Po bližnjici čez Devin sem se vračala. In malo nad Koritnicami, ko sem že bila mimo poti, ki vodi do cerkvice svetega Hieronima, nad zadnjim ovinkom, kjer se podnevi in ponoči razprejo najlepši pogledi; in kjer ob prvih borovcih in šipku že začutiš dih lahkosrčnosti in svobode, ki ga zmeraj znova prineseta višina in umik nanjo, sem se nenadoma zavedela, da je v bistvu to čisti čudež! Da javno slišim moške, ki obožujoče in ljubeče govorijo o ženskah!?

Foto: Martin Bernetti / AFP

Piše: Ana Ašič

Foto: Martin Bernetti / AFP

8. december 2020

Več let sem se kar pogosto družila z gospo, znanko, ki je najin pogovor na koncu zmeraj zelo rada zapeljala k slovenski javni in politični sceni. S svojim delom je bila kar resno vpeta v obe in ju je tudi zelo dobro poznala. Še vedno ju. Četudi sta se zadnje leto najini poti malce oddaljili, odmaknili; druženje pa je, ne le za naju, ampak za vse, v teh mesecih itak takšno, kot je. Ena njenih zelo ljubih tem je bilo vedno znova vprašanje o kom, ki je bil v tistem trenutku malo bolj javno izpostavljen. »Kaj misliš o njem?« Ali pa: »Kakšen se ti zdi?« »Kako ti ta deluje!?« se je z radovednim pogledom obračala k meni in tako najino kavo na koncu vedno znova začinila z merico pristnega, in zato seveda zmeraj tudi rahlo srhljivega, ženskega klepeta.

Pri tem je bil ritual kar naprej isti. Ona si je malce popravila svoje elegantno, največkrat Chanelovo krilo ali jopico, sama pa sem mirno čakala. Da pove. Vonj Cartiereve Panthere je vztrajno lebdel v zraku in diskretno ter obenem očitno prebujal misli o usodnosti vsakega trenutka. Njene ugotovitve so bile večinoma vedno tako pronicljive, lucidne in sofisticirane kot njen parfum in njen videz. Ko pa je za kakšnega rekla: »Ah! Ta!?! Ta ni babjek!« in to s takšnim pogledom, izrazom in tonom, kot da je največji kriminalec, zguba, gobav, garjav in še za povrh pravkar na smrt obsojen, sem nad tem zmeraj znova osuplo ostrmela, še posebej, ker je bila prav ona vedno najbolj proti »vsaki kur….ji«, kot se je sočno izražala; v nasprotju z menoj, ki, ne da bi bila nad »njo« kaj posebej navdušena, a ne obsojam in še zmeraj zares verjamem, da ljudje večinoma to počnejo le zato, ker so si res všeč, se čutijo, se imajo radi ali si preprosto želijo bližine, ter si to zato ne zasluži tako grde besede. In če je bila o teh mojih pogledih še pripravljena debatirati in je tu in tam celo sprejela kakšen moj argument, je bila na drugi strani njena obsodba nebabjeka zmeraj dokončna. In brezprizivna! Ta je bil zanjo za zmeraj zaključen! In pogovor o njem tudi.

Kar nekajkrat se je to ponovilo. Potem pa sem pri enem, ko mi res ni bilo čisto jasno, zakaj je tudi ta med njimi, vendarle želela izvedeti kaj več o tem in sem zato malo bolj energično posegla vmes ter s precej sitnim glasom rekla: »Pa kaj potem, če ni!? In, zakaj tako misliš o njem!? Pa, kaj sploh hočeš reči s tem!?« Nekaj trenutkov je tišino sekal samo njen pogled, potem pa so začele padati besede, mrzle in neusmiljene kot giljotina: »Medel! Mlahav! Sluzast! Dvoličen! Spolzek! Brez žara! Brez energije! Brez življenja! Hinavec! Povzpetnik! Lažnivec! Votel! Brez značaja! Nevretenčar! Brez magneta! Ničemur resnično predan! Seksualno nepriseben! Nerazvit! Opravilno nesposoben! Brez libida! Brez vsega! Nenasitno prazen! Intelektualno impotenten! Brezspolni flavzar!«

In še nekaj močno stilsko zaznamovanih besed in takih, ki ob tem, da so že zgoraj zapisane zelo mejne, pa res niso za »na papir«. In tako sem videla, da je očitek o nebabjeku v bistvu le njen sinonim za breznačajne izgubljence vseh vrst.

