Ko je bila natanko pred štirinajstimi dnevi, v petek, 11. septembra letos, v javnost lansirana novica o »poštenih policistih«, ki da so zaradi »zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic« na okrožno in vrhovno državno tožilstvo podali anonimno kazensko ovadbo zoper ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, generalnega direktorja direktorata za policijo mag. Lada Bradača in državnega sekretarja Franca Kanglerja, je marsikateremu državljanu, ne glede na barvo in morebitno pripadnost posamičnim političnim opcijam ali celo antipatijo do vpletenih protagonistov, zazvonil alarm ter sprožil kar nekaj vprašanj. Ker je vse to po dveh tednih še zmeraj enako nejasno; obenem pa že skoraj, namerno? pozabljeno; in se vse bolj razblinja v nedorečenosti in donenju novo lansiranih senzacionalnih izstrelkov; in prav zato, ker se bo kaj podobnega kmalu ponovilo; se je toliko bolj nujno še enkrat vprašati, za kaj je v resnici šlo? In, kaj je pri tem najbolj sporno?

Foto: ClipArt Library

Tekst: Ana Ašič

Foto: Lan Podletnik Ašič, ClipArt Library

25. september 2020

Enajsti september je že devetnajst let v svetovnem spominu zapisan z dramatičnimi črkami in zgodbo, ki zlepa ne bo pozabljena. Za mnoge ljudi na svetu bo za zmeraj ta dan obarvan črno. A obenem prav tako za mnoge v vseh drugih barvah. Zame je v spominu zmeraj najprej žareče moder in svetel in srečen, da bolj ne bi mogel biti! Tisti dan sem dobila ultrazvočno sličico mojega, zdaj že polnoletnega otroka! In izvedela, da je tokrat fantek! Živo se spominjam, kako evforično sem stala na Šuštarskem mostu, zrla v sinje dopoldansko nebo, v zlato sonce in zeleno reko in ves čas vsa navdušena gledala tisti gladki košček papirja ter markanten profil obrazka, ki je še zdaj, kljub močni, gosti bradi in še bolj gostim, neukrotljivim kodrastim lasem tako zelo podoben sam sebi v tistem trenutku! Spominjam se, kako srečna in svobodna in polna moči, naravnost vzhičeno in zmagoslavno, sem hodila po nabrežju in nama podarila kosilo Pri Vitezu; prosim lepo, kje pa drugje, če gre za mladeniča!? In potem pri Dončičevi babici Mileni v Grand Hotelu Union kanček friziranja. In tega, kako zgroženo so me Milenina dekleta pogledala, ko sem prišla v salon s popevko in smehom in je bilo tam vse tako čudno tiho in le radio je vznemirjeno nekaj poročal. Takrat, v tistem trenutku, sem prav z vsem svojim bistvom dokončno spoznala, v kako različnih svetovjih, v kakšnih medgalaktičnih paralelah se odvijajo naša življenja in, kako ima vsak dan v resnici milijarde podob.

Vse podobe katastrofe

Neskončno obrazov življenja je. In prav toliko podob katastrofe. Neznosnih in uničujočih. Vsi naravni pretresi. Teroristični napadi. Vojne. Množični poboji. Genocidi. Cunamiji vseh vrst. Morski. In tisti, ki se zgrnejo nate, ko si drzneš misliti in govoriti in pisati in delovati in vztrajati po svoje! In tako stojiš povsem sam pred orjaškim uničujočim valom, ki neizbežno prihaja in neizprosno drobi vse pod seboj. Katastrofa je tudi, ko otrok ostane brez mame. Ko mama ostane brez otroka. Ko oče ne more pomagati sinu. Ali hčeri. Ko sin ali hči ne moreta pomagati očetu. Ko so bratje in sestre na različnih bregovih nepremostljive reke. In ko je pred teboj pogled, ki si mu verjel in zaupal in delil z njim vse, pa seva iz njega le še led. In izdaja. Vse to so podobe katastrofe. Z vsako se podre svet. Vsaj eden. In vsaka prinese vprašanja. Večino tistih iz železnega repertoarja. Zmeraj pa tudi ključno vprašanje. Zakaj?

