Bolj kot vsebina in globina sporočil, je zanimiv klic, apel, vidno nevidna dimenzija in čustva, ki pri tem nekako prikrito odkrito vrejo na dan. Teh seveda pri lovu in lovcih ni malo! In če večina lovu predanih gospodov spretno in zadržano ter, skorajda bi lahko rekli, naravnost »vzdržnostno« upravlja s pozitivnimi občutji, naklonjenostjo, veseljem in zadovoljstvom ter jih vešče varuje pred svetom, četudi je jasno, da jih v resnici ne more biti malo, ko vendar počnejo, kar jih srčno veseli; pa je na drugi strani kaj hitro mogoče razbrati celo plejado občutij bolj zamolklega čustvenega spektra, ki ga mnogi seveda prav tako na individualni in kolektivni ravni poskušajo morda malce skriti, a so vibracije strasti, ki je v bistvu alfa in omega slehernega lovčevega srca, premočne, da bi ostale nevidne.
Foto: Vlado Jehart
Tekst: Ana Ašič
Foto: Vlado Jehart, Janez Papež, Ana Ašič
Ko sem prejšnji petek, 17. aprila popoldne, enajst minut čez četrto, od FACE, Evropske federacije lovskih zvez, v 22 urah dobila že drugo evforično naslovljeno sporočilo, sem ga na hitro preletela in pomislila, da bo pa zdaj res počasi prišel čas, da temu tudi na naši spletni strani posvetim nekaj vrstic.
A dan se je vse bolj prevešal v večer. Teden pa k svojemu koncu. In bogato zeleni listi moje Crimson Glory, ene najbolj opojno dišečih vrtnic na svetu, ki je bila tisti dan že v prvih temno rdečih žametnih popkih, danes pa je že v bogatem cvetju, so bili na nekaj mestih sumljivo srebrnkasto motni, »Sonje« se še kar dobro držijo, a tudi nekatere burbonke, Bologna, pa vse tri Pierre de Ronsard in celo oba Prešerna so kazale čudne znake, tako da sem seveda odrinila misel na sicer neustavljivo vabljive zgodbe o lovcih in tekla na Rudnik po zdravilo za to nočno moro vsake ljubiteljice vrtnic.
Tam sem najprej izvedela, da moram imeti, če bom hotela za svoje dišeče prijateljice lepo skrbeti, po novem opravljen izpit za uporabnike fitofarmacevtskih sredstev v obsegu 15 šolskih ur in 54ih evrov, kar bo treba ponoviti vsakih pet let. »Prav«, sem bila pripravljena obljubiti karkoli. »Moram pa to obvezno delati z masko s filtrom iz oglja«, sem si šla kar malo na živce, a sem seveda želela pokazati svojo suverenost, osveščenost in izkušenost. »Nujno, gospa!« »Potem mi pa, prosim, dajte kar dve, da bo še za ponovitev«, rečem. »Teh pa nimamo!« »In kaj zdaj?« »Ja, nič, gospa, nekako se boste morali znajti! Pa saj najbrž za vas to ne bo težko, ne…čeprav ne vem, če je zdaj to še za kogar koli res, kar imate napisano na ruti!?!« me iz zamaskiranega obraza vprašujoče pogledajo lepe, precej smeha navajene oči.
Foto: Vlado Jehart
Šele ob tem se spomnim, da v naglici nisem našla moje črne maske in sem pred vhodom zavezala kar črno Desigualovo ruto z velikim nerodnim belim napisom I LOVE (z rdečim srčkom) THE WAY YOU ARE. Nasmehnem se nazaj, čeprav ne vem, če dovolj, da se vidi. »Ne vem, najbrž res ne,« rečem; in o tem razmišljam še nekaj časa, ko zlagam cvetlice in zemljo in vse drugo v avto in si za malce več dobre volje podarim še Venetie, hibiskus z rožnimi cvetovi, točno takimi, kot se obarvajo pročelja hiš in nebo izza Santa Marie della Salute, ko v Benetkah sonce zahaja; ter zatem končno vržem tisto ruto s sebe. Pa saj te črke, pomislim ob bežnem pogledu nanje, govorijo le o ljubeznivem sprejemanju vsega, kot je. In za vse je res! Še zmeraj! odgovorim v mislih tistim nasmejanim očem.
»Propadel poskus omejevanja lova v Evropski uniji«
No, in tako so bile najprej cvetlice okoli hiše. Takoj za njimi pa je prišla odločba Ustavnega sodišča. In sobota. In naglica. In objava. In potem takoj pot pod Snežnik. In tam milijon opravil. In ta teden vsak dan druga zgodba. Tako da sem že skoraj pozabila na evropske lovce, ko sem vendar vse od ponedeljka imela kar nekaj opravka in ognjevitih dopisovanj z domačimi varuhi zelenih gozdov. Ko pa sem včeraj na spletni strani Lovske zveze Slovenije zagledala prevod tiste bruseljske novice iz prejšnjega petka in naslov, ki je v slovenščini naravnost presunljiv, »Propadel poskus omejevanja lova v Evropski uniji«, sem začutila, da zdaj pa res moram odložiti vse, kar trenutno delam, od retrospektivne analize o razveljavljenem interventnem zakonu in namerno zapoznelega razmišljanja o dnevu zemlje, vetrnic, intervjuja pa do vprašanj za naslednje prispevke v rubriki Neposredno! ter se nemudoma spet malce resno publicistično posvetiti gospodom lovcem.