Foto: Martin Bernetti / AFP

Na vse sem že skoraj pozabila. Pred dobrimi desetimi dnevi, še pred tem snegom, pa mi je to spet prišlo v misli. V lepi mesečni noči sem se vračala nazaj pod Snežnik. Bilo je kristalno jasno in hladno, nebo pa polno zvezd. In mesec, ki se je že močno prevesil čez prvi krajec, je med Zagorjem in Knežakom, ko se je na vzhodnem obzorju v vsej nočni čarovniji odstrl Snežnik, vse učaral v magično podobo iz slikanice, od katere ne moreš več umakniti pogleda. K temu se je ta večer sicer morda res malce čudno prilegala Tina Turner, a bilo je ravno okoli njenega rojstnega dne in »The Best« je že vsaj tri desetletja in še zmeraj! moja himna, ki me vselej spremlja na vseh poteh. Pa še Anna je Turnerjeva v resnici. Ko se je malo pred Knežakom izpela, sem pričakovala, da bo sledilo to, kar tudi sicer prej ko slej zmeraj pride za vsako, tudi »najboljšo« ekstazo, se pravi »Total Eclipse of The Heart« in Bonnie Tyler in njen fenomenalni »Once Upon a Time I was Falling in Love; But Now I am Only Falling Apart«.

Vendar sta You Tube in Googlova umetna inteligenca očitno »mislila« drugače, ali pa sta preprosto »preizkušala« moje živce, saj sem nenadoma zaslišala glas Willieja Nelsona, ki je z duhovičenjem napovedoval, da se mu bo pridružil še Julio Iglesias. O, ne!!! Še ta udarec! Običajno ob enem in drugem skočim, preusmerim, utišam ali pa kar ugasnem vse in adijo! To noč pa me je nekaj zadržalo. Polastilo se me je nekakšno oklevanje…in je šlo dalje. »To All The Girls I`ve Loved Before«, sta pela. Vsem dekletom, ki sem jih ljubil doslej.

Po bližnjici čez Devin sem se vračala. In malo nad Koritnicami, ko sem že bila mimo poti, ki vodi do cerkvice svetega Hieronima, nad zadnjim ovinkom, kjer se podnevi in ponoči razprejo najlepši pogledi; in kjer ob prvih borovcih in šipku že začutiš dih lahkosrčnosti in svobode, ki ga zmeraj znova prineseta višina in umik nanjo, sem se nenadoma zavedela, da je v bistvu to čisti čudež! Da javno slišim moške, ki obožujoče in ljubeče govorijo o ženskah!?

Mislim, iskreno povedano, zasebno s tem res še nimam težav! A da izven osebnega sveta v tem času nenadoma zaslišim kaj, kar močno presega vsakdanjo slovensko brezplodno politično onanijo, do konca spervertirano politikantsko kupčkanje, narcisoidno, naravnost ekshibicionistično razkazovanje najbolj bednih in pokvarjenih osebnostnih in političnih potencialov, neprestano totalno diletantsko gofljanje, brezskrupulozno norčevanje iz javnosti vseh vrst, karakterno in politično plitkost, neuravnovešenost ter popolni odklop od temeljev zdravega razuma in razsodnosti; no, to pa je nekaj!

»Vsem dekletom, ki sem jih ljubil doslej, vsem, ki so prihajale in odhajale skozi moja vrata, za vse sem vesel, da so prišle mimo, vsem posvečam to pesem…vsem, ki sem jih nekoč božal…vem, dolgujem jim veliko, ker so mi pomagale rasti…ker so z menoj delile življenje…ker jim je bilo mar zame…ker so izpolnile moje noči z ekstazo…živijo zmeraj v mojem srcu…vsem posvečam to pesem….vsem, ki sem jih ljubil doslej.«

Kitke in rdeča rutica Willieja Nelsona ter polikana zagorelost Julia Iglesiasa mi sicer res nikoli niso prebujale kakšnih občutkov o njuni možatosti; besedilo, ki ga je leta 1975 napisal Hal David, uglasbil pa Albert Hammond; ta je song isto leto prvič predstavil ameriški javnosti na svojem albumu »99 Miles From L.A.«, pa je, četudi morda malce porojeno iz kakšnega delčka bolj komercialno ustvarjalnih nagibov, vendarle, danes celo morda bolj kot kdaj prej, v resnici izraz prave moške poštenosti, urejenosti duha in srca, zrelosti in, ja, tudi resničnega poguma, ki se vselej kot ključna preizkušnja in potrditev kaže prav v moči soočenja ter predanosti resnici in ljubezni ter v rahločutnem odnosu do vseh, ki ti je bila dana milost z njimi to doživeti; pa naj to še zmeraj živi; ali pa se je že davno mirno, morda pa tudi zelo boleče končalo.

