In zdaj? Ana je mrtva. In kmalu bo najverjetneje tudi Ron. Oba žrtvi nesrečnega trenutka. A tudi človeškega faktorja. Več njih. A ne Ana in ne Ron, nobeden od njiju, ne bo odrešen s polariziranjem strasti za eno ali drugo stran, z izrekanjem besed in stališč, ki jih v kontekstu tolikšnega trpljenja obeh prizadetih strani preprosto ne bi smelo biti! Sploh pa ne s strani takšne ali drugačne javnosti in najrazličnejših interesnih grupacij znotraj nje, ki so si na družbenih omrežjih in drugod nesrečni dogodek uzurpirale za širjenje svojih interesnih pogledov ter za diskurz, ki v tako bolečih, delikatnih in vsestransko tragičnih okoliščinah absolutno ni na mestu za nikogar!
Foto: shutterstock.com
Tekst: Ana Ašič
Foto: Shutterstock.com
27. marec 2021
Tudi sama sem izgubila hčerko. Marca. Osmega. Prav na ta dan bi letos moja Lili praznovala svojo dvajseto pomlad. Zato je zame osmi marec in sploh ves mesec že mnogo let precej drugačen, kot je verjetno za večino žensk. Zelo resničen je. Ne temen. Ne grenek. Ne trpek. Sploh ne. Samo zares ženski do zadnje kaplje krvi. In, ja, še zmeraj tudi težek v utripu bolečine in spominov in odsevov življenja in izkušnje, ki si je nisem želela, a se ji ni bilo mogoče izogniti. Letos je to še posebej, ko se poleg vsega že od konca januarja soočam še z nemočjo, ki jo nosijo s seboj zapleti z zdravjem, ki si jih še nedavno niti predstavljati nisem mogla, kaj šele, da bi si mislila, da lahko doletijo mene. A so me. In ni jih še konec.
In ko sem v takem pred desetimi dnevi slišala za dogodek z drobceno osemletno deklico in psom, sem še toliko bolj, res, dobesedno zledenela, onemela, se vsa stresla od presunjenosti. Ubogi otrok, uboga deklica, uboga mama. V trenutku sta me hkrati oblila mraz in vročina in spet sem bila v tistem preteklem, a zmeraj tudi sedanjem marčevskem popoldnevu, ko sem šepetala »a bo zaspančkala…pa saj vendar odhaja…« in v resnem medicinskem pogledu sestre Marinke, ki je prihitela z blagoslovljeno vodo in me spraševala »a jo krstim? jo krstim?« jaz pa sem samo govorila, »ja, ja, prosim, prosim«, kot da sem nekje daleč in blizu hkrati, kjer sem vse videla in slišala in obenem ničesar; kjer sem vse naenkrat čutila in obenem ničesar več; in je bila le še neizprosna resnica, ki mi je stiskala dih in srce, da moja punčka, s tako lepim obrazkom, tako lepimi nohtki na rokicah, tako topla in nežna, odhaja in da se ne vrne nikoli več.
Ubogi otrok, kako je trpel, mi ni in ni hotela iz misli deklica tega marčevskega dne. In mi še zmeraj ne gre. Ubogi starši, ko podoživljajo to trpljenje. Kako mama sploh to prenese…In oče, ko je vendar za vsakega resničnega očeta hčerka najbolj njegovo srce samo in duša in vse. V mojem naročju je odšla moja hči, prižemala sem jo k sebi, v miru in spokojnosti in v ljubečem objemu se je poslovila, pa je misel na to neznosna. Kako je tej mami? Temu očetu? Bog se ju usmili in njunega otroka ter njihove bolečine.
Najprej je bila le novica, da je pes, rotvajler, ubil deklico. Nihče ni vedel, ne kje točno, ne kako, ne kaj se je dogajalo. Zaradi pasme in otroka so bile domneve in strahovi večine javnosti seveda precej podobni in pot do zaključka o »spet enem psu in lastniku, kakršnih ne bi smelo biti« je bila seveda precej hitra, kratka in samoumevna.
Ko smo naslednji dan izvedeli, da je bil pes privezan, na svojem dvorišču in za dvoriščnimi vrati, ki so bila sicer res odprta, pa so se začela dvigati vprašanja. Velika. Tudi zelo samoumevna. Zelo človeška. In zelo boleča.
