022

Če smo bili januarja 2020 v trenutku po interventnem masakru 200 medvedov in 11 volkov, za kar je tri mesece kasneje, aprila 2020, Ustavno sodišče ugotovilo, da ni bilo zakonito; smo danes, januarja 2022, v istih pravnih okvirjih in pred tem, da sta vloženi zahtevi za odstrel 222 medvedov in prejšnji teden še za 11 volkov. Spet se ponavlja gromovniško jurišniški diskurz kmetijsko gozdarske zbornice in ministrstva za kmetijstvo, ki si kljub temu, da ni pristojno za upravljanje z velikimi zvermi, neotesano in agresivno in pod vsakim nivojem demokratične, politične in osebne kulture dovoljuje z nezaslišano manipulativnimi prijemi pritiskati in zlorabljati vse, ki jim lahko na račun skupnega in javnega dobrega kaj ponudi, v zameno, jasno, za to, da bo minister, ki se bolje, da ne bi nikoli pojavil na slovenskem političnem parketu, ostal tam, kjer je; da si torej ta človek, ki je le lutka v rokah slovenskih kmetijsko političnih oligarhov, krepi položaj in politične točke; in si posledično ta večna, ena in ista, zakulisna kmetijska oligarhija ustvarja garancijo, da bo na ministrstvu za kmetijstvo in v slovenski kmetijski politiki še naprej in do konca »kontinuiteta pravih sil«!

Kot smo že januarja 2020 zapisali, so in bodo nazadnje v resnici največje žrtve tega gromovništva in manipulacij prav kmetje, ki bodo na koncu ostali praznih rok; še posebej tisti, ki bi res najbolj potrebovali in bi si tudi najbolj zaslužili podporo, pomoč in subvencije evropske kmetijske politike, kar je, žal, že desetletja večinoma rezervirano le za ene in iste! In to je tisto, zaradi česar usihajo kmetije na Slovenskem! Ne pa zaradi Žvegličeve »sprane« floskule o velikih zvereh in divjadi in, ja, zdaj še o divjih prašičih, ki, da jih lovci ne streljajo dovolj, saj da bodo kljub temu, da so jih lani postrelili skoraj 20 tisoč, menda vseeno divji prašiči »zruvali« in »pregnali« z Brkinov vse…tiste, seveda, ki jim v tem predvolilnem stampedu ne bo takoj in nemudoma izplačano tisoče evrov odškodnin za nekaj, kar je v bistvu, iskreno povedano, le naravni red stvari, s kakršnim so ljudje živeli od nekdaj.

In prav to letošnje januarsko aktualno kmetijsko zbornično »brkinsko« dogajanje in napadi na lovce evidentno razgaljajo neizogibno dejstvo, da bodo na koncu, v enaki meri kot večina kmetov, izigrani tudi slovenski lovci, ki jih kmetijsko gozdarska zbornica in ministrstvo za kmetijstvo pa seveda še kdo, izrablja zgolj za rablje, »šintarje« in umazana opravila vseh vrst in jim v zameno ponuja kontroverzne in delikatne dobrobiti, pa še to le pod popolnoma nečastnimi in manipulativnimi pogoji, zaradi katerih ima slovenska lovska organizacija na koncu več kolateralne škode kot koristi v vseh smislih; in se nazadnje vse pogosteje domala vsaka obljuba, obet in dejanje, pri katerem slovenski lovci stopijo v »španovijo« z ministrstvom za kmetijstvo in sploh s slovensko politiko, izjalovi vsaj v bolečo, nečastno erozijo in izgubo ugleda slovenske lovske organizacije, če ne še kaj drugega! To pa je, glede na to, da so slovenski lovci vendarle tudi slovenska tradicija ter ne le pomemben naravovarstveni, socialni in kulturni, ampak tudi identitetni institut, v bistvu zmeraj tudi izguba za vse nas!

Seveda pa so letos pred nami štirikratne volitve, ko se bo na vse strani še na veliko obljubljalo streljanje in iztrebljanje medvedov in volkov in divjih prašičev in jelenov in srn in vsega, kar leze in gre. Pred tem pa je vse bliže tudi 23. februar. Ta dan se bo ob 9. uri zjutraj pričela seja državnozborskega Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za katero sta v bistvu rezervirana kar dva dneva. Na njej bodo namreč obravnavani predlogi zakonov o spremembah Zakona o kmetijskih zemljiščih, Zakona o agrarnih skupnostih, Zakona o morskem ribištvu; nanjo pa je bila prestavljena tudi prvotno za 16. februar sklicana obravnava predloga zakona o spremembi Zakona o divjadi in lovstvu, s katero želi Ministrstvo za kmetijstvo doseči ukinitev 68. člena tega zakona, s tem pa premakniti državna lovišča s posebnim namenom iz zakonske zaščite na podzakonsko raven in v ministrove roke ter tako na milost in nemilost prepustiti ta posebna ekološka in varstvena območja narave interesni samovolji opcije in oligarhije, ki vlada ministrstvu za kmetijstvo. In to kar tako, mimogrede, kot nekaj nepomembnega! Če se bodo seveda člani Odbora in poslanci temu pustili naplahtati! A kaj vse bodo od tega na tej seji dobili slovenski lovci?! In česa ne?! To je zdaj to vprašanje! Tudi zato zdaj nenadoma tako napadajo zveri! In ruvajo prašiči!

Veliko smo že januarja 2020 povedali o vsem tem. In še zmeraj je tu. Zelo aktualno. Vse, pravzaprav. Tudi trenutna izredna nerazpoloženost predsednika Lovske zveze Slovenije do nas in našega spletnega portala, ki je danes v vseh pogledih primerljiva z njegovo nerazpoloženostjo izpred dveh let; in o kateri smo že takrat spregovorili točno tako, kot to vidimo in mislimo tudi danes!

Zaradi tega in vsega zgoraj povedanega, pa malo tudi zato, ker menda res ni nič bolj zanimivega od prebiranja starih »cajteng«, smo se odločili da iz arhiva potegnemo to našo preiskovalno analitično lovsko zgodbo iz januarja 2020 in jo v nadaljevanju v arhivski obliki, v celoti in točno takšno, kot je bila objavljena takrat, še enkrat publiciramo kot del te nove stare lovske sage!

Slika, ki vsebuje besede nebo, zunanje, sončni zahod, sonce

Opis je samodejno ustvarjen

Iz arhiva // Preiskovalno! // Ali je bilo minulo leto za slovenske lovce in z njimi za slovensko družbo prelomno? Kakšno bo letošnje? In, ali prihaja čas velikih sprememb za vse?

MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO. LOVCI. NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE?

Med najrazličnejšimi odtenki zelene, s katerimi je bilo z okoljskimi in naravovarstvenimi temami tudi na Slovenskem močno obarvano minulo leto, je bila lovsko zelena prav gotovo med bolj opaznimi. To gre v prvi vrsti pripisati kontroverzni vlogi, ki so jo lani slovenski lovci odigrali ob sprejetju in izvršitvi spornega interventnega zakona o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave ter z vsem, kar se je s tem prebudilo tako v lovski kot tudi v širši javnosti. Ali je bilo torej minulo leto za slovenske lovce in z njimi tudi za slovensko družbo prelomno? Kakšno bo letošnje? In, ali kljub predsedniški kontinuiteti v Lovski zvezi Slovenije prihaja čas velikih sprememb za vse?

Slika, ki vsebuje besede zunanje, nebo, hrib, moški

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

Tekst: Ana Ašič

Foto: Vlado Jehart, Janez Papež, Marjan Artnak, Nika Sever, Dragan Arrigler, Michael Anschütz, Štefan Vesel

Slika, ki vsebuje besede nebo, zunanje, sončni zahod, sonce

Opis je samodejno ustvarjen 25. januar 2020

Konec leta 2019 je prinesel konec legendarne filmske sage Vojna zvezd. Trikrat tri. Trije deli. In tri trilogije. Devetič. May the Force be With You. Naj bo Sila s Teboj. Sugestivno konspirativen pozdrav Jedijev, vitezov iz Galaksije tam daleč, daleč vstran, dolgo, dolgo nazaj, ob katerem so zrasle generacije, in ki smo si ga ob najrazličnejših preizkušnjah, rojstnih dneh, praznikih, srečanjih in slovesih, ob vseh krščanskih in drugih pozdravih, dobrih željah in blagoslovih tako radi delili, je bil filmsko še zadnjikrat izrečen. »Ne boj se, Rey, ne boj se tega, kar si!« Lea še poslednjič objame svojo nadarjeno in izurjeno varovanko. Potem pa Rey Skywalker preseže svoj izvor, svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, vse svoje strahove in vso resničnost, se z vsemi svojimi močmi in vsemi spomini zavihti onkraj mogočega ter se z obema svetlobnima mečema, Leinim in Lukovim, zoperstavi zlu, ostane na Svetli strani Sile, onemogoči zlobnega Palpatina in z nazaj k Svetlobi spreobrnjenim Benom Solom, ki ji za ceno svojega življenja vrne dih in silo, končno reši Galaksijo pred tiranijo Teme. »Saga se je končala. Zgodba pa bo živela večno.« Tako so zapisali ustvarjalci. In res živi. Od nekdaj. Že pred Georgom Lucasom je. Vsak dan. Tu. V vsakem od nas. Kar naprej. V večnem boju dobrega in zla. V vsaki naši odločitvi, dejanju, misli in besedi, ki nam in drugim prinese svetlobo ali temo. Pravico ali krivico. Resnico ali laž. Uteho ali bolečino.

»Vztrajajte, da bomo slovenski lovci in naš predsednik ostali na svetli strani,« nas je lani poleti, med številnimi odzivi v pregretem ozračju in kresanju mnenj o velikih zvereh, etiki in lovskem etičnem kodeksu pozval eden izmed naših bralcev. »Spoštovani gospod,« sem takrat odgovorila s kratkim sporočilom, »le predsednik in lovci sami odločate o tem. Le vi lahko v tem vztrajate. In le vi sami boste izbrali eno ali drugo stran.«

Slika, ki vsebuje besede sesalec, sedeče, volk, igra

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Bil je to čas, ko so medvedi in volkovi še živeli. A je bila težka senca že nad njimi. Kocka je že padla. Julija. Ko sva se predsednikom Lovske zveze Slovenije mag. Ladom Bradačem pogovarjala za našo spletno stran, in ko je tudi on dejal, da je zanj »demoniziranje posameznih živalskih vrst popolnoma nesprejemljivo!«. Takrat so nekatere njegove besede še zbujale kanček upanja. Davča se še ni zgodila. In daleč je bil še predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, ko je bilo tam izrečeno toliko vsega. Drastično zmanjšati in prepoloviti populacije velikih zveri! Kako so potem vsi na vse strani to pograbili! A z njegovo gornjo izjavo iz začetka poletja se ni bilo težko strinjati, saj v resnici velja za vsakogar in za vse. Radikalni pristopi, ki s sataniziranjem zmeraj diskreditirajo celovitost resnice, so vedno boleči in nesprejemljivi. S svojim ekstremno negativnim nabojem vselej zablokirajo možnosti za mirno, varno in odprto komunikacijo, ki na koncu edina lahko prinese tvorne in najširše sprejemljive rešitve.