»Katastrofa!« je bila vse od letošnjega 11. septembra prav gotovo ena pogosteje uporabljenih besed v pismih, sporočilih, vprašanjih, klicih, naključnih srečanjih in pogovorih naših bralcev, znancev, prijateljev in sploh sogovornikov vseh vrst, barv in političnih prepričanj. »Da notranji minister ne sme pogledati in vprašati, zakaj še zmeraj slovenska javnost, ki vse to financira, nima odgovorov, kam je šel ves ta denar! Da ne bi smel vprašati, zakaj in kako je policija delala, da so preiskave vseh tistih afer obstale!? Da ne sme minister vprašati, in torej javnost še manj, kaj je z »Iranci«, žilnimi opornicami, otroško kirurgijo, bankami, z »veriženji« medijskih hiš!? Da ne bi smel zahtevati, da se preiskave speljejo do konca!? Da nek anonimnež skuša zapeljati javno mnenje v problematiziranje tistih, ki želijo, da se ugotovi resnica; in v zaščito tistih, ki jo skrivajo in zlorabljajo!? Da si kdo upa tako v obraz norčevati se iz davkoplačevalcev!? In se pri tem še podpiše kot »pošten policist«!? so bile najpogostejše spontane reakcije, misli in odzivi, ki so v tem času prišli do nas.

Vmes je bila seveda tudi kakšna zelo ostra na ministrov račun. In na račun državnega sekretarja še bolj. Pri direktorju direktorata za policijo pa je že bilo več opazne zadržanosti. Iz lovskih vrst, ki se znajo sicer hitro in občutljivo odzvati na svojega predsednika, je zavel molk. Dr. Miroslav Žaberl, nekdanji generalni direktor direktorata za policijo, sedanji predavatelj na mariborski Fakulteti za varnostne vede, predsednik Ribiške zveze Slovenije in sploh najpogosteje konzultirani in navajani strokovnjak v tem dogajanju, pa je tudi bil na tem mestu previden: »Vprašanje je, koliko je bil pri tem res vpleten Lado Bradač, saj je bil, po mojih informacijah, takrat na dopustu. To je pač nastalo v njegovem direktoratu.«

Enačba z več neznankami in minister na strani državljanov

Sploh je bilo ob tej bombastični akciji na splošno nenavadno veliko previdnosti tudi v medijih. Več, kot bi pričakovali. Celo tisti, ki so precejšen del poletja po dolgem in počez premlevali, analizirali in iskali zmeraj nove dokaze o ministrovih prekoračitvah pooblastil ali vsaj njegovih tendencah k temu, so se vsi po vrsti nekako vzdržali komentarjev in analiz ob anonimni kazenski ovadbi!

Zadeva je vendarle preveč »občutljiva« za prenagljeno komentiranje. In, seveda, enačbe z več neznankami terjajo že precej matematičnega znanja! Medijska scena se je tega intuitivno zavedala. »Represija notranjega ministra« in revolt proti njej sta sicer dopadljivi temi! A v tem konkretnem kontekstu vendarle tudi malce neugodni.

Minister se namreč v tem primeru ni »spravil« na državljane in njihove svoboščine, ni nastopil z omejevanjem gibanja, zapiranjem v občine in hiše, ampak se je osredotočil na tiste, za katere se od njega tudi dejansko pričakuje, da se bo.

Foto: Lan Podletnik Ašič

Naj ga maramo ali ne, pošteno je treba povedati in priznati, da se je v resnici v tem konkretnem primeru postavil na stran državljanov; na stran pravice vsakega državljana, da ve, za kaj se davkoplačevalski denar troši; kdo se z njim okorišča; zakaj nihče za to nikdar, nikjer in nikomur ne odgovarja; in zakaj tisti, ki bi to morali dognati in poskrbeti za epilog, tega v konkretnih primerih niso storili.

Težko se je s kakšnim večjim komentatorskim žarom postaviti proti tako zdravo razumskim dejstvom, ki jih je v bistvu lačna ta država. Pravzaprav, zaradi pomanjkanja le-teh je zmeraj bolj lačna; in državljani z njo.

Res za kazensko ovadbo!?

In zato, zaradi takšnih vprašanj, usmeritev, navodil naj bo kdo kazensko ovaden!?

Celo, že citirani, dr. Miroslav Žaberl, se ob tem vprašanju zopet zateče v previdnost: »Nikoli nisem rekel ali trdil, da je to za kazensko ovadbo! Rekel sem samo, da je, glede na obstoječi zakon, ravnanje ministra nezakonito!«

Ker hoče v resorju, za katerega odgovarja, ugotoviti, kako so tekle preiskave, da je vse zdaj zastalo in poniknilo, kot da tega nikoli ni bilo!? »Ne zato! Temveč zato, ker se pri nas po zakonu minister ne sme z usmeritvami vpletati v operativno delo policije, potem ko je primer prevzel državni tožilec!«