Za kaj gre?
Ob sprejemanju resolucije Evropskega parlamenta o usklajenem ukrepanju v boju s koronavirusno pandemijo in njenimi posledicami sta evropska Združena levica in Nordijska zelena levica predlagali amandma št. 79, s katerim bi v času koronavirusne krize omejili oziroma prepovedali uvoz, trgovanje, lov in uživanje mesa prostoživečih živali oz. divjadi, ter uporabo divjih živali v tradicionalni medicini v svetovnem merilu in v Evropski uniji, da bi tako zmanjšali tveganja za javno zdravje in znižali možnosti za pojave zoonoz, bolezni, ki se prenašajo iz živali na ljudi in obratno, med katere sodi tudi aktualni koronavirus.
Ko je bilo 16. aprila v Evropskem parlamentu glasovanje o tem amandmaju, je bilo zanj 186 poslancev, 53 je bilo vzdržanih, 449 poslancev je bilo proti.
Iz te, v kontekstu svetovne koronavirusne krize in strogih ukrepov, ki so se tako ali drugače dotaknili več milijard ljudi po vsem svetu, pravzaprav razumljive pobude in v bistvu povsem običajne parlamentarne diskusije in procedure, je evropska lovska organizacija, ki ima v Evropskem parlamentu tudi izjemno močno, aktivno in prodorno lobistično skupino evroposlancev s kratkim imenom Hunting Intergroup, ustvarila celo dramo, v kateri so se, tako je videti iz naracije novice, lov, lovci, lovstvo in pravzaprav z vsem tem vsa Evropa in ves svet za las izognili tragediji, če v času koronavirusa ne bi mogli loviti, kot so navajeni.
»Sprejetje tega amandmaja bi imelo daljnosežne posledice za lov in ohranjanje narave v Evropi in v svetu«, so zapisali v svojem ekspozeju. V slovenskem prevodu na spletni strani Lovske zveze Slovenije pa lahko preberemo še: »Brez dvoma lahko v Bruslju in na nacionalnih ravneh pričakujemo še nadaljnje poskuse omejevanja lova in drugih dejavnosti trajnostne rabe naravnih virov.«
Foto: Vlado Jehart
Trajnostni lov?
Pri tem je treba takoj opozoriti, da, kot se to preveč sistemsko in trajno ponavlja, da bi bilo zgolj naključno, je tudi v tokratnem prevodu iz angleščine v slovenščino beseda »sustainable« prevedena kot »trajnostno« in ne tako, kot bi bil njen jezikovno veliko bolj adekvatni in varstveno prav gotovo tudi v kontekstu lova in upravljanja prostoživečih živali bolj zaželeni pomen in pojem, to pa je »vzdržnostno«! Velika razlika je, če rečemo trajnostna raba naravnih virov, trajnostno upravljanje in trajnostno gospodarjenje; ali če rečemo, vzdržnostna raba naravnih ali kakršnih koli drugih virov, vzdržnostno upravljanje in vzdržnostno gospodarjenje!
Trajnostno je del okoljevarstvenega besednjaka, ki ga je v preteklih desetletjih že več slovenskih raziskovalcev okoljevarstvenih paradigem postavilo pod vprašaj, najbolj prof. dr. Janez Marušič z ljubljanske Biotehniške fakultete, ki je večkrat opozoril, da je pojem produkt slovenske gozdarske šole in gozdarskega pogleda na gospodarjenje z gozdovi, na tak način, da v bistvu v gozdu ohranjaš zgolj nekakšen dolgoročni status quo, ki danes in jutri omogoča (ekonomsko in vsakršno) izkoriščanje naravnih virov v določenem obsegu »za nas in za naše zanamce«.
Ker je po nekem sinergičnem spletu okoliščin v slovenskem lovstvu in upravljanju s prostoživečimi živalskimi vrstami glavno besedo prevzelo gozdarstvo, gozdarji in gozdarski strokovnjaki – oba odmevna slovenska strokovnjaka za upravljanje z divjadjo in velikimi zvermi, na primer, prof. dr. Klemen Jerina, član, in prof. dr. Boštjan Pokorny, predsednik Strokovno znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije, prihajata z gozdarstva, pa seveda še vrsto drugih – je najverjetneje to razlog, da se trajnostna paradigma v slovenskem lovstvu tako močno drži, vztraja in je v celoti aplicirana iz upravljanja z lesom in drevjem na upravljanje z divjadjo in velikimi zvermi.