Zato je bilo tudi demoniziranje lovcev, njihovega delovanja in prizadevanj, takrat in je prav tako danes, seveda enako nesprejemljivo, krivično in v vseh pogledih netvorno. Kljub temu pa je na drugi strani podcenjevanje lovskih interesov in moči ter slepa vera le v lovsko brezpogojno zeleno srce enako neodpustljiva, pomilovanja vredna naivnost in velika lahkomiselna napaka.

Kot smo na naših straneh že večkrat poudarili, naj lov razumemo ali ne; naj ga podpiramo ali zavračamo, realno dejstvo je, da lovci so, obstajajo; in tudi to, da sodobne družbe in države še zmeraj zelo težko shajajo brez teh ljudi, ki poznajo naravo in življenje v njej ter mnoge njene skrivnosti, obenem pa so tudi vešči ravnanja z orožjem, lova ter so se pripravljeni in dejansko tudi se vsakodnevno dotikajo tabujev ubijanja in krvi ter vsega, kar je s tem povezano.

Slika, ki vsebuje besede sesalec, sneg, drevo, zunanje

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

To sicer morda lahko obsojamo, a roko na srce, tudi v primerih, ko je to nujno potrebno opraviti, vsakdo danes tega ni več niti sposoben niti pripravljen storiti. So situacije, ko nekdo mora. In država lovcem podeljuje in zapoveduje tudi takšne naloge javnega pomena. Vsako leto je na slovenskih cestah in poteh povoženih več tisoč prostoživečih divjih živali. Lovci so pri nas tisti, ki zanje poskrbijo. Pridejo bolezni, nesreče in primeri, ki jih s svojimi veščinami in sploh pripravljenostjo za to, da takšno krvavo delo opravijo, na koncu rešijo lovci. Zato seveda apriorna nastrojenost proti njim res ni samoumevno na mestu. Še zlasti ne s strani tistih, ki se že ob pogledu na kapljico lastne krvi onesvestijo; ali nas že samo ob misli na puško stisne pri srcu, kaj šele, da bi jo zares vzeli v roke.

Boj z mlini na veter

Na drugi strani pa seveda ne smemo niti za trenutek pozabiti, da lovci lovijo! In streljajo! V nekaterih predelih sveta sicer še zmeraj, v Evropi pa že kar nekaj časa ne več zato, da bi preživeli, ampak predvsem za zabavo, rekreacijo, preizkušanje samega sebe, svojih instinktov, svoje zmogljivosti in vzdržljivosti; pa zaradi stika z daljno preteklostjo ter prebujanja njenih prvinskih zapisov, ki nekje globoko še zmeraj vibrirajo v krvi sodobnega človeka. Lov je jedro in bistvo lovskega interesa ter najbolj žareča in večno plameneča srčika strasti, zaradi katere so večinoma pripravljeni na vse. In čeprav je ljubezen do narave, živali in divjadi v marsikaterem lovčevem srcu prav gotovo resnično močna, prva in iskrena, je generalno vendarle to tudi precej pogojna ljubezen in utilitarna strategija: varovanje, ohranjanje in gojenje divjadi, ki na koncu predvsem omogoča elementarno zadovoljevanje lovske strasti. To je v bistvu ljubezen privlačnega kraljeviča do lepe cesarične iz mogočnega cesarstva, s katero se poroči ter morda ob tem celo sam sebe prepriča, da jo res ljubi in se ji lahko tudi s precejšnjim moškim žarom predaja, a bolj zaradi vsega, kar mu ta poroka prinaša, kot pa zaradi cesarične same.

Boj z mlini na veter, me pogosto prešine, ko o tem razmišljam. Še posebej, ko pomislim na slovensko, evropsko in svetovno lovsko organizacijo. Na njeno razvejanost. Trdnost. Povezanost. Hierarhično strukturo. Nepopustljivost. Potrpežljivost. Vztrajnost. Pretkanost. Lobiranje. Spretno ogrinjanje v zeleno. In znanost. In v kulturo. Na njen šarm. In očitno magnetno privlačnost, ki ji podlegajo tudi najmočnejši. Pa na vojaško logiko, ki ji, razumljivo, zaradi uporabe strelnega orožja, in kljub posameznim, bolj ali manj pogostim nediscipliniranim incidentom, še zmeraj na vseh nivojih vlada. Najbolj pa zaradi njene vidne in nevidne prepletenosti s prav vsem in vsemi. V naravi. In družbi.

Slika, ki vsebuje besede zunanje, trava, sesalec, drevo

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Samo v Sloveniji je več kot 20 tisoč registriranih lovcev in lovk; »za dobro divizijo« je dejal predsednik republike Borut Pahor oktobra 2017, ob proslavljanju 110. obletnice organiziranega lovstva na Slovenskem, ko je kot vrhovni poveljnik oboroženih sil posebej poudaril vlogo slovenskih lovcev »povezano z obrambo domovine«. V FACE, Federaciji evropskih lovskih zvez, je 7 milijonov vseh, ki jih »povezuje strast do lova in streljanja«; že od leta 1985 imajo v Evropskem parlamentu močno interesno lobistično skupino s kratkim imenom Hunting Intergroup, v kateri običajno deluje vsaj okoli sto evroposlancev, ki se s podpisom zavežejo, da bodo v Evropskem parlamentu zagovarjali lov, lovce, lovsko kulturo in vrednote. Med njimi je že več let tudi slovenski poslanec Franc Bogovič. Zadnja leta so ime sicer razširili z biodiverziteto in ohranjanjem podeželja, a lovsko bistvo te vplivne lobistične skupine vendarle ostaja prvo, isto in nedotaknjeno. Prav FACE, katere članica je tudi Lovska zveza Slovenije, in parlamentarna Hunting Intergroup najmočneje pritiskata na to, da se zaščita velikih zveri v Evropi razrahlja, in to tako, da se jih v habitatni direktivi prestavi iz visoko varovalnega aneksa IV, v katerem so strogo zavarovane vrste, v ohlapnejši aneks V, kjer so vrste, ki se jih lahko »nadzorovano izkorišča«. Potem je tu še Mednarodni svet za lov in divjad (CIC), ki je z nekaj več kot 1500 organizacijami in člani iz 86 držav res morda manj številčen, a s svojo pozicioniranostjo prav tako ali še bolj vpliven in ima na Madžarskem, kjer je trenutno sedež, celo priznan diplomatski status, pri Združenih narodih pa status opazovalca, tako kot druge države opazovalke v OZN.

Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na ameriški Safari Club International ter istoimensko sestrsko Fundacijo s 50 tisoč člani po vsem svetu, ki si z vsemi močmi prizadevata za razrahljanje konvencije CITES, za zmanjševanje omejitev pri trgovini s trofejami in za redukcijo seznamov ogroženih živalskih vrst, obenem pa se z njima in njihovimi vidnimi člani povezani odmevni škandali v zadnjih letih kar vrstijo. Prav njihov član, ameriški zobozdravnik Walter Palmer je pred dobrimi štirimi leti na trofejnem lovu v nacionalnem parku Hwange ubil Cecila, legendarnega leva, ki je bil zaščitni znak Zimbabveja. Ken Behring pa je tisti nekdanji predsednik SCI-ja, ki je ne le po Afriki in Aziji uplenil prav vse, kar se v bistvu ne sme, ampak je ob asistenci domačih znanstvenikov v Kazahstanu na gori Kara Tau leta 1997 ustrelil tudi eno od zadnjih sto na svetu še živečih avtohtonih argali koz. Dvajset milijonov dolarjev in trofejno zbirko, vključno z ustreljeno živaljo je doniral Nacionalnemu naravoslovnemu muzeju Smithsonian, da bi po tej poti uspel v Združene države spraviti redko trofejo. A se ni posrečilo. Ameriški zakon je bil nazadnje vendarle močnejši. Že desetletja pa noben zakon nikjer ne pride do živega prostituciji in trgovini z ljudmi, ki zlasti na Črni celini, a tudi drugod, neločljivo spremlja trofejni lov. Ne le leve, slone, žirafe, nosoroge in leoparde ali katero koli drugo žival si kdo poželi, ampak tudi mlade ženske, moške, deklice, dečke in najmanjše otroke, vse organizirajo dobro plačani trgovci in podkupljeni državni uradniki.

Mitska orožja sodobnega lovstva: skrb za lokalno, naravovarstvo, znanost in kulturna dediščina

Kako je bil Joseph Görgen, zagovornik Safari Cluba, konec avgusta 2019 v Ženevi na konferenci CITES razočaran, ko večina nikakor ni hotela razumeti in sprejeti njihovega pritiska, da je treba »trofejni lov in trgovino s trofejami razbremeniti prepovedi in obrniti trend od tega, da je zmeraj več živalskih vrst na listi ogroženih, k temu, da se seznam začne krajšati«. Po mnenju organizacije, ki jo Joseph Görgen zastopa, je »trofejni lov najboljša zaščita in varovanje za ogrožene vrste«. Zveni znano, ne!?

Slika, ki vsebuje besede oseba

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Michael Anschütz

A v Ženevi so bili tudi mnogi, ki so te, po vsem svetu precej poenotene mite hitro in prepričljivo demistificirali ter jih označili le za »figove liste«, pod katerimi se med drugim poleg legalnega skriva tudi nelegalni lov ter del mednarodne trgovine s slonovino in vsemi drugimi prepovedanimi deli ogroženih živalskih vrst. Le za olepševanje resničnosti gre, so menili; ta pa je, po podatkih CBTH, vplivne in ugledne britanske Campaign to Ban Trophy Hunting, precej drugačna od tiste, ki jo oznanjajo lovski interesi, saj se, kot opozarjajo, v Afriki populacije prostoživečih ogroženih redkih živalskih vrst povsod, kjer se jih na ta način lovi, v resnici zmanjšujejo.