Državni tožilec dela na podlagi dokazov, ki jih zbere policija, ne!? In minister za notranje zadeve ne sme vprašati policije, kako je delala, da so zdaj eklatantni primeri oškodovanja javnega denarja zaključeni brez epilogov!? »Tak je zakon!«

Na ta način so eni kriminalci zmeraj zaščiteni! »Če tako mislite, predlagajte spremembo zakona! Vendar je to zelo nevarno!«

Kaj je nevarno?! To, da bi prišli do živega očitno institucionaliziranemu kriminalu!? In bi davkoplačevalci izvedeli, kdo je uzurpiral njihov denar!? Ali to, da bi izvedeli, kdo ta kriminal ščiti in vse to dopušča!? »Politika se ne sme vmešavati v delo policije!«

Politika z vsemi institucionaliziranimi eksplikacijami, parlamentom, vlado, ministrstvi je v demokratičnih sistemih evokacija civilne družbe, servis državljanov ter izraz in posledica zaupanja in volje državljanov, ki se izkazuje na demokratičnih volitvah! Enkrat zmaga ena volja, drugič druga! V interesu državljanov in davkoplačevalcev je, ne glede na politično barvo, da gledata ena drugi pod prste! Postavljata vprašanja! In izvajata nadzor! Tudi nad tistim, kar je že bilo! In se sprašujeta, zakaj je tako!? »Glejte, vprašajte državnega tožilca, zakaj so ti primeri zaključeni!«

Kot državljanka to smem!? Minister v svojem resorju pa tega ne sme!? »Trenutno je zakon tak, da minister ne sme dajati policiji usmeritev in navodil! To je vse!«

Da! Za nezakonito pobijanje in zakonito pustošenje!?

Zmeraj smo se in se bomo na naši publicistični spletni strani zavzemali za vladavino prava. In še bolj za vladavino resnice! Zato se tudi tako močno postavljamo na stran varovanja velikih zveri, medvedov, risov in volkov! Ščiti jih nacionalna in evropska zakonodaja. Slovensko Upravno in Ustavno sodišče sta z razsodbo jasno povedali, da je množično kvotno streljanje medvedov in volkov nesprejemljivo. Nazadnje ta teden, ko je Upravno sodišče zadržalo letošnje sporno Dovoljenje Agencije RS za okolje za odstrel 115 medvedov. Prav tako odločno je v svojih razsodbah evropsko sodišče. Veljavna in zavezujoča habitatna direktiva je jasna. Prav tako vse ostale mednarodne konvencije, ki ščitijo visoko zavarovane ogrožene prosto živeče živalske vrste!

A so vendarle lani tisti, ki danes najbolj pikolovsko terjajo spoštovanje vsake črke zakona, kar ima za posledico zaščito resnično hudih »velikih zveri«, popolnoma nonšalantno »povozili«, kot se je izrazil ustavni sodnik dr. Rajko Knez, veljavno zakonodajo in omogočili poboj 200 pripadnikov zavarovane ogrožene prostoživeče vrste.

Ves dan do pozne noči sem 12. junija lani sedela na fascinantni seji dveh parlamentarnih odborov, za infrastrukturo in prostor ter za kmetijstvo. Niti za trenutek je nisem zapustila. In slišala in videla sem vse. Gospodje socialni demokrati so bili nazadnje enako ali morda še bolj bolj zavzeti za pobijanje, kot tisti, ki so vso stvar sprožili. Razen predstavnikov Levice se v bistvu nihče drug, najmanj pa SD, ni zavzel za spoštovanje zakonov in za vladavino prava! Zakaj že!? Aja, velike zveri so doma v gozdu! Gozdovi, predvsem najbolj prostrani, državni, in vse, kar je v njih, se pa ve, »čigavi« so, ne!?

Kaj torej!? Ko gre za pobijanje nedolžnih, ni treba spoštovati zakonov!? Takrat ni vladavine prava!? Kar gremo!? Naprej!? Izvensodno!?

Ko pa gre za tiste, ki pustošijo to državo in državljane, takrat pa takoj zakoni in pravo! In jih je nemudoma treba rešiti in zaščititi s sklicevanjem na vsako najbolj perfidno črko v njih!

Foto: ClipArt Library

Saj, to je tisto, zaradi česar je toliko ljudi v tem septembru spet molče od osuplosti opazovalo ta »show«. In tisto, zaradi česar jih je toliko reklo le eno besedo: Katastrofa!

Novica hitrejša od dogodka!?

