»KAMORKOLI POGLEDAŠ, NALETIŠ NA BARABE.« ALI, KOLIKO JE ZA EVROPSKO POLITIKO VREDNO ŽIVLJENJE ENE PREISKOVALNE NOVINARKE?

To jesen, nekaj zadnjih dni, pravzaprav tednov in vse od 16. oktobra, ko je letos minilo že štiri leta, kar je ni več, je kar nekam pogosto v mojih mislih Daphne Caruana Galizia. Njen boj z »mlini na veter«, ki je dejansko segel tudi in dobesedno do njih! Do vetrnic! Ali vsaj do tistih, ki so bili po raznih finančnih poteh in operacijah in zlorabah od Iberskega polotoka, Malte do Balkana povezani tudi z vetrnicami, s to perfidno »zeleno prevaro« od Španije do Črne gore; in s pranjem denarja in z drogami in s plinom; v njeni zadnji zgodbi nazadnje prav z njim in s plinsko elektrarno Delimara in s plinovodom Melita ter z vso interesno politično malteško, mediteransko in mednarodno energetsko hobotnico, ki v brezskrupuloznem uveljavljanju svojega interesa in uzurpiranju javnega dobrega in javnega denarja ne izbira sredstev: od korupcijskih milijonov in milijon bonitet za mnoge tiste, ki sodelujejo; do bombe in brutalnega umora zanjo, ki se jim je, bolj ko ne sama samcata, postavila po robu.

Foto: Rene Rossignaud / Associated Press // Malta, 16. oktobra 2017

Tekst: Ana Ašič

Foto: Pippa Zammit Cutajar, Rene Rossignaud /Associated Press, Facebook

6. december 2021

»Pogledal sem na tla in povsod okoli mene so ležali deli telesa moje matere,« so besede, ki so bile takrat in danes in bodo zmeraj presunljive za vse in vsakogar, ki ima vsaj kanček človeškega v sebi. Zapisal jih je Matthew Caruana Galizia, eden od treh sinov ubite malteške novinarke Daphne Caruana Galizie. Tudi 80 in več metrov od eksplozije, povsod jo je našel. Vse naokoli je bila. Razstreljena na koščke. Rojena leta 1964. Natančno dva meseca in en dan po njenem 53. rojstnem dnevu, 27. oktobra 2017, so končno zbrali, kar je ostalo od nje. Enajst dni so potrebovali, da so po poljih okoli Bidnijske ceste pobrali vse koščke njenega telesa.

»Nikoli nisem nikjer srečal kogarkoli podobnega moji materi. Imela je energijo desetih ljudi. Mnogo stvari naenkrat je lahko počela in jih tudi speljala! Nikoli ni ničesar delala napol; vse je počela s strastjo in inteligenco.« Tako je o njej povedal sin Matthew, tudi sam preiskovalni novinar, ki je v letih po njeni smrti večkrat izjavil: »Ubili so mojo mamo, a me ne bodo ustavili!« Njegovo pripoved je pred dvemi leti Guardian povzel po Observerju. Tisti dan, ko je bila ubita, sta Daphne in Matthew dolge ure diskutirala o korupciji, tožbah in grožnjah. A njune poslednje skupne besede so bile o tem, kaj bo za večerjo. Potem je stekla iz hiše, da bi ujela banko; on pa se je ponudil, da pripravi raviole. Na hitro sta se pošalila še o njegovih kuharskih veščinah in že je ni bilo več. »Bil je ponedeljek. Ta dan sva imela oba veliko dela. Ure so kar poletele. Sedela sva za jedilno mizo, ki nama je obenem služila kot »desk« (»centralna redakcija«, op. a.). Nisva imela časa niti za kosilo. Ob treh popoldne je morala na sestanek v banko. Nekaj minut za tem sem zaslišal eksplozijo in stekel sem iz hiše.«

Foto: Facebook // Daphne in Matthew Caruana Galizia

Bomba, nastavljena pod vozniški sedež novinarkinega Peugeota 108 je nedaleč od doma ubila in za zmeraj utišala brezkompromisen in neodvisen glas »vpijoče v puščavi«; borke v srhljivih črno zelenih goščavah sprevržene in razraščajoče se evro korupcije in zlorab evropskega javnega denarja, politike, poslov, prostora, okolja in narave.

»There are crooks eveywhere you look now. The situation is desparate.« Prav s temi besedami je Daphne Caruana Galizia končala svojo zadnjo objavo, preden je bila umorjena: »Kamorkoli pogledaš, naletiš na barabe. Obupno je.«

Takrat, ob njeni smrti, oktobra 2017, je domača malteška javnost »ponorela«, zahtevala je preiskave, odstope in obsodbo novinarkinih morilcev in seveda tistih, ki so umor naročili. Tako domača, tudi koruptivno kontaminirana, kot evropska in mednarodna politika je dejanje ostro obsodila in označila za nedopustno in nesprejemljivo. Ko je bilo 3. novembra 2017 veliko javno poslednje slovo od Daphne Caruana Galizie, je bil ta dan na Malti razglašen za državni dan žalovanja; malteški nadškof Charles Scicluna pa se je v homiliji obrnil na novinarje in pozval vse, naj se »nikoli ne utrudite v svojem poslanstvu, da ste oči in ušesa in usta ljudstva«.