Kot je dejala Daniela Freyer, nemška biologinja in ustanoviteljica organizacije ProWildlife: »Seveda je prav, da tudi lovci sedijo za mizo (CITES, op. p.), a ostale strani se morajo vendarle ves čas jasno zavedati tega, kdo ti ljudje v resnici so; in zakaj so njihovi argumenti takšni, kot so.« In še, so bili v Ženevi odločni: »Da je lov trajnosten, mora biti zelo strogo nadzorovan, populacije pa res močne in velike; pri zavarovanih ogroženih prostoživečih vrstah podatki v resnici ne podpirajo argumenta, da je lov tisti, ki pripomore k ohranjanju populacij; kot tudi ne tega, da denar od trofejnega lova izboljšuje življenje lokalnega prebivalstva, saj se v resnici le zelo majhen delček vrne na območja, kjer ti ljudje in živali živijo, ostalo pa se »porazgubi« in kanalizira v korupcijske kanale organizatorjev trofejnega lova, trgovcev s trofejami, politike in državnega uradništva«.

Povsod, v Sloveniji, v Evropi, od Nordkapa do Karpatov in Soluna in po vsem svetu lovci vztrajno gradijo svojo interesno politiko na podobnih in usklajenih argumentih. Tako zmeraj znova, kot smo omenili že zgoraj, govorijo o pozitivnem vplivu lova na lokalno prebivalstvo, kar podkrepijo predvsem s finančnimi bonitetami, ki da jih ima lovno področje od tega; in z izboljšanjem sobivanja prebivalstva ali pa z ogroženostjo z veliki zvermi in plenilci. Drugi močan argument je, da se zaradi legalnega lova zmanjšuje nelegalni lov, za kar, žal, vse več neodvisnih študij v zadnjem času zavzema vse bolj previdna stališča, saj se marsikje prav pod okriljem legalnih odstrelov ustreli še marsikaj, kar ni bilo sicer odobreno. Tretji pa je nadzor nad »trofejno industrijo« in posledično učinkovitejše preprečevanje nelegalne trgovine s trofejami in prepovedanimi deli redkih ogroženih zavarovanih prostoživečih vrst, pri čemer pa se povedano vse pogosteje obrača v svoje nasprotje prav s tem, da legalno služi le kot zastor, za katerim se skriva nelegalno.

Slika, ki vsebuje besede zunanje, sončni zahod, silhueta, oblaki

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Zelena naravnanost in ohranjanje narave sta že dolgoletni stalnici lovske promocije po vsem svetu. Pridružuje se jima sklicevanje na znanost in znanstvena dognanja, ki jih pripravljajo predvsem znanstveniki iz lovskih vrst. V zadnjem času pa je tu še kulturna dediščina, in sicer v kampanjah za ohranitev nekaterih spornih lovskih praktik (lov na losa in medveda s psi, nekatere oblike lova na ptice, lov s konji, lov s pastmi ipd.), do katerih, tako FACE, naj bi »lokalno prebivalstvo« še zmeraj imelo pravico, saj je to izvirni način življenja in bivanja, ki »naj bo del žive in zaščitene kulturne dediščine«.

Kot bistri, vztrajni, potrpežljivi volkovi so, ki nikoli ne izgubijo svojega cilja izpred oči, neumorno krožijo okoli ograd, zdaj tu, zdaj tam vešče kopljejo pod njimi in zmeraj znova skušajo priti do svojega lovskega plena.

Od tod do večnosti

Vse je minljivo, lovska organizacija pa je bila, je in bo, lahko parafraziramo besede Lada Bradača, ki jih je sicer o politiki, ko sva se je dotaknila, zelo mirno izrekel v našem poletnem intervjuju. Predsednik državnega sveta in svetniki, politiki, poslanci v parlamentu, uradniki na najvišjih položajih v državni upravi, v policiji, na univerzah, zdravstvu, šolstvu, sodstvu, v domala vseh državnih zavodih, občinskih upravah, v vseh političnih strankah, v cerkvi, v velikih in majhnih nevladnih organizacijah, gospodarstveniki vseh dimenzij, kmetje, gostinci, novinarke na nacionalni televiziji ter novinarji v drugih medijih, uredniki, sodniki, odvetniki, bančniki, znanstveniki, raziskovalci, naravovarstveniki in umetniki ter tisoče vseh drugih, vseh poklicev in vseh prepričanj, povsod so člani lovske organizacije; »vsak, ki je pripravljen kaj dobrega kjerkoli narediti za lov in lovstvo, je dobrodošel,« pravi predsednik Lovske zveze Slovenije.

Vsi različni. Nekateri tudi zelo drugačni. A na koncu vendarle vsi tudi močno povezani in zavezani z lovsko zaprisego. Ta ni le del iniciacijskega obreda in posvetitve, ampak ima zavezujočo moč zaobljube, ki naj je lovec ne prekrši. Zato je vselej, tudi v najbolj zaupnih in odkritih pogovorih z lovci, ki so še člani lovske organizacije, pa tudi z večino tistih, ki to niso več, čutiti neko nevidno, neslišno in komaj zaznavno prisotnost nekakšnega misterija, nečesa, zaradi česar veš: četudi bi morda še tako rad, ti vendar ne bo, ne more in ne sme povedati vsega.

Slika, ki vsebuje besede kamen, zunanje, stena, gora

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

A naj je videti še tako brezupno, prav zaradi te številčnosti, vplivnosti in prepletenosti z vsem ter posledične povezanosti s pomembnimi odločitvami in dogajanjem v družbi in naravi, kritično javnost ne more in ne sme prevzeti malodušje in ji nikoli zmanjkati moči in poguma za vztrajno motrenje te organizacije, njenega članstva in njenega delovanja. Prevelika in preveč vplivna je, da bi jo puščali ob strani. Ali da bi pristajali zgolj na njeno vabljivo ustvarjeno zeleno karizmatično podobo.

Senzibilno srce slovenskih lovcev

To na Slovenskem gradijo že dolgo. Oktobra letos bo 113 let, kar je dr. Ivan Lovrenčič s somišljeniki in entuziasti ustanovil Slovensko lovsko društvo, za prvega predsednika pa pridobil uglednega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Naravne in družbene danosti so tiste, ki so v različnih delih sveta vselej vplivale na obstoj in pojavnost specifičnih lovskih praktik in tradicij. Takoj je treba poudariti, da se zato tudi slovenska lovska tradicija in kultura razlikujeta od mnogih drugih lovskih kultur; da je zato tudi v evropskem prostoru slovenski lovski etos med svetlejšimi izjemami že po svoji biti in neprimerljiv z nekaterimi, zlasti zahodno in severno evropskimi vikinško surovimi lovskimi praktikami; in da je srce slovenskega lovca ne le bistveno bolj zeleno, ampak tudi večinsko bolj toplo in rahločutno.

Ta drugačnost slovenskega lovstva ima svoj izvor na eni strani prav gotovo v specifičnih razmerah, ki so jih v tem prostoru zmeraj narekovale različne naravne in družbene omejitve in skromnost; pa tudi domoljubni temelji, na katerih se je porajalo slovensko organizirano lovstvo; ter v tem, da so bili slovenski lovci od vsega začetka del srednje evropske lovske tradicije, ki jo je vsaj v zadnjih sto letih odločilno zaznamovala paradigma gojenja in skrbi za divjad; obenem pa je bilo v slovenskem prostoru lovstvo vse od pojava prvih društev tudi močno povezovalna oblika druženja, prosvete in kulture.

Tako in prav zato letos slovenski lovci upravičeno ponosni praznujejo 110. obletnico njihovega glasila Lovec. Kot so evforično zapisali v letošnji prvi številki, »le malokatera slovenska publikacija se lahko ponaša s takšnim jubilejem«. Pa tudi takšno naklado! Mesečnik dobi v roke vsak slovenski lovec, ki lovski organizaciji plačuje letno članarino. Skoraj 21 tisoč jih je. Tu pa so še vsi ostali naročniki in ljubitelji revije, tako da se Lovec, po besedah strokovnega direktorja LZS Srečka Žerjava, tiska »zmeraj v več kot 22 tisoč izvodih«, kar je za specializirano edicijo res lepa številka.

Slika, ki vsebuje besede ptica, zunanje, galliformes, divja kura

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

Poleg praznovanja več kot stoletne publicistične tradicije uvajajo letos slovenski lovci novost, za katero si tudi želijo, da preraste v tradicijo. Zato so novo leto 2020 začeli zelo resno; za tiste s smislom za humor pa pravzaprav tudi precej duhovito ter tako, kot bi bilo morda ljubo marsikateremu njihovemu nasprotniku, to je s »puščanjem« krvi. Lovska zveza Slovenije je namreč januarja prvič v sodelovanju z Lovskim dobrodelnim združenjem Diana in Rdečim križem Slovenije pripravila veliko vseslovensko in vselovsko krvodajalsko akcijo, ki naj bi v dogovoru s slovenskimi transfuzijskimi službami trajala dober mesec, k njej pa so vabljeni vsi lovci, člani njihovih družin, podporniki, simpatizerji in ljubitelji narave.

Je to nova taktika, kako slovensko javnost okužiti z naklonjenostjo in ljubeznijo do lova, lovcev in lovstva? »Okužiti ne moremo nikogar, saj lov in pripadnost lovu ni bolezen! Vsekakor pa želimo pokazati, da imamo čut za skupno, za to, da naredimo nekaj dobrega in koristnega tudi za soljudi, ne le za naravo,« se ne pusti kar tako speljati v humorne vode predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač.

Oba, predsednik in strokovni direktor LZS Srečko Žerjav sta odšla na krvodajalsko akcijo takoj 13. januarja, prvi dan, ko se je začela. Torej bo vsaj malo lovske »žleht« krvi »odteklo«? »Nas res tako ne marate, da nam pripisujete takšno kri!?« se ob tem vprašanju povsem sproščeno nasmeje strokovni direktor; predsednik pa, ki že vse od konca poletja ni najbolj vedro razpoložen, kadar hočemo kaj izvedeti od njega, je bolj resen: »Ne vem, katera; prepričan sem, da predvsem dobra in zdrava!«

Četudi bo vmes prav gotovo tudi kaj tiste druge, je lovska krvodajalska akcija spretna družbeno odgovorna marketinška poteza, ki naj bi pokazala slovenske lovce v bolj filantropski luči ter z njo morda vsaj malo razblinila temne sence, ki so se v preteklem letu zgrnile nad slovenskim lovstvom. Te gre v prvi vrsti pripisati kontroverzni vlogi, ki so jo lani slovenski lovci odigrali ob sprejetju in izvršitvi spornega interventnega zakona o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave ter vsemu, kar se je s tem prebudilo tako v lovski kot tudi v širši javnosti.