Sama temu zmeraj dodam vsaj še tri majcene pripombe. Katastrofa, da se zdaj, po komaj dveh tednih, le še redko kdo spomni tega dogodka! Namerno!? Se je kdo streznil!? Ali ustrašil!? In se zavedel, da je to, ne glede na vse »zakonitosti« šlo vendarle predaleč!? Da bo volilno telo vendarle težko to kar tako sprejelo!? Da se davkoplačevalci, ne glede na politične barve, vse bolj prebujajo!? In, da morda vendarle ni dobro tako očitno dražiti že tako razdražene javnosti!?

Drugo, katastrofa, da še zdaj ni jasno, ali se je to v resnici sploh zgodilo! Torej, ali je bila anonimna kazenska ovadba res vložena na državno tožilstvo? Tudi slednje se je namreč skrilo za formalnosti in se v bistvu o tej zadevi ovilo v molk. Protagonisti pa vse do danes prav tako niso dobili s tožilstva nobenega signala o tem, ali je bila ovadba res podana nanj, tako kot je bilo javno razglašeno. Je šlo torej v resnici le za zlonamerni medijski spin!?

In, tretje, katastrofa, da je bila o tem v javnosti očitno najprej novica, vsaj vtis je takšen, še zlasti, ker se preverjanju tega dejstva prav vsi na vse pretege izmikajo; potem pa, če je torej sploh bil, dogodek! Katastrofa za ene. Sicer pa čista zmaga za druge! Zdaj pa naj kdo še kaj reče čez slovensko novinarstvo! Ali javka, kako hudo mu je!? Z novicami prehitevamo dogodke, pa da bi nam kaj ali kdo lahko prišel do živega!? Zato pa, bog ne daj, da bi prišlo do kakšnih sprememb medijske zakonodaje! Naravnost odlično je, tako, kot je!

Vedno najboljši!? In, zato prvi!?

No, takšna »zmaga« in »odličnost« je tudi, da sta to bombastično novico lansirala Pop TV in spletni portal 24ur.com, ki sta v lastništvu podjetja Pro Plus, preiskovanca v enem od spornih primerov iz konkretne anonimne ovadbe. Je bilo zato treba tako hiteti z objavo!? Ali pa je predvsem zato tudi prišlo do nje? In dogodka samega? Pa do tega, da sta edina dva elektronska »linka« v ovadbi, s katerima naj bi bila slednja dodatno argumentirana in podkrepljena, povezavi na spletni portal 24ur.com!? Državnemu tožilcu je vendar treba pomagati s tehtnim gradivom!? In, pravim, seveda! Res je zanimivo, da so anonimko dobili v roke le v tem mediju! In jo tudi objavili. In so vsi ostali to le povzemali.

Kaj pa je bilo tem »poštenim policistom«? Kako to, da niso ovadbe poslali v vednost vsem slovenskim medijem? Za čim večjo odmevnost njihovega pravičnega boja!? Aja! Najbrž zato, ker je ta portal prvi! Glavni! »Še vedno najboljši!« Vsaj tako je v lanskem februarskem intervjuju Nine Šašek prav zanje povedala Erika Repovž, v bistvu soustanoviteljica, s predhodnico Res Slovenico, ter prva in večletna urednica 24ur.com.

Danes je Erika Repovž svetovalka za stike z javnostmi na Vrhovnem državnem tožilstvu. Kako zanimiva so pota življenja! Saj zato pa zmeraj pravim, kot stari, dobri, kontroverzni Egon Erwin Kisch, »nič ni bolj polno fantazije kot stvarnost«!

»Ker so se razmere v slovenskem novinarstvu vse bolj zaostrovale in so zame postale nesprejemljive, sem se odločila, da novinarstvo zapustim. Zavedala sem se in se še zmeraj, da je to odločitev, ki je dokončna in poti nazaj ni. Vendar nisem želela več delati na tak način, kot se je od mene zadnja novinarska leta zahtevalo. Ker sem imela po tridesetih letih veliko novinarskih izkušenj in znanja, sem se s tem želela preizkusiti pri delu, ki je povsem nasprotno in z druge strani mojih dotedanjih izkušenj. Kot piarovka zastopam barve neke institucije. Odkrito torej delam to, kar mnogi moji kolegi danes počnejo prikrito in pod krinko novinarskega pisanja. Pri tem moram reči, da mi pri državnem tožilstvu to ni težko, saj gre za nepolitično institucijo z nekim renomejem, vrednotami in načinom delovanja, ki mi v tem smislu leži,« pravi Erika Repovž.