Foto: Martin Bernetti / AFP

No, sem si rekla, in se spomnila na tiste pikantne klepete z mojo znanko, zdaj pa poglejmo skozi to prizmo gospode, ki se nam nenehno vsiljujejo; zadnje tedne pa naravnost posiljujejo naš vsakdan! Kar zadeva gospe, o tem enkrat drugič, ker res ne bi bila rada danes do konca nesramna!

Kaj vidimo? Ok, po aktualnem premierju se vsak dan zlivajo hudourniki vsega in vseh, ki v upanju, da ga bodo vse te silne vode odnesle, že kar sami sebe po rekah brez povratka odnašajo v morja pretiravanj; tako da je res malo »mimo« pristavljati piskerček v vse to vodovje. On pač zadnje čase na trenutke deluje, kot da mora za kazen spati v vrtni lopi, kjer ga zebe, je utrujen, malce osamljen in mu je dolgčas in potem tvita in včasih kr` neki napiše in tako sam sebi pa seveda tudi drugim dviga temperaturo in pritisk, a zbuja tudi veter, ki gledano z apolitične distance, včasih tudi nič ne škodi, če malce razpiha ves ta smog in meglo slovenskega vsakdana.

Ampak pretendenti na njegov prestol!?! Frajerji, ki se že tedne odkrito norčujejo iz mene!?! In iz vsakega državljana in državljanke Republike Slovenije posebej!?! In sploh ne odnehajo!?! Tipi, ki bi si radi brez volitev, z odkritim kupovanjem glasov, rovarjenjem, manipuliranjem, najbolj brezsramnimi političnimi lupingi ter prezirom in totalnim podcenjevanjem demokratične javnosti uzurpirali demokracijo in posledično toliko češčeno in omenjano vladavino prava! Sic! Oni!?!

Ne dejanski in resnični ljudje, moški in ženske, ki so to iskreno, ampak slovenski politični »travestiti« in »transspolniki« so tisti, ki so ta družbeni prostor zares in dokončno spremenili v ogabno politično medijsko orgijo, v katero so se na žalost pustili zapeljati tudi premnogi, sicer dobro misleči in po boljšem življenju koprneči državljani in državljanke, ki zdaj mirno gledajo, poslušajo in dopuščajo, kako nam totalno nedostojni skušajo ne le vzeti pravico, da na volitvah izberemo tiste, ki bodo vodili našo državo, ampak nam vsak dan znova z vsemi njihovimi političnimi in interesnimi perverznostmi nedostojno pustošijo resničnost ter vztrajno spreminjajo naš čas in vse v njem v nedostojno, človeka nevredno življenje. Tako uborno, da se vse pogosteje, kot v kakšnih filmih iz Shakespearjevega časa, uboga, nevedna, zaslepljena in »zapita« javnost ravsa v blatu, medtem ko tisti, ki jo ščuvajo in usmerjajo in potencirajo nasprotja v njej, hladnokrvno, cinično in samovšečno uživajo v predstavi in čakajo na izid, ki jih bo spet in ponovno in dokončno!?! dvignil na piedestal nedotakljive moči.

To je res totalni mrk! Te države! Te družbe! Te politike! Demokracije! Vrednot! Duha! Srca! Libida! Vsega. A tudi odraz individualnega in kolektivnega intelekta, ki mu vlada totalni mrk!

Kaj nam ob tem preostane!? Seveda! »To All The Girls I`ve Loved Before«. Willie Nelson in Julio Iglesias sta na posnetkih še zmeraj tako živa kot pred 37 leti v Londonu. In Tina Turner se pri svojih 81-ih ne da in se nikoli ne bo! Zmeraj bo »Simply The Best« in mi z njo!

A v tem trenutku je ob vseh teh mrkih res še najbolj prava izbira in najbolje, da si zavrtimo Bonnie Tyler in »Total Eclipse of The Heart« in se, vsaj gospe, prepustimo vabljivim in vročim objemom kakšnega dobrega, pravega babjeka, pa četudi nas na koncu popolnoma dotolče totalni srčni mrk! Vse, prav vse! je bolje od agonije s temi…ja, draga moja, prav imaš, nebabjeki!

Bonnie Tyler – Total Eclipse of the Heart (Official Lyric Video) – YouTube