Zverinski spektakel

Tudi lovska javnost je namreč marsikje vsaj z velikim nelagodjem, širša javnost pa je na specifično interesni strani sicer z aplavzi, na kritični pa z velikim ogorčenjem, spremljala interesno politični in uradniško medijski populistični spektakel, v katerem so bili v prvem, zimsko pomladnem delu najprej kot strašno »grdi, umazani, zli« prikazani medvedi, volkovi in vsi njihovi zagovorniki; v drugem, poletno jesenskem, pa so bili medvedi in volkovi eliminirani; njihovi zagovorniki prezrti; zakonodaja in ustavno pravni red pa hladnokrvno povožena, pravzaprav, kooperativno priklonjena, saj je parlamentarna zakonodajno pravna služba, ki je junija ob predlogu interventnega zakona še izražala pomisleke o skladnosti z ustavo in zakonodajo, po nekem čudežu tri mesece kasneje očitno dobila nekakšen »višji uvid« v vso stvar in v mnenjih za ustavno sodišče ni videla več nobenih zadržkov za legitimnost interventnega zakona. Ustavno sodišče, na katerega je bila julija lani naslovljena vloga za ustavno presojo spornega interventnega zakona pa kljub poletnim zatrjevanjem, da bodo vlogo obravnavali prednostno in urgentno, še do danes tega ni storilo. Jeseni je bila nanj naslovljena še druga pobuda za ustavno presojo, a medvedi in volkovi so postreljeni, ustavno sodišče pa še zmeraj sprašuje okoli, kaj kdo misli, in se o ustavni presoji ne zjasni.

Poleti in zgodaj jeseni je bilo to še nekako razumljivo. Takrat so namreč vsi zavlačevali in čakali na preliminarno sodbo evropskega sodišča v finski zadevi Tapiola vs. Suomen Riistakeskus. Prenagljeno so se namreč nadejali takšne odločitve evropskega sodišča, ki bi vse vpletene v slovenski masaker strogo zavarovanih ogroženih prostoživečih živalskih vrst razbremenila resnične odgovornosti in kršitve habitatne direktive. A to se ni zgodilo. Nasprotno! Evropsko sodišče je razsodilo v prid habitatne direktive ter dopustilo upravljanje velikih zveri s streljanjem le v izjemnih in strogo določenih primerih za posamezne primerke volkov, ki jim je večkrat dokazano povzročanje škode ter ogrožanje življenja in varnosti.

Slika, ki vsebuje besede sneg, zunanje, sesalec, lisica

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Tako so zdaj vsi akterji prenagljenega slovenskega interventnega zakona, vključno z ustavnim sodiščem, v precejšnji zadregi: Kako za skoraj 200 postreljenih medvedov dokazati, da so delali škodo in ogrožali življenja, ko pa v resnici v zadnjem letu praktično ni bilo nobenega (razen piarovsko medijsko režiranega) napada!?

Vse skupaj precej spominja na farso, ob kateri bi se lahko celo nasmejali, če, prvič, ne bi šlo za pobijanje in prelivanje krvi živih, čutečih bitij, ki so poleg tega kot redka ogrožena prostoživeča zavarovana živalska vrsta pod posebej skrbnim varstvom nacionalnih in mednarodnih predpisov; in drugič, če pri tem ne bi bila tako brezskrupulozno pohojena demokratična procedura in diskurz ter slovenski in evropski pravni red, morala in etika. Ne zaradi medvedov, volkov in nekaj zagnancev, ki se v enotnih oblačilih rekreirajo ob meji, ampak zaradi zgoraj povedanega bi nas res moralo biti strah in groza, kje in v kako nevarni državi v resnici živimo!?!

Upravno sodišče Republike Slovenije je namreč že jeseni 2018 z natanko istimi argumenti kot je to v finskem primeru storilo 10. oktobra 2019 evropsko sodišče, zavrnilo vladni odlok za odstrel 11 volkov; decembra 2018 pa je najprej ustavilo in aprila 2019 zavrnilo oziroma vrnilo vladni odlok za odvzem 200 medvedov iz narave, natančneje njegovo prilogo (v njej bi morala biti za vsako žival posebej utemeljena upravičenost za odstrel) v ponovno proceduro.

Zaradi odločitev upravnega sodišča so politične in interesne skupine, ki so si s pomočjo medvedov in volkov ter »reševanja« ubogih ljudi pred njimi, nabirali poceni politične točke ob županskih in evropskih volitvah, ter ustvarjali druge konkretne dobrobiti, ki jih prinašajo postreljeni medvedi, začeli s hudimi pritiski na slovensko javnost in sodišče, kar je nazadnje eskaliralo s histeričnim, iz ozadja pa sicer volčje hladnokrvno vodenim, izpadom ministrice za kmetijstvo, ki se je, kot je povedala 12. junija 2019 na seji dveh parlamentarnih odborov, »pred nekaj dnevi ponoči vrnila s službene poti in na novicah spet videla ubogega raztrganega žrebička, in sem si rekla, tako ne gre več! nekaj moramo takoj narediti!«

Slika, ki vsebuje besede besedilo, zunanje, sesalec, glodavec

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Marjan Artnak

In so. Že 20. junija 2019 je bil v parlamentu, kljub precejšnjemu, marsikje očitno vidnemu in neuradno tudi slišanemu nelagodju kar nekaj poslancev iz koalicijskih in opozicijskih vrst (nekateri se tisti dan v parlamentu raje niso niti prikazali), sprejet sramotni interventni zakon za odvzem 11 volkov in 200 medvedov iz narave. Slovenska politična, vladna in parlamentarna trafika si je pač na takšen senzacionalističen, cenen in krvav način poskušala izboljšati poslovno politični rezultat prvega polletja.

Ne krvavemu umirjanju političnih strasti!

Kot smo že večkrat v preteklem letu zapisali na naših spletnih straneh, so poleg pobitih volkov in medvedov največje žrtve teh politično interesnih igric v resnici nazadnje tisti, v imenu katerih se te živali najbolj pobija, to so kmetje, saj so »dobili« odstrel, zato naj bodo zdaj tiho; tisto, kar je res bistveno za izboljšanje njihovega življenja, dela in položaja pa ostaja nespremenjeno in trdno v rokah večnih politkomisarjev slovenske kmetijske evro subvencijske politike.

Na drugi strani pa so se, kljub vsem lovskim užitkom in dobitkom, v zelo kontroverznem in neprijetnem položaju znašli tudi lovci sami. Že tako težko in s skrajnimi napori ob vseh spretnih in vztrajnih piarovsko medijskih prizadevanjih vzdržujejo svoj naravovarstveni sloves in krhko komunikacijo s širšo slovensko, zlasti kritično javnostjo. Podpora vprašljivemu interventnemu zakonu in njegova takojšnja izvedba, ko so v treh poletnih mesecih, julija, avgusta in septembra, nemudoma postrelili prvih 150 medvedov, vse ostale pa takoj zatem, ne da bi upoštevali svoje siceršnje pravilnike, dobre lovske običaje in lovski etični kodeks, po katerih medvedov nikoli niso streljali poleti; in ne da bi v tej sporni zadevi počakali na presojo ustavnega sodišča, pa je zeleno in naravovarstveno podobo slovenskega lovstva še dodatno močno potemnila. »Pri spornih zadevah lovci zagovarjajo in zavarujejo varstvo narave in pravice divjadi,« je nedvoumno jasen petnajsti člen etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Nanj bi se lovci preteklo poletje z lahkoto sklicevali. In počakali z odstrelom.

»Lovci izvajamo ta odstrel, da se umirijo politične strasti,« je jeseni dejal predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač. Ta stavek, naj je izgovorjen v še tako dobri veri, ki je predsedniku LZS sicer ne moremo odrekati, je v bistvu zelo poveden. Zelo političen. In srhljiv, da bolj ne more biti. Govori o veliki brezizhodnosti, v katero se je na Slovenskem vse ujelo, zapelo in zavezalo v domala nerešljiv gordijski vozel. A tega ne bo razrešil meč. In še manj streljanje!

Slika, ki vsebuje besede sesalec, sneg, jelen

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Marjan Artnak

Seveda Lado Bradač na kaj takega najbrž niti v sanjah ne bi pomislil, a na ta občutljiv vidik je vendarle nujno opozoriti in ga mora tudi on ozavestiti: Od umirjanja političnih strasti s tem, da pobiješ dvesto medvedov, pa do tega, da umirjaš politične strasti tako, da nekaj narediš dvesto ljudem, ni daleč! Blizu, preblizu je, da bi lahko ob tem ostali brezbrižni! Saj vendar nismo leta 1945! In na ta način se na Slovenskem tisto grozljivo leto tudi ne bo nikoli končalo! Zato moramo pri priči nehati s tem vzorcem, s to paradigmo, s to govorico reševanja problemov in spornih zadev s pobijanjem nasprotnikov, pa četudi gre pri tem »le« za živali! Priljubljeni stavek predsednika LZS »do vsakega nasilja imamo ničelno toleranco«, je tudi tukaj več kot na mestu!

Še posebej, ker, kot smo že večkrat povedali, predsednik slovenskih lovcev z več kot 20 tisoč člani vodi pri nas največjo oboroženo organizacijo; ta pa ima obenem s svojimi lovskimi čuvaji pokrit vsak kvadratni kilometer slovenskega ozemlja. Pa tudi zato, ker je mag. Lado Bradač obenem na ministrstvu za notranje zadeve generalni direktor direktorata za policijo in varnostne naloge. Na svojem delovnem področju je po funkciji, strokovni usposobljenosti in prepričanju zagovornik prava in zakonitega ravnanja. Ni človek, ki bi mu bilo za pravni red in zakonitost povsem vseeno. Nasprotno! V resnici zelo dobro ve vse.

Mi smo lovci! Mi lovimo!