Kritična je do današnjih slovenskih medijev, do tega, kako delajo »po naročilih«. A njena nekdanja hiša in »njen« spletni portal prav tako nista imuna pred prijemi, ki jim, kot pravi, sicer nasprotuje. Zanimivo, da je ravno portal, s katerim je »povezana«, prvi lansiral novico o anonimni kazenski ovadbi!? »Glejte, kritična sem do vseh medijev. Seveda pa ta novica nima z menoj nobene povezave,« pravi.

Niste jih vi opozorili in jim z državnega tožilstva poslali anonimke? »Lepo vas prosim, ne! Seveda ne!«

Kaj je res? In, kaj ni?

Tisti petek sem imela prvič po dveh mesecih in pol možnost, da se ves dan posvetim svojemu delu in sem zato že zjutraj odšla na teren, na Kočevsko, malce v »inšpekcijo«, da na mestu preverim izjave o vseh silnih ograjah in pastirskih psih, ki da jih imajo rejci živine in drobnice na območju Roga, kjer sta Kmetijsko gozdarska zbornica z Brankom Ravnikom in Cvetkom Zupančičem, od Agencije RS za okolje zahtevala dovoljenje za odstrel dveh volkov na teritoriju tamkajšnjega tropa. To je bil celodnevni krog čez Malo Goro do Smuke pa potem Stari Breg, Željne, Rajhenav; od tam pa še v Nova Sela, Banja Loko, Kostel, Osilnico, pa v Borovec, obe Brigi, Kočevsko Reko, Nove Laze. Povsod je bilo veliko vsega, tako da res ni bilo vmes časa za prebiranje novic.

Foto: Lan Podletnik Ašič

A ko sem se pozno ponoči vrnila domov in sem še na hitro preletela pripravljeni izbor novic s področja narave, okolja in prostora, teme torej, ki jih pokriva naša publicistična spletna stran, je mojo pozornost seveda takoj pritegnila novica o anonimni kazenski ovadbi. Že iz naslova, ki je bil domala v vseh medijih skoraj identičen, sem razbrala, zakaj so mi jo, kljub drugi »področnosti«, uvrstili v dnevni izbor. Jasno, zaradi Lada Bradača, predsednika Lovske zveze Slovenije, ki ga, zaradi njegove vodilne in kompetentne lovske funkcije, naša spletna stran pogosto, pravzaprav kar naprej »preganja« in terja od njega izjave in stališča s področja lova, lovstva, varovanja narave in upravljanja divjadi ter velikih zveri.

Ko pa sem novico prebrala do konca, mi je bilo zelo hitro jasno, da dejansko stvar ni »newsworthy« zaradi Hojsa, Bradača, Kanglerja, usmeritev, navodil, policije in vsega, kar je ta medijski produkt sugeriral, ampak predvsem zaradi nas, državljanov samih, in zaradi vsega, kar nam ta novica in dogodek v resnici prinašata in sporočata!

»Resnica nas bo osvobodila,« pravi zelo kratko in zadržano ob vsem tem mag. Lado Bradač.

Tako je, pomislim, a ne le njih, ampak vse nas. Če jo bomo po vsem tem sploh kdaj izvedeli. Če bomo dobili odgovore na vprašanja, ki se spontano sprožijo, ko na vse to pomislimo.

Je to sploh res?! Je bila anonimka v resnici poslana na obe tožilstvi? Gre za izključno politično motivirane ovadbe? Za opozorilo? Za kanaliziranje osebnih in kolektivnih nezadovoljstev v policiji sami? Za kompromitiranje nadzornika? Za podpihovanje negativnih razpoloženj do pripadnikov nedopadljive politične opcije? Gre res za to, da konkretno in izrecno ta minister ne sme nič reči policiji!? Ker je iz te politične opcije!? Gre poleg tega tudi za gnev do tistih, ki s to opcijo in s tem ministrom profesionalno sodelujejo!? In so zato zdaj sovražniki? In izdajalci? Je šlo za ustvarjanje »ustrezne« atmosfere ob interpelaciji? Za sinergijo vsega, ki naj bi rezultirala v megli, kjer se najprej vse ustavi in potem počasi po ustaljenih in »pravih« tirnicah po starem teče dalje?

Mistificirano kriminalno bistvo

V bistvu gre najverjetnje za vse to. Prav gotovo pa tudi za ogroženo reakcijo, revolt in moč surovega podzemlja, ki se ga na Slovenskem vse prepogosto premilo poimenuje »omrežje«, »globoka država«, »strici iz ozadja«, tudi »politično podzemlje«, »stare sile« etc., kar pa je v resnici zgrešeno in zavajajoče, saj se s tem temu podzemlju zavestno jemlje, sofisticira in z »nečim več« mistificira njegovo brutalno kriminalno bistvo.