Foto: shutterstock.com
Kaj je delal ob petih popoldne osemletni otrok sam na tujem dvorišču? Se je punčka želela igrati s psom? Ga pobožati? Ji nikoli nihče ni rekel, naj se ne približuje psom, ki jih ne pozna in oni ne nje? Je nikoli nihče ni posvaril pred psom na verigi, ki je v posebnem »psihičnem filmu«? Ji nikoli nihče ni povedal, da je tak pes še posebej nevaren in mora biti z njim previden celo njegov lastnik? In, nenazadnje, je nikoli nihče ni poučil, da skozi tuja vrata, na tuja dvorišča, v tuje hiše ne vstopamo brez povabila tistih, ki tam živijo; še posebej pa nikoli mimo psa čuvaja na verigi!?
Seveda je bila deklica še otrok in četudi bi ji morda kdo vse to stokrat povedal, otroci v svoji zaupljivosti in radovednosti in trenutku, v katerem so, pozabijo na marsikatero ali celo na vse zapovedi in nasvete. Ampak, kje so bili odrasli? Starši? Mama? Oče?
Vem, boleča so ta vprašanja, a jih je vendar treba zastaviti. Da se v mozaik te slike vstavijo vsi kamenčki resnice, ki zdaj še edina preostane vsem vpletenim stranem in vsem nam. Preveč hudega je v tej zgodbi, da bi jo pustili črno belo. Ne bo bolje, če se bomo nekaterim vprašanjem izognili ali se delali, da jih ni. Za nikogar. Nasprotno! Samo huje bo. Za vse. Samo Bog ve, kolikokrat se bo v misli in dušo in srca Aninih prikradla pekoča misel in vprašanje »zakaj nisem…zakaj…«.
A bolečina je tudi na drugi strani. Kjer je tudi ena mama. In je sin. In njegov Ron. Zaradi katerega zdaj nad Primožem visi grožnja zapora. Spal je tisto popoldne, saj je delal v nočni izmeni. Ron je bil trdno priklenjen na verigo. Doma. Na domačem dvorišču. Nihče niti slutil ni, da se bo mirno popoldne v trenutku sprevrglo v neznosno trpljenje in tragedijo. Za vse.
Tudi tej mami se trga srce. Za deklico. In za sina, ki je nenadoma sredi obtožb in sovraštva in groženj, četudi ni storil nikomur nič hudega. Seveda, imel je psa. Ne katerega koli. Ampak pasmo, ki je povzročila že veliko trpljenja. Vendar pes ni tekal naokoli brez kontrole. In njegov lastnik in tisti okoli njega si niso mislili, da bo kdo vstopil na njihovo dvorišče in se bo približal priklenjenemu psu znotraj premera njegove verige.
»Kaj bi bilo, če bi« razmišljanja zdaj ne bodo zavrtela časa nazaj in ne povrnila Ano v življenje. Seveda pa jih je veliko. In vseh vrst. Med njimi tudi tisto o psih na verigah, ki da so tukajšnja kultura in tradicija in navada in se zato pristojna ministrstva na vse kriplje otepajo prizadevanj nekaterih delov kritične javnosti in civilne družbe, ki že leta predlagajo, da se prepove priklenjanje psov na verige. Če bi to že veljalo in bi bil Ron v ustreznem pesjaku, bi se kaj takega mnogo težje zgodilo, tudi če bi se mu deklica približala in se še tako poskusila z njim igrati.
Foto: shutterstock.com
Seveda pa bi se še težje to zgodilo, če deklica sploh ne bi stopila skozi tista priprta vrata na tuje, neznano dvorišče, k psu, ki je to dvorišče čuval in ki je bil le to, kar je globoko po svoji biti, čuvar svojega teritorija.
Bil je res splet več neverjetno nesrečnih okoliščin, da se je v tistem marčevskem popoldnevu deklica Ana tako boleče poslovila od tega sveta in odšla za zmeraj. Bil je res splet več usodnih trenutkov, ki so toliko ljudi na obeh straneh pahnili v veliko bolečino in trpljenje in izkušnjo, ki je z izgubo Aninega življenja za zmeraj tako ali drugače zaznamovala življenje prav vsakega od njih. In od daleč tudi vseh nas.
In zdaj? Ana je mrtva. In kmalu bo najverjetneje tudi Ron. Oba žrtvi nesrečnega trenutka. A tudi človeškega faktorja. Več njih. A ne Ana in ne Ron, nobeden od njiju, ne bo odrešen s polariziranjem strasti za eno ali drugo stran, z izrekanjem besed in stališč, ki jih v kontekstu tolikšnega trpljenja obeh prizadetih strani preprosto ne bi smelo biti! Sploh pa ne s strani takšne ali drugačne javnosti in najrazličnejših interesnih grupacij znotraj nje, ki so si na družbenih omrežjih in drugod nesrečni dogodek uzurpirale za širjenje svojih interesnih pogledov ter za diskurz, ki v tako bolečih, delikatnih in vsestransko tragičnih okoliščinah absolutno ni na mestu za nikogar!