Tudi evropska habitatna direktiva je del evropskega in zato tudi slovenskega pravnega reda. To nas vse zavezuje, vsaka njena kršitev pa ima lahko logične stvarne posledice. Za prisebne in osveščene državljane sodobnih urejenih republik je vendarle še zmeraj nekaj najbolj samoumevnega, da se zavzemajo za legitimnost in vladavino prava in etike, še posebej na področjih, ki so človeku prepuščena na milost in nemilost, kar narava prav gotovo je! Pa tudi, da stremijo k odprti, pošteni, verodostojni in na resničnih dejstvih temelječi javni komunikaciji. Samo ta lahko na koncu pripelje do zdravih, kompetentnih in za vse strani sprejemljivih rešitev skupnega pomena.

Bilo bi sicer res morda za nekatere nekoliko tvegano, a za demokratični diskurz v družbi absolutno bolj zdravo, za javnost precej bolj pošteno, za slovenske lovce pa mnogo bolje, če bi se od interventnih političnih histerij in vsakršnega krvavega umirjanja političnih in vseh drugih strasti lovci odločno distancirali ter slovensko najširšo in tudi evropsko javnost odprto, iskreno in moško nagovorili s preprosto resnico: Glejte, mi smo lovci, mi lovimo, lov je tisto, čemur smo predani, kar znamo, kar nas veseli, kar želimo! In radi bi vsako leto, kadar in če je stanje populacije ugodno, ulovili tudi nekaj medvedov. Ali lahko najdemo neko rešitev, skupno pot in širše soglasje za to!?

Slika, ki vsebuje besede drevo, zunanje, podružnica, sedeče

Opis je samodejno ustvarjen Foto: Nika Sever

Mi smo tisti interes, ki tudi želi lov na velike zveri, bi bilo možato ter veliko bolje in morda prej sprejeto med ljudmi in institucijami, kot pa to, da manipulirajo in skupaj z raznimi moralno etično vprašljivimi političnimi kreaturami cvilijo v razglašene populistične frulice, se predajajo njihovim umazanim rokam in dopuščajo, da jih, po političnih točkah in brezobzirnih dobičkih grabežljivi prsti ponižujejo v krvavo orodje za dosego svojih pritlehnih ciljev.

Predsednik slovenskih lovcev na to odločno odgovarja, da lovci nikakor in z nikomer ne tulijo v isti rog! »Absolutno ne! Nasprotno!« pravi »skoraj vsak sestanek s Sindikatom kmetov ali Kmetijsko gozdarsko zbornico pokaže, da smo v resnici na zelo različnih bregovih reke!«

Kaj pa odkrita beseda o tem, da bi lovci pač radi lovili medvede? »Tako je nekoč že bilo. Lovci smo že nekoč sami upravljali s populacijami velikih zveri. Zato tudi vemo, da jih več kot toliko ta prostor ne prenese. Tudi takrat smo to uravnavali z lovom. Zdaj z njimi ne upravljamo več mi, ampak država z ministrstvom za okolje in prostor, ki naj bi med drugim z vsakoletnim odlokom za odstrel na strokovnih podlagah redno skrbela za sprejemljivo število velikih zveri v prostoru. Pri tem lovci sodelujemo v vseh dejavnostih, od pobiranja iztrebkov, da se z analizo DNK določi število osebkov, pa do vseh posvetov in aktivnosti, s katerimi se potem išče konsenz. Lovci pri vsem tem pomagamo, da bi prišli do strokovno utemeljene odločitve in predloga oz. odloka za odstrel določenega števila medvedov in volkov.«

Ne, koliko medvedov, koliko odstrela tolerira družba!

Jasno, članstvo v Evropski uniji je marsikaj spremenilo; in evropska habitatna direktiva terja svoje. A tudi slovenska javnost. Podatki o upravljanju z rjavim medvedom v preteklih letih nedvoumno govorijo o tem, da je bil kljub veljavi habitatne direktive in njenim strogim omejitvam, ves čas v Sloveniji odstrel uporabljan kot glavno upravljalsko orodje za uravnavanje populacij velikih zveri. Številke kažejo, da je bilo v tem smislu vrsto let v povprečju odstreljenih 100 do 120 medvedov letno. Videti je, da je to slovenska najširša in enako kritična ter tudi naravovarstvena javnost nekako prenesla in tolerirala.

Da se razumemo, tudi ti »tolerirani« izvršeni odstreli iz preteklosti, so v resnici kršili habitatno direktivo in so v tem smislu nelegitimni. A ker uradnih pritožb ni bilo, so odloki »šli skozi«. Evropski pravni red in način delovanja pač ni predvidel nepoboljšljive geopolitične specifike in stanja duha ter državljanske osveščenosti nekaterih držav članic, v katerih vlade same nonšalantno pripravljajo in izvajajo odloke, ki že v iztočnici kršijo direktive, najvišje in najbolj zavezujoče pravne akte EU.

Slika, ki vsebuje besede zunanje, nebo, gora, narava

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Štefan Vesel

A vendar, če se vrnemo nazaj, takoj, ko je predlog vladnega odloka presegel številko 100 do 120 medvedov, je vendarle prišlo do blokade oz. pritožbe, sklicevanja na habitatno direktivo ter posledično do upravno pravne ustavitve odloka.

Tako je bilo tudi leta 2018. Takrat je Zavod za gozdove, ki pripravlja strokovne podlage odloka za odstrel, predlagal odvzem 200 medvedov in 11 volkov, s tem, da naj bi bilo z odstrelom odvzetih 175 medvedov, 25 pa »rezerviranih« za druge okoliščine, ali preprosto povedano, za nekaj, kar itak nihče ne ve, za kaj v resnici gre; oz. se tu zmeraj postavlja vprašanje, kako lahko nesreče in nepredvidene okoliščine že vnaprej številčno ovrednotiš!?

»Bil sem v tujini, ko sem dobil sporočilo o višini predlaganega odstrela. Fantje, sem si takoj rekel, številka je visoka, to bo težko šlo »skozi«; javnost tega ne bo sprejela!« nam je že lani, februarja 2019 ob raziskovanju za preiskovalno zgodbo Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni, povedal eden od strokovnjakov iz širšega kroga pripravljalcev strokovnih podlag. »Bo kar držalo vaše opažanje, sto do sto dvajset medvedov še nekako gre; vse, kar je več, je upor!« je takrat sogovornik, ki je v tem konkretnem kontekstu prosil, naj ga javno ne imenujemo, pritrdil naši interpretaciji podatkov iz preteklih let.

In natanko to se je tudi zgodilo! Kritično naravovarstveno javnost je nase dejansko opozorila visoka številka predlaganega odstrela medvedov, saj je z dvesto medvedi predvidenimi za odvzem od septembra 2018 do aprila 2019 predstavljala skoraj eno tretjino populacije te markantne zveri v naši državi. Še več siceršnjih zagovornikov odstrela medvedov je takrat prav tako menilo, da je to previsoko število, ne morda toliko v kontekstu obstoječe populacije in njene rasti, temveč predvsem v smislu družbene sprejemljivosti tako visokega odstrela. Kot že rečeno, sto bi morda res šlo »skozi« brez zapletov, dvesto pa je dvignilo alarm. In revolt. »Pohlep«, »nebrzdana grabežljivost«, so bili številni komentarji iz laičnih, strokovnih in tudi lovskih vrst.

Slika, ki vsebuje besede sneg, zunanje, rjava, sesalec

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Ne torej le vprašanje družbene sprejemljivosti velikosti populacije medvedov in volkov na centralnih in robnih območjih velikih zveri in v državi, ampak predvsem tudi družbeno sprejemljivo število odstrela medvedov in volkov, ki ga slovenska javnost še lahko tolerira, je tisto vprašanje, ki se mu bo treba čimprej čimbolj verodostojno posvetiti in se ob tem z nekaj neizpodbitnimi dejstvi tudi soočiti.

Najprej prav gotovo s tem, da je takšno raziskavo potrebno prepustiti profesionalcem, strokovnjakom in raziskovalcem humanističnih in socioloških strok, veščih kompetentnih ter strokovno in interesno neoporečnih neodvisnih družboslovnih raziskav, ne pa da se s tem v okviru milijonskih evropskih projektov na ganljivo osnovnošolskem raziskovalno komunikacijskem nivoju, ki nam je bil lepo predstavljen na novembrskem Naravovarstvenem dnevu, ukvarjajo ljudje veterinarskih in podobnih strok iz istega bazenčka, ki zveri šteje in potem zavzeto utemeljuje, da jih je res treba streljati! Tako slovenska kot evropska javnost to upravičeno zahtevata, saj prav državljani z davkoplačevalskim denarjem vse to tudi financiramo!

Za Računsko sodišče, ali še bolje, za koga iz Evropske komisije, pa je tudi res že skrajni čas, da si malce odpočije oči »v zelenem« in se sprehodi skozi različne privlačne naravovarstvene evropske projekte na Slovenskem. Za začetek naj morda malo pogledajo kar Life Dinalp Bear, pa Life Lynx in potem vse druge.

Skratka, trgovanje z medvedi, z njihovim mesom, trofejami, političnimi točkami in konflikt interesov, ki je evidenten pri Zavodu za gozdove in njegovem upravljanju z lovišči s posebnimi nameni, ki so najobsežnejša prav na centralnih območjih velikih zveri – obenem pa prav ta Zavod predlaga višino odstrela; vse to je vprašljivost vsakega odloka le še povečalo. Dodatne dvome so vzbujale utemeljitve na majavih znanstvenih teoretsko matematičnih modelih in metodah ugotavljanja in povečevanja medvedje populacije; pa precej »poenostavljene« raziskave o socialni sprejemljivosti velikih zveri med lokalnim prebivalstvom; ter manipuliranje z medijsko konstruiranim vzdušjem izrednih razmer in ogroženosti prebivalstva zaradi medvedov in volkov.

Je res treba lovsko strast in poželenje izživljati na zavarovanih vrstah?

In tako je kritična zainteresirana javnost z okoljevarstvenimi organizacijami, ki delujejo v javnem interesu na področju narave, odreagirala s tožbo in sklicevanjem na evropsko habitatno direktivo. Vključeno je bilo upravno sodišče. Med zverem nenaklonjenimi interesnimi skupinami je zavrelo. Število medvedov je začelo iz dneva v dan skokovito naraščati. Volkovi so zmeraj na istih lokacijah kot nori vse bolj napadali. Ko je upravno sodišče odločilo skladno s habitatno direktivo, pa se je začela dogajati ulica. Nenadoma ni bil več važen noben sanitarno higienski in veterinarski predpis. Kadavre pokončanih živali so mirno vozili pred ministrstva, in namesto da bi inšpektorji kršiteljem izstavili globe, so se uradniki, politiki in večinoma tudi mediji priklanjali izsiljevalcem. Lovci so ob vsem tem še zmeraj stali ob strani in bolj ali manj obvladano molčali.