Od dne, ko je tako brutalno umrla, do danes je bilo Daphne Caruana Galizii podeljenih vsaj 30 posthumnih nagrad ali pa so bile poimenovane po njej; že novembra 2017 pa so v zgradbi Evropskega parlamenta njenemu spominu in imenu posvetili tudi novinarsko konferenčno dvorano. Pred vhodom vanjo je novinarkin portret, ki ga je naslikala Marie Louise Kold.

Foto: Rene Rossignaud / Associated Press // Malta, popoldne 16. oktobra 2017 na Bidnijski cesti med Bidnijo in Mosto

A teče že peto leto po njeni smrti, načrtovalci brutalnega umora pa še zmeraj niso obsojeni. Korumpirani in vpleteni politiki in uradniki so se seveda izmuznili. Tistega, ki je bombo v njen avtomobil podtaknil, so zaprli za 15 let. Te, ki so osumljeni, da so umor naročili, pa še zmeraj ne. Med njimi je glavni osumljenec Yorgen Fenech, malteški poslovnež, kralj iger na srečo in energetskih poslov, uradno »nekdanji« solastnik podjetja ElectroGas, ki upravlja tudi plinsko elektrarno Delimara. S to elektrarno so povezani več milijonski korupcijski posli, v katere je bil vpleten precejšen del malteške vlade in uradništva ter malverzacije pri načrtovanju 159 kilometrov plinovoda Melita, ki naj bi povezal Italijo in Malto. Prav to je bila poslednja »zgodba« Daphne Caruana Galizie. To je bilo tisto, zaradi česar je končno »morala« umreti.

Zdaj v Evropskem parlamentu razpravljajo o tem, da bi projekt plinovoda Melita sofinancirali z evropskim javnim denarjem. Soprog pokojne novinarke, Peter Caruana Galizia in njuni trije sinovi Matthew, Andrew in Paul Caruana Galizia, so, po poročanju nekaterih evropskih medijev, na predsedstvo Sveta Evrope in predsedniku vlade Republike Slovenije, ki mu predseduje, ob tem naslovili pismo, v katerem pozivajo, naj plinovodu Melita s podporo »statusa izjeme«, s čimer se zaradi posebnega pomena posameznim projektom še zmeraj z javnimi EU sredstvi lahko financira naložbe v fosilna goriva, ne omogočijo financiranja z javnim evropskim denarjem. Menijo, da je nedopustno, da bi z javnim denarjem evropskih davkoplačevalcev pomagali sofinancirati in posledično ustvarjati dobičke tem, ki so sodelovali pri umoru njihove matere in žene ter preiskovalne novinarke, ki je razkrivala in javnost seznanjala le s tem, kar ima slednja vso pravico vedeti; novinarka pa »sveto« dolžnost povedati!

Foto: Pippa Zammit Cutajar // Daphne Caruana Galizia

Kaj bo na to odgovoril slovenski premier? Svet Evrope? Evropski parlament? In vsi? Koliko je za evropsko politiko res vredno eno življenje? In življenje ene preiskovalne novinarke? Bo vse za zmeraj ostalo le pri besedah? In nagradah? In deklarativni zagnanosti za »nedotakljivost novinarskih življenj«?

Ali pa bo evropska politika po več kot štirih letih z jasnim, povednim, odločnim dejanjem in tudi takšnim konkretnim sankcioniranjem, ko projekt zaradi krvave stigme in vpletenosti njegovih protagonistov v umor pač ne more dobiti javnega evropskega denarja, vendarle zmogla pokazati vsem, da sta nasilje in umor ne le nesprejemljiva, ampak ima v Evropi to in bo zmeraj imelo tudi konkretne poslovne, finančne in »projektne« posledice za vse, ki so blizu in daleč povezani z njim!?!

Kakšen odgovor bodo torej dobili svojci ubite Daphne Caruana Galizie? In evropski državljani in davkoplačevalci? Pa, kakšnega bodo dobili tisti, ki so brezskrupulozno naročili njen umor? In, kaj bo sporočeno vsem, ki ga (še) niso, a se jim kaj takega morda mota po glavah kot »dobra ideja«?

»V kako sramotni Evropski uniji živimo. Kako šokantno je to. Evropska unija želi pomagati ustvariti ogromne dobičke nekomu, ki čaka na sojenje za umor moje matere,« povzemajo evropski mediji po Twitterju besede Matthewa Caruane Galizia.

Res! Popolnoma nesprejemljivo je to! Nagrajevati nasilje in umor z javnimi sredstvi! Naj energetski moguli in oligarhi v to svojo naložbo investirajo iz svojih zasebnih fondov, če jim je že toliko do tega projekta, ki je itak v več pogledih sporen in kontroverzen! V vsakem primeru imata plinska elektrarna Delimara in plinovod Melita že krvavo konotacijo. Zdaj pa naj bo s to krvjo umazan tudi evropski javni denar!? In naj bodo tako tudi roke evropskih davkoplačevalcev in državljanov oškropljene s krvjo ubite preiskovalne novinarke?!?

Foto: Pippa Zammit Cutajar // Daphne Caruana Galizia