Ja, zelo težko je to z Ronom. Ležal in cvilil je ob mrtvi deklici. In vsi, ki dobro poznamo obnašanje velikih pasjih pasem vemo, da je prav gotovo na svoj pasji način dobro vedel, kaj se je zgodilo; vedel je, da je deklici storil nekaj zelo hudega; da jo je usodno poškodoval. To je, žal, neizpodbitno dejstvo. Ron je Ano hudo poškodoval. Prav vsi, najbolj pa prav gotovo Ronov lastnik in Anini svojci, bi si želeli, da tega dejstva ne bi bilo. Da niti slutili ne bi, da je kaj takega mogoče. Da bi tista sreda minila preprosto in bežno in raje tudi brez vsakega spomina, kot pa tako, kot je. A ni.
Ali je Ana res umrla zaradi Ronove poškodbe ali pa je temu usodno botrovalo kaj drugega, predvsem vse, kar se je dogajalo kasneje, je zdaj na vseh, ki primer preiskujejo, da res natančno, brez omahovanja, brez prikrivanj, skrivalnic, špekulacij, brez nekih tehtanj kaj in kako, ampak zelo pošteno in pravično ugotovijo in to predočijo javnosti.
Foto: shutterstock.com
Resnica o tej deklici in tem psu je bolj pomembna kot si morda mislimo mi in tudi vsi tisti, ki izrabljajo dogodek za najrazličnejše cilje. Ne le zaradi Rona in njegovega nadaljnjega obstoja ali neobstoja.
O čemer res ne more odločati nobena peticija, pa če je v svoji biti še tako iskrena in dobronamerna. A ob njej človeka malce stisne pri srcu in jo gre vendarle jemati z določenimi zadržki. Ljudje, otrok je umrl! In pes je imel močno nekaj pri tem!
Lahko mu iz srca želimo, da bi se pristojni v okviru zakona in stroke odločili tako, kot je najbolje zanj, za njegovega lastnika in za vse, s katerimi bo še v svojem dolgem? ali kratkem? življenju prihajal v stik. A se nehote pojavlja paralela z medvedi. Ti so postreljeni, največkrat že samo zato, ker jih človek vidi. Ničesar žalega ni nikomur storilo dvesto medvedov, pa jim je bilo pod izgovorom in krinko ogrožanja življenja in varnosti ljudi brez milosti odvzeto življenje. Večini globoko v njihovem naravnem okolju in domu, na »domačem dvorišču«.
Ron pa je nekaj storil. In nihče, res nihče, prepričana sem, da med vsemi še posebej Primož, si ne želi, da bi to storil še enkrat. Zato bi v kontekstu vseh vročih družbeno omrežnih diskusij veljalo najprej res temeljito razmisliti o besedah psihiatra dr. Željka Ćurića, ki jih je izrekel lani oktobra v intervjuju za mariborski Večer: »Previdno z besedami, ko je kriza!« In, bi dodala, pietetno! ko je zraven trpljenje in umiranje!
Seveda pa pošteno in pravično, kar je v bistvu prvi pogoj in edini pravi temelj prave rahločutnosti in pietetnosti. Zato tudi v tem primeru ne sme biti tabu in zamolčano dejstvo in resnica, da smo starši odgovorni za ravnanje svojih nepolnoletnih otrok, še toliko bolj pa tistih, ki so mlajši od deset let in jih zaradi njihove otroške nepredvidljivosti ne moremo kar tako spustiti izpred oči, še posebej ne v tujem in manj znanem prostoru, ki je za tako neizkušenega otroka lahko polno nevarnih pasti.
V aktualni komercializaciji in narcisoiziranju sodobnega starševstva ter starševskih paradigem, kjer so in morajo biti otroci že pri dveh letih skoraj bolj samostojni in odgovorni od staršev in odraslih, s katerimi vstopajo v stik, se na žalost vse pogosteje pozablja na nekaj univerzalnih in železnih resnic varnega odraščanja in življenja v trdi in neizprosni vsakdanji resničnosti. Starši smo tisti, ki, v dobro in za življenje ter zdravje otrok in nas samih, na to, ne glede na vse vabljive skušnjave rutiniranega vsakdana, niti za trenutek ne smemo pozabiti, vsaj tako dolgo, dokler otroci ne odrastejo.