Slika, ki vsebuje besede orožje, notranji

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Michael Anschütz

Ko pa je koketna ministrica za kmetijstvo sprožila interventni politični plaz, ki je pokopal pod seboj vse pravne, moralne, etične in razumne zadržke vsake odgovorne demokratične družbe, so lovcem vse zavore popustile, zelo hitro so razjasnili nekatera problematična določila, zaradi katerih bi jih pri streljanju medvedov in volkov lahko zadela kakšna kazen, potem pa so se prepustili nagonu ter se z vsem žarom vrgli svoji strasti v objem in čez poletje, najhitreje kar je mogoče, da jih ne bi morda ustavilo ustavno sodišče, skoraj v celoti izvršili interventni odstrel obeh velikih zveri.

Zato direktna pot z odkrito interesno govorico danes tudi ne bi bila več preprosta in lahka. Gotovo pa bi bila bolj častna, poštena in dostojna!

Obenem pa se tu vendarle postavlja še eno preprosto vprašanje: Ali res morajo lovci na vsak način svojo lovsko strast in poželenje izživljati tudi na zavarovanih ogroženih prostoživečih živalskih vrstah? Dobro, država v izrednih primerih določi tudi odstrel problematičnih osebkov. To se zgodi. In lovci to opravijo. A da se tako ognjevito angažirajo za to, da se medvede in volkove strelja v večjem številu ter z vnaprej zagotovljenimi kvotami, kljub jasnemu in trenutno neizpodbitno veljavnemu pravnemu in naravovarstvenemu statusu, pa vseeno malce v čudno luč postavlja sicer tako opevano nesebično srce slovenskega lovstva.

Vsako leto v Sloveniji postrelijo 40 tisoč srn, 8 do 10 tisoč jelenov in košut, okoli 10 tisoč divjih prašičev, tisoče ptic, zajcev, lisic, jerebic in fazanov; gamse, muflone, kozoroge, jazbece, svizce in vse drugo. Mar vse to res ni dovolj, da se strast zadovolji? Kje je izvir te nenasitnosti? V ljubezni? Do narave? Do česa?

Krmljene, habituirane, znanstveno instrumentalizirane zveri, zaprte v avtocestno oboro, krive, ker nihče noče zaščitnih ukrepov, in zato obsojene na smrt! Ali zaradi česa drugega..?!

Mnogi, ki pogosto srečujemo medveda ter ga doživljamo in vidimo, kako zelo podoben je človeku, bomo zelo težko, in vprašanje, če sploh kdaj, sprejeli kakršno koli misel o lovu nanj. Odkar pomnim, mi ob misli na to zadrhti srce. Četudi zelo težko, vse drugo nekako prenesem. Ampak medved!? Vsak, ki sem ga v snežniških in drugih slovenskih gozdnih prostranstvih kdaj srečala, je živo v mojem spominu. Njegov radoveden pogled, vtis, da bi me najraje nekaj vprašal, mi nekaj povedal, se nekaj pozanimal, njegovo ganljivo nerodno kukanje izza dreves zmeraj znova prebuja mojo vest in moje srce. Kdo je to v resnici? In kdo sem jaz?

Ko sem zdaj že lani stala na robu jase v Lupovi Dragi in sta se dobrih trideset metrov stran nanjo nenadoma priigrala dva mlada medveda in se je ob mojem vzhičenem vzdihu kaj hitro za njima iz grmovja stoje na zadnjih dveh tacah pokazala še njuna mama in sva se gledali in je v enem trenutku samo »siknila« in že sta bila njena »najstnika« varno skrita za smrečjem, ona pa je še malo samozavestno postala in njen miren pogled mi je rekel, si videla? in jaz sem na glas rekla, bravo! to pa je vzgoja! in se je potem počasi obrnila ter se z dostojanstvom velike modre učiteljice starodavnih materinskih veščin umaknila v gozd, sem se kot že tolikokrat prej globoko iz srca vprašala, s kakšno pravico to počnemo; kako lahko pobijamo to raso; kdo smo mi, da odločamo o tem, ali in koliko jih sme bivati tam, kjer so oni od nekdaj!? Kaj se gremo? In predvsem, kam pelje vse to? Mnogi so, ki tako mislijo in čutijo. Tudi med lovci jih poznam kar nekaj, predvsem iz osrednjih in robnih območij velikih zveri, ki streljajo vse, a medveda, ne, rečejo, to pa res ne, Ana, nikoli! Tako da, ja, kot ne bodo nekateri lovci nikoli mogli ustreliti medveda, eni ne bomo nikoli mogli reči, pobijajte, streljajte medvede!

Slika, ki vsebuje besede sesalec, zunanje, črna, medved

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Še zlasti, ker vsi zelo dobro vemo, da do danes še nihče ničesar res alternativno drugačnega niti poskusil ni pri upravljanju z njim! In dokler ne bo tega, kar obenem jasno izraža in terja evropska habitatna direktiva, ne bo miru, ne bo mogoče priti do konstruktivnega konsenza in tudi ne do res poštene in optimalne upravljalske strategije!

Kot smo že večkrat opozorili in pokazali, ima vsa stvar najgloblje korenine zla v zastarelem slovenskem konceptu utilitarno gojitvenega upravljanja velikih zveri, kjer medved v prvi vrsti ni le del strogo varovanega habitata, ampak je predvsem krmna divjad, ki predstavlja vrhunec in krono poslovne ponudbe; to pa je v svojem bistvu v konfliktu z veljavno, tudi za Slovenijo zavezujočo evropsko zakonodajo in habitatno direktivo.

Zelo preprosto povedano, Slovenija krmi in redi medvede na krmiščih, to je na jasah, ki so lepo dostopne s terenci, zato, da jih strelja in z njimi trguje!

Ker pa je vse to po slovenski in evropski zakonodaji ter mednarodnih konvencijah za zavarovane prostoživeče ogrožene vrste nesprejemljivo in strogo prepovedano, mora imeti država za »izjemo« pri odvzemu medvedov iz narave ter trgovanju z medvedjimi lovskimi doživetji, trofejami in mesom, strokovno mnenje, ki takšno ravnanje opraviči; ter vladni odlok, ki vse to vsako leto znova pravno pokrije! Če odlok pade, država zadevo uredi z interventnim zakonom. Tako je bilo lani. Ne bo menda zaradi pravnega reda in ene habitatne direktive prekinjeno redno poslovno sodelovanje, naveze in biznis in financiranje, koga že vse..!?

Slika, ki vsebuje besede orožje, notranji

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Michael Anschütz

Poleg tega so slovensko hrvaške velike zveri ujete v veliko avtocestno oboro, saj avtoceste Ljubljana Koper, Ljubljana Zagreb in Zagreb Rijeka nimajo zelenih mostov in ne omogočajo živalim večje razpršenosti v prostoru. Tu so na milost in nemilost prepuščene svoji ujetosti, habituirane s čezmernim krmljenjem, instrumentalizirane s pretiranimi znanstveno raziskovalnimi ambicijami in projekti ter ves čas krive za to, kar po svoji biti od nekdaj so, torej zveri, ki pa bi očitno morale v teh časih fusiona skrbeti ne le za svoje preživetje, ampak tudi čuvati črede in imetje tistih, ki se najraje ne bi ukvarjali niti z vprašanji svojega preživetja, kaj šele s preživetjem tistih, ki jim povzročajo sitnosti. Tam, kjer je največji odpor do zaščitnih ukrepov pred velikimi zvermi, se sliši največ grmenja proti velikim zverem in za čim večji odstrel. Krivi za vse, kar v resnici ni v njihovi moči, da bi bilo drugače, so slovenski medvedi in volkovi zmeraj znova lahkotno obsojani na smrt.

V tem smislu pa je povedno še kaj. Na primer, spletna stran Zveze lovskih družin Kočevje. Tu je pod Novicami kratek tekst z zelenim naslovom Stroški odstrela rjavega medveda. Pod njim pa besedilo: »Povračilo stroškov odstrela rjavega medveda v lovskih družinah Zveze lovskih družin Kočevje znaša 20,00 EUR/kg. V ceno je vračunan DDV. Zainteresirane kupce prosimo, da se za informacije obrnejo na tajništvo ZLD Kočevje.« Že res, da je v Sloveniji skoraj 70 odstotkov odstreljenih medvedov komaj enoletnih mladičev, ki ne tehtajo več kot sto kilogramov; menda, kot pravijo nekateri poznavalci trgovine z medvedjim mesom, ker »so najboljši za medvedji pršut, pa šapice so tudi zelo sočne in slastne«; a tudi pri, npr. »le« 60 komaj sto kilogramskih medvedih, vendarle tudi po odštetem DDV-ju še zmeraj »nekaj« denarja ostane v blagajnah lovskih družin, območnih zvez oz. v lovsko upravljalskem okolišu. Saj je leto hitro naokoli! Takrat pa spet novih 60! In tako ves čas. Zato pa je toliko prizadevanj za vsakoletne kvote! Da je vendar neka poslovna gotovost v tem lovskem in trgovskem življenju, ne!?

Je bilo staro leto prelomno? In novo?