Seveda je res tudi vse našteto. A politika je tu le ena dimenzija. Ta ima v tem podzemlju sicer glavno vlogo, nenazadnje ga omogoča in legitimizira prav ona. Vendar se v teh procesih pojavlja v različnih transformerskih in sublimacijskih podobah. Je obenem ujetnica tega kriminala, a se mu s fantazemsko naslado tudi predaja.

Pa tudi z ledeno premišljenostjo. Pri čemer je v veliki meri še zmeraj tudi glavna iniciatorka in generatorka ideološko nastrojenih impulzov, ki, organizirani v nekakšna tajna društva PGC – kakšen neizmeren vir navdiha je že desetletja ta zgodba! – pod krinko zbiranja risalnih žebljičkov, namesto nekdanjega brutalnega političnega totalitarnega nasilja poskuša doseči iste cilje z ekonomsko prevlado, uzurpacijo in nadzorom financ, ter posledično odmerjanju in metanju drobtinic za lojalnost in preživetje po njeni presoji.

Tu se zmeraj znova podzemlje in konkretne ideološke paradigme zbližajo, seveda tudi zato, ker gre nemalokrat za pojav dvoedinosti in enoosebnosti, se pravi, da se kriminalna in ideološka pola sinhrono utelešata v istih osebah.

Gre torej za eksplicitno kriminalno podzemlje, ki s pridom izrablja totalitarne prvine, ki so se v desetletjih takšne politične paradigme zavedno in nezavedno globoko zapisale v individualno in kolektivno psiho, strukturo, delovanje in kompleksen modus vivendi tega okolja.

Podzemlje, obrnjeno navzven; in kriminalci, ki kriminalizirajo državljane

Takšna zmagovita formula kriminala, ideologije in njunih preverjenih perfidno kombiniranih ustrahovalno obvladovalnih praktik je zavzela vse pozicije, prežela vse institucije do te mere, da je brezsramno obrnila svojo podzemno paradigmo navzven in jo nonšalantno ustoličila kot povsem samoumevno in edino sprejemljivo in zveličavno, saj se dobro zaveda, da ji nihče nič več ne more. Takšen perfidni vrednostni obrat je ta najbolj usodni salto mortale naše aktualne resničnosti.

To gre tako daleč, da zdaj iz dneva v dan tiste, ki živijo in delujejo pošteno, transparentno, odgovorno, se zavzemajo za resnico in univerzalne humanistične vrednote, potiskajo v temo in nazadnje ravnajo z njimi kot s podzemljem! V tej družbi je dobesedno prišlo do tega, da kriminalci kriminalizirajo poštene državljane. Zato nič hudega sluteči državljani dobivamo kazenske ovadbe, uničujoče odločbe Fursa, izvršbe ter grožnje in onemogočanja vseh vrst.

Tako kot je zdaj urejeno, s pravili, kakršna so postavljena; in z navodili, ki inflatorno, pragmatično in skladno z dnevnimi potrebami nenasitnega podzemlja sproti vznikajo v vseh strukturnih sistemih in podsistemih, je mogoče vse. In nič. Odvisno, na kateri strani si.

Foto: ClipArt Library

Zato je v bistvu popolnoma nesmiselno govoriti o »ozadjih« in »globinah« in ne vem čem še. Vse je lepo jasno, glasno, v ospredju in na površju! Odkrito se iz dneva v dan od vsepovsod zmagoslavno smeje v kamere in mikrofone in obraze vseh nas! Zadovoljno, samozavestno, nepremagljivo!

In potem prideta, oziroma se v nekem kritičnem trenutku in spletu okoliščin srečata: gradbenik, inženir, ki sploh ne razume in ne more in noče verjeti, da obstaja kje svet, v katerem ni revizij, ni nadzora, ni popisov, gradbenih dnevnikov, ni vse črno na belem, eksaktno, izmerljivo in preverjivo; ter nekdanji policist, ki po vseh mnogih letih v policiji in državni upravi globoko v sebi še zmeraj zares z vso elementarno poštenostjo verjame, da je policija na svetu zato, da ščiti ljudi pred kriminalci.

In si takšen tandem potem drzne postaviti nekaj vprašanj. Nezaslišano! Da si kdo upa kaj takšnega! Da si kdo v tej državi dovoli brskati za tem, kam so šle milijarde davkoplačevalskega denarja!? Kaj brskati!? Ali vprašati!? Niti misliti ne sme nihče na to! Revizija!? Te besede ni! Ali kot lepo piše v anonimni kazenski ovadbi: »Ob tem je pomembno, da kazenska procesna zakonodaja ne pozna instituta »revizije«…« Sic! In ga, očitno, tudi ne bo! Komu to še ni jasno!?

