OKAMNELOST OD STRAHU IN GROZE V LJUBLJANI. IN MEŠANI OBČUTKI NA KRAJU Z NASLOVNICE.

Bilo je leto 1989. Orwella smo že prebrali. Tone Pavček je že napisal pretresljivo spremno besedo o življenju ruske pesnice Anne Andrejevne Ahmatove. Odjuga je že prinesla zgodbe, ob katerih smo ostajali brez besed. Slovenska pomlad je bila v razcvetu. Veliko vsega je bilo za nami. In tudi sama sem že marsikaj dojela. Okamnelost od strahu in groze, ki je sevala iz nepremičnih oči obeh mojih kitajskih znancev je bila tako otipljiva in resnična, da sem takrat naenkrat prav v vseh dimenzijah začutila, kaj pomeni in kaj v resnici naredi iz ljudi totalitarno politično nasilje, represija in strah pred izničenjem človeka in vseh njegovih najbližjih.

Foto: William Perry

Tekst: Ana Ašič Foto: William Perry

Bilo je okoli mene toliko dogajanja, novih podob in vtisov, da se takrat enostavno nisem utegnila poglobljeno ukvarjati s čisto vsem, kar me je spreletelo. Vsekakor pa mi je bilo ves čas tudi jasno, da ta »prevajalka«, ki je bila seveda v resnici predvsem nekaj drugega, marsikaj govori tudi zato, da bi me zamotila in predvsem učinkovito odvrnila od »nabiranja« takšnih vtisov, ki niso skladni s tistim, kar naj bi tujci vedeli o tej megalomanski azijski »ljudski republiki«.

Zato sem se tisto jutro na Trgu nebeškega miru v sebi čim bolj umikala njenim besedam. Nenazadnje, takrat tam v najini bližini ni bilo nobenih prodajalk, ki bi me osuplo in občudujoče gledale! Tako da sem njeno govorjenje v resnici slišala le kot nekakšno žuborenje iz daljave.

Močno so me namreč preplavljali mešani občutki ob misli, da stojim prav na kraju z naslovnice, ki me je davnega junijskega dne tako pretresla, da sem z novim Newsweekom v roki v študentskem naselju za Bežigradom tekla v apartma, kjer sta prebivala znanca, kitajska študenta, pravzaprav podiplomca mednarodnih političnih ved.

Kako me je čudno spreletelo, ko sta videla, kaj je na naslovnici, ki je res v avtentičnem posnetku kazala ranjenega civilista in brutalno krvavo resničnost, ki jo je kitajska armada puščala za seboj, a sta se oba ob tem le nekako olesenelo nasmehnila, se spogledala, nekaj hitro spregovorila v mandarinščini in se z vljudnim nasmehom začela umikati.

Odložila sem Newsweek na mizo, saj sem predpostavljala, da bosta želela prebrati, kaj se dogaja v domovini, a ko sem se obrnila, da grem, sta vsa iz sebe skočila k meni, mi potisnila revijo v roke, odprla sta vrata še preden sem sama prijela za kljuko, in oba samo vztrajno ponavljala v jecljajoči angleščini: hvala, hvala; ter mi brez besed z moledujočimi pogledi signalizirala, naj samo hitro odidem.

Naslednji dan so bile na Prešernovem trgu mirne demonstracije proti krvavemu nasilju v Pekingu. Kitajska znanca sta me poiskala v mojem stanovanju ter mi že precej boljše volje pokazala potrdilo tedanjega kitajskega konzulata v Ljubljani, na katerem je bilo eksplicitno zapisano, da se onadva nikakor nista udeležila tiste demonstracije; in da z vsem nista imela prav nič.

Okamnelost od strahu in groze, ki je sevala iz nepremičnih oči obeh mojih kitajskih znancev je bila tako otipljiva in resnična, da sem takrat naenkrat prav v vseh dimenzijah začutila, kaj pomeni in kaj v resnici naredi iz ljudi totalitarno politično nasilje, represija in strah pred izničenjem človeka in vseh njegovih najbližjih. Samo pokimala sem jima v pozdrav. In, ja, mislim, da sem se vendarle tudi rahlo nasmehnila. Kaj pa naj bi jima rekla? Da bo še vse dobro? No, to morda tudi sem… Da naj ne skrbita!? Naj ju ne bo strah!? Ob takem!?

Foto: William Perry