Ob vsem tem pa vendarle predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač meni, da minulo leto ni bilo posebej prelomno. »Bilo je turbulentno! Prav gotovo! Prelomno pa ne! Nič takšnega se ni zgodilo, kar bi na dolgi rok kazalo na kakšne prelomne spremembe.«

Kaj pa leto, ki je pred nami? »Ne pričakujem nobenih prelomnic! Tudi ne želim jih! Nočem prelomnih dogajanj! Želim trajnostno upravljanje z divjadjo in velikimi zvermi ter reševanje odprtih vprašanj s konsenzom; tako, da pride do sprememb po mirni poti. Mislim, da bi tudi težko prišlo do kakšne pozitivne prelomnice na področju lovstva. Za velike spremembe je potrebna velika zrelost, pa ne le lovcev, temveč družbe v celoti. Ne vem, če smo že tako daleč. Država je sicer lani odobrila 50 tisoč evrov za izvajanje naše dejavnosti, a to ni kakšna posebna prelomnica. Res pa je spodbuda, ki govori o tem, da nam lovcem država priznava vlogo in poslanstvo, ki ga opravljamo. Sicer pa nas tem letu čaka sprejetje spremenjenega zakona o divjadi in lovu. Velik izziv bo afriška prašičja kuga, ki bo močno posegla v dosedanje ustaljeno življenje.«

Bo kaj posebej težavnega v tem letu? »Zagotovo nas čaka težka odločitev o loviščih s posebnim namenom. Tukaj bo težko doseči konsenz in upravljanje kot je nekoč že bilo v teh loviščih in je bilo dobro. Da bi se nekako vrnili na to pot, se pri ministrstvu za kmetijstvo ustanavlja delovna skupina za lovišča s posebnimi nameni.«

Slika, ki vsebuje besede drevo, ptica, sedeče, podružnica

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Ste lovci zainteresirani za upravljanje teh lovišč? »Odvisno od tega, kakšni pogoji bodo za upravljanje.« Kakšni bi morali biti? »To bi morala biti lovišča, v katerih se celostno skrbi za divjad ter se z njo trajnostno upravlja, skladno s poslanstvom slovenskega lovstva, ki je in ostaja: ohraniti, kar so nam zapustili predniki, tudi za naše zanamce.«

Da pa bodo v novem letu velike zveri najverjetneje spet velika tema slovenskega javnega in političnega dogajanja, lahko kljub navideznemu predsednikovemu miru glede prelomnosti aktualnega časa, razberemo iz spletne strani Lovske zveze Slovenije. Tu so 20. decembra, dan po obisku in nastopu slovenskega okoljskega ministra Simona Zajca v evropskem parlamentu, objavili poročilo in video posnetek ministrovega govora, v katerem je minister povedal, da »smo v majhni Sloveniji storili vse, izčrpali vse možnosti« in nam nič drugega več ne preostaja kot streljanje medvedov in volkov, saj so bili zaradi njih v Sloveniji »hudi ulični protesti ter številni konflikti medvedov in volkov s prebivalstvom«. Vsem tem prostim priredbam resnice pa je prav tako, ne da bi ob tem, ko je tako »na pamet« govoril, trenil z očmi, povedal še to, da »je trenutno v državi 1.100 medvedov in 100 volkov«. Lepe, preproste, okrogle številke. Če kdo ve, od kod so; in, ali imajo sploh kakšno povezavo z resničnostjo, to očitno nikomur na Slovenskem ni več mar. Kot je videti, pa slovenski uradniki in politiki mislijo, da je skrajni čas, da se tega navadi tudi Bruselj.

A vodstvo Lovske zveze Slovenije z ministrom vseeno ni bilo zadovoljno, o čemer priča komentar ob omenjenem poročilu na spletni strani LZS: »Glede na to, kar je minister povedal, pa je treba zapisati, da kljub stalni rasti populacij obeh omenjenih vrst velikih zveri tako pri nas kot v navedenih državah EU, ni pozval k premiku teh vrst iz aneksa IV na aneks V Evropske habitatne direktive, kar bi, skoraj brez izpolnjevanja predhodnih pogojev, dovoljevalo vsakoletni kvotni odstrel. Zato lahko zapišemo, da tako na podlagi poteka priprave letošnjega odloka za »redni« odvzem kot tudi na podlagi te ministrove izjave, ne gre pričakovati spremembe trenutne situacije. Lahko se le vprašamo, kdaj bo prihodnje poletje sprejet izredni zakon in pa predvsem, kdo ga bo izvajal.«

Slika, ki vsebuje besede zunanje, drevo, rastlina

Opis je samodejno ustvarjen Foto: Nika Sever

Zaradi razočaranja, ki veje iz njega, pa tudi zaradi rahlo zajedljive ostrine zadnjega stavka smo vodstvu Lovske zveze seveda takrat takoj postavili vprašanjeali te besede pomenijo, da Lovska zveza in slovenski lovci pod nobenim pogojem niso več pripravljeni sodelovati oz. izvrševati streljanja velikih zveri na podlagi interventnih zakonov? In, ali bi to odločno in javno odklonili, ne glede na politične in vse druge pritiske ter ne bi več pristajali na umirjanje političnih strasti s streljanjem zveri?

»Ne bom ugibal, kaj bo v letu 2020! Vam bom povedal, ko bo čas za to!« je bil kratek in odrezav odgovor predsednika Lovske zveze, ki ni želel o tem več slišati niti besede.

Strokovni direktor Srečko Žerjav pa je dejal, da »se stvari z velikimi zvermi tudi ob debatah in pripravi nove strategije, prav tako pa tudi novega odloka za odvzem medvedov in volkov iz narave, ne odvijajo v smeri, ki bi dajale kakšno garancijo, da bo v zvezi s tem letos manj zapletov kot lani«. Obenem pa je poudaril, da »seveda nobenega lovca noben zakon v resnici ne more prisiliti, da ustreli medveda, če ga on osebno ne želi!«

Močan utrip z malce aritmije

Ali je šlo pri predsedniku Lovske zveze Slovenije za decembrsko utrujenost, predpraznično preobremenjenost, izgubljanje potrpljenja po celoletnem dogajanju, za poskus uveljavitve novega komunikacijskega reda z nami in rožljanje s poživljeno samozavestjo ob ponovni izvolitvi in podaljšanju predsedniškega mandata še za štiri leta, ali pa le za osebno averzijo in precej nepremostljivo nekompatibilnost najinih »krvnih skupin«, bo morda enkrat pokazal čas, a to niti ni tako pomembno. Lahko samo »ugibamo«, da je šlo najverjetneje za splet vsega tega po malem, pa še morda za kanček politične in interesne pragmatike ter za odsev realnih razmerij in strukture lovske organizacije, ki s 60 odstotki članstva iz kmečkih vrst, seveda tudi malce narekuje odziv, ritem in utrip slovenskim lovcem in njihovemu predsedniku.

Zares pomembno pa je, kdo je v bistvu predsednik največje oborožene organizacije v državi, ki ima in izvaja pomembne naloge javnega pomena; in še bolj, katere in kakšne so njegove misli, besede, dejanja in seveda središčne vrednote, ki kot zavedni in nezavedni notranji imperativi določajo smer njemu in vplivni organizaciji, ki jo vodi; s tem pa posledično tudi vsem nam.

Slika, ki vsebuje besede drevo, zunanje, stavba, les

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Dragan Arrigler

Tu moramo vendarle takoj povedati, da, ne glede na vso raznolikost v članstvu in pogledih, lovci več ali manj kot največjo odliko aktualnemu predsedniku priznavajo njegovo veliko osebno odgovornost in poštenost, zlasti pri denarju, poudarjajo nekateri, kar ne čudi, ko gre za nekoga, ki sam pravi, da je poštenost zanj »način življenja, delovanja in ustvarjanja, pri katerem ne škodiš drugim, naj gre za lov, poklic ali zasebnost«. Pa iskren namen res nekaj dobrega narediti za slovensko lovstvo, pravijo lovci, in marljivost, to so odlike, zaradi katerih predsednika ni težko podpirati.

A so tudi kritike. Različne. Lani jih je bilo največ zaradi interventnega zakona in, po mnenju nekaterih lovcev, preveč servilne pozicije slovenske lovske organizacije do predloga in do izvršitve zakona. V zadnjem času pa se, med drugimi, vse pogosteje slišijo tudi očitki o tem, da predsednik ni dovolj odločen s tistimi, ki »udrihajo po slovenskih lovcih in lovstvu in s tem prvim in drugemu kvarijo ugled«.

»Niso povsod sami sovražniki!« odgovarja na to Lado Bradač: »Osebno nimam problemov z drugačnimi mnenji in s kritiko, ki jo tudi brez težav sprejemam, če ima tisti, ki me kritizira, argumente za to. Seveda pa ne maram ljudi, ki se skrivajo za anonimkami in obrekovanji ter se niso pripravljeni javno izpostaviti s svojim mnenjem. Z vsemi ostalimi sem zmeraj pripravljen na soočenje in argumentiranje. Ti očitki se v bistvu pojavljajo tudi zaradi različnih pogledov na to, kaj naj bi lovstvo danes v slovenskem prostoru sploh bilo. Kakšno vlogo naj bi imelo. In to se je res treba vprašati!« No, kaj naj bi bilo? »Predvsem poslanstvo, kot sem že prej rekel, ohranjanje divjadi in narave. V to sem trdno prepričan!«

Med jastrebi, zvermi, ideali, demoni in javnostjo

Ob tem naj vsem, ki se bojijo, da je tudi z nami in z našo spletno stranjo predsednik Lovske zveze Slovenije »preveč prizanesljiv«, kar takoj povemo, da lahko povsem mirno spijo. Res ni niti malo tako! »Z odkritostjo nimam težav!« nam je Lado Bradač povedal poleti. In se tudi zgodi, da jih nima! Še posebej, ko mu kaj ni všeč. »Prehitri ste!«, z reakcijami, seveda; in »prehitevate!«, z vprašanji, jasno; sta zato dve precej pogosto uporabljani besedi v tej najini dvosmerni komunikaciji, v kateri ni niti najmanjšega sentimenta ali prizanašanja, še posebej, ko se jima pridružijo še konstantne igre s sicer realnim pomanjkanjem časa, spretno izmikanje ali molk in odsekane enostavčne povedi, ter reči, ki nam jih komaj po nekaj mesecih res ni treba oznanjati z velikim zvonom; pa tudi ponos nam ne dovoli, da zdaj pred vsemi zaradi tega jokcamo.

Slika, ki vsebuje besede sneg, sesalec, lisica

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Marjan Artnak

Naši prijemi so drugačni, veliko razumevanja za vse imamo, ljubeznivi smo, in močni, zmeraj dajemo nove priložnosti, vztrajamo, čakamo, zlepa ne obupamo. Če pa se ne neha, imamo zato toliko več snovi za res dobro zgodbo! Takšno, našo! Prijazna preiskovalna publicistika, 3P, kot sta naše delovanje poimenovali moji asistentki Liza in Nina, sama pa bi rekla N3P, nepopustljivo prijazna preiskovalna publicistika, je naporna, zato pa zmeraj daje veliko dobrega občutka in mirno vest, a terja več časa, zlasti ko gre za specifične sogovornike, ob katerih reči, ki bi sicer vzele uro ali dve, a v vsakem primeru največ tri dni, trajajo tudi tri tedne ali tri mesece in čas teče. Naš. In njegov. Za vse kaj drugega bi ga raje namenili. Mi. In predsednik LZS. Tega niti malo ne skriva. A druge poti ni. Svoje javno delovanje si je sam izbral! In v tem »all inclusive« paketu je tudi neizogibno neposredno komuniciranje s kritično javnostjo, pa naj tega še tako ne mara. Tu je. In tu smo mi. Dejansko. Ne on in ne mi nikakor samo zaradi sebe, ali zaradi drug drugega, ampak zaradi vsega, kar eni in drugi predstavljamo in zagovarjamo. Seveda pa nihče pod soncem ne more od kritične javnosti pričakovati, da bo pristajala na sfrizirano komuniciranje in komunikeje piar služb, pa naj gre za kogar koli! Ko na vrata potrkajo gospodje iz FBI ali NPU, ali je kje kdo, ki jim reče, izvolite, kar k sosednjim vratom stopite, pri naši piar službi boste dobili vse odgovore!? Nikakor! Ne instant napitki, pristna skrita zrna so tisto, kar nas, iskalce resnice, zanima!