Lipe so požagane

Problem te države in slovenskih državljanov ni v tem, zaradi česar vsak petek biciklirajo pred parlamentom ljudje, ki jih, vsaj mnoge med njimi, financirajo razni »revolt leaderji« in cinični poklicni hujskači ter jih tako zlorabljajo za svoje kontroverzne »nevladne« projekte, s čimer sijajno kolateralno uničujejo in degradirajo tudi moč, vpliv in kredibilnost nekaterih najbolj uglednih naravovarstvenih in civilno družbenih iniciativ in organizacij.

Problem je v perfidni spregi kriminala, politike, stroke, medijev in institucij, ki v nepreglednih labirintih izza navidezno demokratične kulise in državljane »varujočih« predpisov, peljejo svojo kriminalno agendo neustavljivo naprej. K novim dobičkom. Zase. In k novim opustošenjem. Za državo. In državljane.

Zaradi nje, zaradi te sprege se dogaja vse, zaradi česar je postalo življenje v slovenski naravi in družbi tako neznosno! Zaradi nje se v slovenskih gozdovih seka in pustoši do onemoglosti. Zaradi te sprege v stotinah padajo medvedi. In se vsako leto v deset tisočih strelja srnjad in jelenjad! Zato je vse več lovcev, ki le še resignirano govorijo: Vse bodo »potolkli«.

Zaradi tega slovenski državljani plačujemo notoričnim kriminalcem, narko leaderjem, ubijalcem otroških in mladostniških življenj, uničevalcem celih družin, odškodnine, če si jih kdo (pomotoma!) drzne za nekaj dni zapreti! Zato uzurpatorji zdravstva s svojo kriminalno roko odločajo o našem zdravju, življenju in smrti. In vsi drugi na prav vseh področjih življenja in bivanja.

Zaradi tega je moja dežela na sončni strani Alp postala navadno smrdljivo kriminalno gnezdo, umazan žep, ki se ga izogiba in iz njega beži vse, kar ima kakšne vrednote, sanje in poštene cilje. Diplomatska predstavništva se zapirajo. Ugledna podjetja, zavarovalnice in banke odhajajo. Dobavitelji usihajo. Ugledni mednarodni investitorji zgroženi bežijo s sestankov, kjer od njih odkrito zahtevajo podkupnine. In mnogi ne želijo nikoli več slišati za te kraje!

Tako! Lipe so požagane. Zelen lipov list je počrnel. Uresničujejo se pred tridesetimi leti izrečene besede zloveščega, ki na daljnem ustju dveh rek ni slišal dobro: Slovenija bo to plačala!

Njena današnja dejanska, politična, medijska, institucionalna, simbolna, diskurzivna in narativna podoba sta zrcalo tega maščevanja. A tudi odsev lastne nezrelosti in nekarakternosti. Posledica razpada vrednot, ki smo jim nekoč, še sto let nazaj, stoletja tradicionalno pripadali. Paradigma, ki zdaj tukaj »hara«, ni sposobna kaj več kot iz čudovitega srednje evropskega mesta z več kot dvatisočletno tradicijo narediti zbanalizirano socglobalistično različico jugovzhodnega predmestja; ali, v najboljšem primeru, v portoroško marino pripeljati podobo in atmosfero zadružnega doma.

Ko nam pade nebo na glavo…a ne čisto vsem!

Če bi se kopal več kot enkrat na leto, bi mu padlo nebo na glavo, je neomajno prepričan Ataufbiks, korpulentni poglavar uporne galske vasice, v kateri domujeta stripovska junaka Asterix in Obelix.

Ko te dni gledamo slovensko politično, medijsko in institucionalno sceno, se nam upravičeno vse bolj zdi, da se je prav to zares zgodilo! Očitno se prepogosto kopamo!? Ali nas!? Kopajo!? Zakaj bi nam sicer v tej naši čudoviti vasici, kjer se vsak upira vsemu, nebo padlo na glavo!?

Foto: Lan Podletnik Ašič

A čisto vsem in vsemu vendarle še ni! Kriminalno politično medijski flop, spin, oziroma, za karkoli že se bo ta anonimka izkazala, prinaša, kot vse negativno s svojo katarzično naravo, tudi nekaj dobrega, ki skozi razpoke nekaterih dejstev v to temo posije s toliko večjo močjo.