»Naj gre za rotvajlerja ali zlatega prinašalca, za katerega koli psa, nikoli ne pustite otrok v bližini psa brez nadzora!« lahko sistematično beremo na najrazličnejših tujih spletnih straneh, zlasti tistih, ki so specializirane za razbijanje mitov o različnih nevarnih pasjih pasmah.
Foto: shutterstock.com
Zato je seveda razumljiva bolečina Ronove in Primoževe družine, ki bi prav gotovo nesrečo preprečila, če bi vedela, da se okoli hiše giblje otrok brez nadzora staršev. Starejši brat Ronovega lastnika je to tudi nemudoma storil, ko je opazil, kaj se dogaja, poklical reševalce in na mestu naredil vse, da bi deklica ostala živa. Da pa bi zdaj moral Primož v zapor?
Povzročanje novih bolečin tistim, ki si v bistvu enako kot dekličini svojci želijo, da se tragedija ne bi zgodila in kot je videti tudi dejansko niso storili ničesar, da se je, pa je res zelo vprašljivo. Res so bila vrata priprta. A v tem kulturnem miljeju pač ne greš kar tako, brez povabila ali vednosti lastnikov skozi tuja vrata. Da se je tam znašla igriva radovedna deklica brez spremstva odraslih, je res do konca tragično.
A boj, ki se je zdaj v javnosti dvignil na tragediji Ane in Rona, ne pomaga in ne prinaša odrešitve in pietete nikomur. Najmanj tistim, ki jo najbolj potrebujejo in si jo najbolj zaslužijo. To pa sta prav gotovo Ana in Ron. In vsi njuni.
Namesto da se peticijska javnost tako silovito ukvarja z nekaterimi delikatnimi vprašanji, na katera morajo odgovoriti pristojni s policije ter medicinske, veterinarske in še kakšne stroke, bi bilo zelo prav, da bi se ta ista javnost vprašala in iskreno pomagala iskati odgovore na vprašanje, kako zdaj najbolj pietetno osmisliti to neznosno trpljenje vseh, najbolj seveda Ane in Rona. Kako najbolj pietetno in trajno zapisati v spomin njuno bolečino? In bolečino vseh njunih.
Tu je zmeraj na prvem mestu resnica. Karkoli in kakorkoli se je dogajalo, naj bodo posamezna doslej nevidna dejstva še tako boleča za eno ali drugo stran, ne oni in ne pristojni in prav tako ne najširša javnost, nihče si ne sme ob tem zatiskati oči. Dopustiti je treba, da vsa, prav vsa resnica pride na dan in zaživi prav v vsem taka, kot je in kot se je zgodila. Samo to bo zares prineslo vsem stranem uteho in olajšanje ter zares počastilo spomin na Ano. In Rona. In neznosno trpljenje vseh. Ter preprečilo nove bolečine.
Sumus omnes in manu dei. Vsi smo v božjih rokah. Tudi onadva sta. In sta bila tudi v trenutku, ko se je vse dopolnilo. Ne le zanju. Ampak tudi za vse nas. Ne za pozabo, temveč za spomin se je zgodilo. Da se vsi iz tega res nekaj naučimo. In tako pomagamo pri transformaciji boleče sedanjosti v varno in plemenito prihodnost.
Prav zato bi morda veljalo razmisliti o tem, da se vsa trenutna razgreta aktivirana energija usmeri k plemenitemu cilju in namenu ter se morda namesto peticiji posveti snovanju fundacije v spomin Ane & Rona, ki bi s to v srce segajočo zgodbo o osemletni deklici in rotvajlerju, starše, otroke, lastnike psov in vso javnost močno, zrelo in odgovorno osveščala, seznanjala in poučevala o vseh vidikih varnega življenja in sobivanja otrok in odraslih z domačimi in divjimi živalmi ter tako pomagala ponovno na listo vrednot ter v zasebni in javni diskurz vnesti besede, ki privedejo do takšne osebne odgovornosti in tako resnega odnosa do življenja, da takšnih zgodb ne bo več. Da noben otrok ne bo več umrl tako ter noben pes ne bo več storil česa takega. In bosta Ana in Ron enkrat le še, res zmeraj boleč, a trajen in pieteten spomin. In opomin. Vsem. In za vse.
Foto: shutterstock.com