A naj je torej ta komunikacija še tako naporna in kljub vsem, na trenutke tudi resnično silovitim občutkom, ki jih to obojestransko dviga; in tudi, naj stojimo na še tako različnih straneh, kot je to logično za odnos med nekim interesom in kritično javnostjo, pa je torej v duhu naše publicistične paradigme treba vendarle najti tudi toliko osredinjenega miru in empatije ter pošteno opaziti in povedati, da predsedniku Lovske zveze Slovenije navsezadnje tudi ni lahko.

Slika, ki vsebuje besede mačka, ris, divja mačka, sesalec

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Janez Papež

Razpet med jastrebe slovenske vidne in nevidne politične in interesne scene, s katerimi sicer, kot se je pokazalo lani, v vzgonskem političnem vetru morda celo kar malce preveč dobro in domače jadra; pa v iskanju stalnega ravnovesja med različnimi pritiski in interesi znotraj slovenske lovske organizacije; ter, kot vsak izmed nas, tudi razdvojen med svoje lastne ideale in demone, pa še na vročo lovsko strast ne smemo pri njem pozabiti!, se tu in tam na trenutke zazdi kot kakšen lik iz Lermontova, Wagnerja ali Goetheja.

A na svoj način. Faust, ki se nonšalantno pogaja z zlodejem, se tu in tam z njim spusti na vratolomno vožnjo do pekla in nazaj, morda sklene z njim tudi kakšno kupčijo, a še zmeraj neomajno verjame, da bo ob vsem tem svojo dušo obdržal! In to nedotaknjeno! Takšno, kot je! In dušo slovenskega lovstva prav tako! Čisto, z vsemi ideali in vizijami. Neverjetno! Morda mu res uspe. Morda bi tudi Goethe vse to danes napisal drugače. A vendar je z leti za razmisliti o vsakem trenutku, ki ga človek prebije v slabi družbi. Preveč dragoceni so. Preveč edinstveni. Preveč neponovljivi. Preveč neizprosno se iztekajo, da bi jih zapravljali za zlo namesto za dobro. Na koncu naj bi sicer prišli angeli in še tako obremenjeno dušo iztrgali zlodeju iz rok in jo pojoč glorijo odnesli v svetlobo odrešenja. A ves ta čas prej!? Ne, no! Je to res treba!?

Slika, ki vsebuje besede zunanje, nebo, hrib, moški

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

Kako naporna je razvnetost predsednika LZS, ko se javno z demagoškim in populističnim besednjakom pridruži kakšni interesni kampanji, pritožuje nad ministrstvom za okolje, nad ministrom, nad naravovarstveniki, se zavzema za streljanje zveri in umirja politične strasti!

In kako je na drugi strani lepo in osupljivo, ko Lado Bradač z vso svojo pristno spontanostjo, izkušnjami, prepričanjem in srčnim temperamentom ter nekakšno senzibilno vznesenostjo zavzeto brani lov, lovce, vse svoje lovske svetinje, divjad, risa, pa tudi medveda in volka, gozd in naravo pred najrazličnejšimi uničevalnimi »končnimi rešitvami« ali zgolj pred provokativnimi vprašanji! Takrat je kot popotnik sredi hrumečih voda, ki visoko v zrak izteza roke s popotno šatuljo, da bi pred pogibeljo obvaroval vse, kar ima v njej res ljubega in dragocenega; kot nedotakljiva mitična podoba, ki brez misli nase iz sikajočih plamenov rešuje še poslednje svetinje, ki mu jih nihče ne bo vzel! Kakšen potencial za dobro, me vsakič prešine ob tem! Kakšne vizije onkraj znanega bi lahko na ta način uresničilo slovensko lovstvo! In naravovarstvo! In kako dobro bi to lahko bilo! Za slovensko naravo. In družbo. Za vse.

Na temni? Ali svetli strani sile?

Morda enkrat vse to tudi še bo. Bomo videli. Kot sam pravi, odgovor bomo dobili, ko pride čas zanj. Če bo seveda še govoril z nami. A tudi, če ne. Večno tudi ne bo na tej svoji nedostopni preži. Če ne z nami, bo to storil po vseh svojih dobro utečenih poteh. Te zdaj že toliko poznamo, da bomo tudi iz še tako slepečih besed dekodirali in razbrali vsaj kanček resnice!

Pri tem je seveda nevarnost, da bosta v kakšnem pomembnem detajlu ali ključnem odtenku on in lovski interes narobe razumljena in interpretirana ter se bo zato konsenz le še bolj odmaknil, a bog je dal vsakemu človeku svobodno voljo, da izbira to ali ono. Komunikacijo ali blokado. Dobro ali zlo. Resnico ali neresnico. Svetlobo ali temo.

Kakšen privilegij je, če lahko kadar koli brez posrednikov poveš in pojasniš svojo resnico tistemu, ki jo išče! A za to spoznanje je potrebna zrelost. In svoboden duh. Slednji je prvi in največji pogoj ter samoumevni del velike zrelosti. Prav tiste, o kateri Lado Bradač govori, da je potrebna za velike spremembe.

Ko bo zbral pogum zanjo, bo on in z njim slovensko lovstvo tisto, ki bo naredilo prvi korak, ne le k spremembi, ampak k vsemu, kar si v bistvu najbolj želi. Tudi k svetlobi. A zdaj še ne more. To presega njegove moči. Preveliko je. Veliko večje od njega, njegove organizacije in od vsega, za kar ve in verjame.

Slika, ki vsebuje besede zunanje, nebo, sončni zahod, sonce

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

»Strah te je. Čutim. Bojiš se za mamo,« se na začetku sage Vojna zvezd pronicljivi Mojster Joda obrne k takrat še majhnemu Anakinu Skywalkerju. »Kaj ima to s tem…da postanem Jedi!?« fant zavrne Mojstra. »Vse!« reče odločno Joda, »strah vodi v jezo; jeza v sovraštvo; sovraštvo pa na Temno stran!«

Veliko strahu se je nakopičilo v tem našem okolju in prostoru, v naravi in v družbi, med velikimi zvermi in ljudmi; veliko jeze in vsak dan več sovraštva je med vsemi. In v vseh. V javnosti. Med ljudmi. V politiki. In interesih. V medijih. Povsod. Tudi med lovci. In v njih.

Pa vendar, in prav zato, ne le slovenski lovci, ne le njihov predsednik, temveč vsi, še zlasti ideologi in akterji gromovniških kampanj ter vsa slovenska družba se bo morala resno zamisliti nad besedami Mojstra Jode. Strah vodi v jezo. Jeza v sovraštvo. Sovraštvo pa na temno stran. Sejanje strahu pred medvedi in volkovi in pred vsem; dviganje jeze do tistih, ki vidijo in mislijo in delujejo drugače; netenje sovraštva do vseh, ki zagovarjajo in iščejo resnico, verujejo vanjo ter neomajno stopajo po njeni poti: daleč in globoko na Temno stran je že vse skupaj zabredlo v tej naši ubogi dolini lutk in klonov!

Slika, ki vsebuje besede sončni zahod, narava, gora, kanjon

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Marjan Artnak

Predaleč! A v resnici se Saga šele začenja! Veliki Jedi tempelj resnice je sveže razdejan. Nedolžni pobiti. Anakin Skywalker se preobraža v Darth Vaderja. Povsod odmeva Palpatinov škodoželjni smeh. Jurišniki vrejo z vseh strani. Kraljica Amidala je mrtva. Obi van Kenobi se umika s komaj rojenim Lukom na Tatooine. Lea je na Alderaanu. Tesnoba, smrt in brezup se plazita po Galaksiji. May the Force be with You se ne sliši več. Ben Solo in Rey Skywalker sta še zelo, zelo daleč, v Galaksiji, far, far away. Nekega dne bosta prišla. Prav gotovo. A le če iskra resnice ne ugasne in Naj bo Sila s Teboj preživi. Dokler se ne zdani.

Ničesar se nismo naučili. In zato, kot pravi Hafis, zaradi naše modrosti, bomo daleč potovali po ljubezen. In po svetlobo! Vse dokler ne sprevidimo, da sta obe čisto blizu, tu, v vsakem izmed nas, oddaljeni le za eno našo odločitev, bomo še naprej eden drugemu in vsemu živemu zadajali strahotne bolečine ognjeno rdečih senc, na grmadah sovraštva in obrekovanj zažigali vse najbolj rahločutne vzgibe lastnega in drugega srca, brezčutno pobijali ter dopuščali, da po vsem, v naravi in družbi neusmiljeno pustošita uničevalni Prvi in Končni Red, Sithi, Palpatine iz ozadja ter vsi njegovi izbrano zlohotni, mogočni, zlu posvečeni črno rdeči Vitezi Rena. In tema.

Slika, ki vsebuje besede zunanje, nebo, hrib, moški

Opis je samodejno ustvarjen  Foto: Vlado Jehart

Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Slika, ki vsebuje besede besedilo, satelit

Opis je samodejno ustvarjen

Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363  NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC!   Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Slika, ki vsebuje besede besedilo, satelit

Opis je samodejno ustvarjen

Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom

HIŠA ZVEZD

Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana

hisa.zvezd@gmail.com

Svetimo v temi!

Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866

Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363  NOVA KBM d.d.

Slika, ki vsebuje besede besedilo, satelit

Opis je samodejno ustvarjen

Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom

je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.

Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani

18. novembra 2018.

Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati

13. aprila 2019.

V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana

1. septembra 2020

Slika, ki vsebuje besede besedilo, satelit

Opis je samodejno ustvarjen

»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«

Karen Blixen

Slika, ki vsebuje besede besedilo

Opis je samodejno ustvarjen 2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.

Editor:

Share via
Copy link
Powered by Social Snap