Ena takih je, da so »ovadeni« protagonisti v kontra ovadbi slovensko javnost opozorili na precedenčno odločitev Ustavnega sodišča izpred nekaj let, kjer je Ustavno sodišče v podobnem kontekstu presodilo in pojasnilo, »da ravnanje preiskovalnih organov, ki upoštevaje vse okoliščine primera, ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti, ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca«.

In še: »Pomanjkljivosti v preiskavi domnevnega kaznivega dejanja, ki spodkopljejo možnosti države, da ugotovi vzrok škodljive osebne posledice oz. storilca, pa ne ogrožajo le cilja preiskave same, temveč tudi zaupanje javnosti v delovanje pravne države. Le odločen, hiter in profesionalen odziv organov pregona odstrani videz, da oblast tolerira ali celo podpira nezakonito ravnanje, kar je v očitnem nasprotju s pojmovanjem pravne države.«

Zadnji čas je, da te besede slovenska javnost spet sliši! Da ve, da so legitimne. Da jih je nekdo že izrekel. In se pod njih odkrito podpisal.

Apriori nepošteno

»Pošteni policisti« so se podpisali pod anonimko. Za tiste, ki se vsak dan z imenom in priimkom in resnično identiteto, jasno in glasno izpostavljamo in prevzemamo odgovornost za vsako svojo misel, besedo ali dejanje ter odkrito in vsem na očeh terjamo odgovore in zastavljamo vprašanja, je nekdo, ki se skriva za anonimko, apriori nepošten.

Žal. Lahko je sicer v stiski. A za takšne primere so druge in drugačne poti. Eno je seveda, če anonimno javno spregovoriš o sebi in svoji intimi. Drugo pa je, če anonimno javno govoriš o drugem, z njegovim resničnim imenom, o njegovem delu ali čemer koli.

Če resnično vidiš pri drugem nekaj, kar je res narobe in imaš res pošten namen in željo, da bi bilo drugače, ga, še zlasti kot kolega, sodelavec, strokovnjak, poznavalec, na to opozoriš, mu odkrito poveš v obraz in ne rešuješ tega najprej tako, da skrit za krinko osebne anonimnosti in javnega populizma zajahaš političnega konja in z njim zdivjaš v množico, ki ob tem samo osuplo ostrmi in se zgroženo umika. Seveda pa se med njimi zmeraj najdejo na drugi strani tudi tisti, ki takšen huronski stampedo spodbujajo do samouničevalnih dimenzij. Tovrstni kavbojski spektakli so sicer morda za koga tudi dopadljivi. A pravi revolveraši imajo svoj kodeks, uglajeno obnašanje in obrit in odkrit obraz. Zorro je izjema. Eden. Edini. Mečevalec. A tudi on nikoli povsem anonimen. Res je nosil krinko, a je zmeraj za seboj puščal svoj prepoznavni Z.

Resnica nas bo osvobodila

Kaj za seboj puščajo »pošteni policisti«? Končni odgovor na to vprašanje bo pokazal in prinesel čas. Zaenkrat je videti, da so predvsem vprašanja, ki so zbudila kritično razmišljajočo javnost v odnosu do izstrelkov, ki jih zmeraj znova lansira sprega kriminalno politično medijsko institucionalnega podzemlja, tista dobrobit in bumerang efekt anonimne kazenske ovadbe, ki utegne prej ko slej v ta prostor prinesti vendarle tudi kaj dobrega in novega.

Kje? Na kateri strani so v resnici pošteni policisti? V podpisu anonimke? Ali v vsebini ovadbe!?

In, koga je treba v tej državi ščititi? Kriminalce? Ali državljane?

Foto: ClipArt Library

Na ta vprašanja bo prav kmalu treba brez izmikanja odgovoriti. Vsaka pristojna institucija posebej. Politika. Mediji. In vsak zase. Odgovor, na katerega se bomo postavili in ga sprejeli kot legitimnega in resničnega, je usodna točka preloma, na kateri ta trenutek vsi stojimo. In pademo? Ali obstojimo?

Ko se bomo odločali, je dobro, če se še enkrat spomnimo besed iz te zgodbe in jih vsaj še nekaj časa ne pozabimo. Morda so slišati abstraktne, daljne in nepredstavljive. Morda za koga celo patetične. A so daleč od tega! V bistvu so zelo konkretne in preproste. Če dovolimo, da nam pridejo blizu. In v vsej svoji polnosti zaživijo z nami.

Le štiri besede so, a prav te so tiste, ki bodo na koncu za seboj potegnile vse. Ko bomo izbrali poštenost. In pogum zanje. Ter pri njih vztrajali. Resnica nas bo osvobodila.

Foto: Lan Podletnik Ašič