Prav tu in v tem pa je srž problema in ključni zaplet ter razlog neuspešnega dogovarjanja in upravljanja z velikimi zvermi! Pa tudi z ostalo divjadjo! Kar tudi lovci, zlasti ob odstrelih jelenjadi že zelo dobro čutijo! A morda še ne vidijo povsem jasno in v 3D celotne slike! Vsakemu, ne le lovcu ampak tudi laiku, je namreč jasno, da so prostoživeče živali vendarle bolj kot drevje, ki ga zasadiš ali se zaseje samo in raste zmeraj na istem mestu, podvržene dodatnim »biodinamičnim« spremenljivkam v okolju, zato so seveda rigidni principi »trajnostne rabe naravnih virov« zanje v resnici nesprejemljivi! Med drugimi je prav zato tudi matematični model ocenjevanja velikosti populacije rjavega medveda, njen rigidni trajnostni kontekst, koncept, izhodišče in cilj, pri katerem vztraja prof. dr. Klemen Jerina, predstojnik katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti, tako zelo vprašljiv!
Foto: Vlado Jehart
Poleg tega je pojem trajnostne rabe naravnih virov, ob vsej konceptualni in razvojni vprašljivosti, v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji in še kje dodatno kompromitiran, saj ga je povsem prevzela najbolj brezskrupulozna politika eko in vseh drugih biznisov, se vanj spretno odela in ga tako v mnogočem trajnostno spremenila v enega od stebrov zelenih prevar, ki so ekološke toliko, kolikor koristi, uporabnosti, profita in ekstra profita v obliki različnih javnih bonitet, državnih subvencij in prisesanosti na javni domači in evropski davkoplačevalski denar, prinašajo svojim akterjem; in ga torej spremenila v, kot je že pred devetimi leti rekel prof. dr. Janez Marušič, »gojišče korupcije«.
Ali vzdržen lov?
Vzdržnostno pa je, v nasprotju s tem, pogled, ravnanje in način delovanja, pri katerem je v središču, na eni strani, »intrinzična vrednost narave in stališče, da je že to dovolj velik razlog za njeno varovanje«, če v ta kontekst prenesemo besede prof. dr. Ivana Kosa, predstojnika katedre za ekologijo in varstvo narave na ljubljanski Biotehniški fakulteti, kot je pred nekaj dnevi zapisal o razlikovanju med dvema osnovnima varstvenima šolama v prispevku na naši spletni strani; na drugi strani pa posledično in skladno s tem pomeni, preprosto povedano, vzdržnostno takšno delovanje, upravljanje in gospodarjenje z naravo, pri katerem sta njena raba in uporaba vselej podrejena celostnemu ohranjanju občutljivih naravnih in z njimi vseh drugih ravnovesij v okolju in na planetu, pri čemer so posegi v naravo in okolje, kar se da minimalizirani ter zmeraj vodeni s previdnostnim načelom; torej z raje manj, kot veliko ali preveč!
Ker predstavniki kompetentnih nevladnih organizacij s področja varovanja narave in okolja govorijo jezik vzdržnostnega upravljanja z velikimi zvermi, ki je tudi sestavni, integralni, samoumevni ter nerazdružni del in jezik evropske habitatne direktive; predstavniki interesnih skupin in strokovnjaki s prof. dr. Klemnom Jerino na čelu, ki so preglasili vse druge, pa govorijo kvečjemu gozdarski jezik trajnostne rabe naravnih virov in trajnostnega upravljanja z velikimi zvermi, je vzajemno reševanje in iskanje ustreznih, za vse sprejemljivih rešitev praktično nemogoče, ker ni »skupnega jezika« in ga na ta način tudi ne more biti! Prav tako pa ni skupnega imenovalca v smislu skupnih izhodišč in ciljev, konteksta, koncepta ter poenotene pojmovne in paradigmatske osnove, v katero bi morale biti umeščene z evropsko habitatno direktivo skladne upravljalske strategije za rjavega medveda, volka in risa.
Foto: Janez Papež
Preprosto povedano: evropska habitatna direktiva in vse evropsko varovanje narave in okolja temelji na vzdržnostni (sustainable) paradigmi, zaradi česar je in bo nujno, da se tudi Slovenija v tem smislu vrne k tem izhodiščem in ciljem, konceptu in kontekstu, če hoče preseči konfliknost in konflikte na tem področju. To pa v primeru upravljanja s prostoživečimi živalskimi vrstami in seveda še posebej z velikimi zvermi, najbolj enostavno povedano pomeni, da je prvi pravi, pomemben in neizogiben korak ta, da sedanji nedotakljivi gozdarski in »trajnostni« strokovnjaki nemudoma izgubijo primat in glavno besedo pri odločanju o usodi živalskega sveta v naših gozdovih, ter jih na tem mestu nujno nadomestijo strokovnjaki, ki razumejo in obvladajo jezik vzdržnostne paradigme!
Vidno nevidne dimenzije lovskega klica in čustva, ki vrejo na dan
Kakor koli, če se vrnemo v konkretno in širšo evropsko resničnost, kjer naj bi bil lov in z njim povezane dejavnosti v Evropski uniji vse bolj ogrožen, je Evropska federacija lovskih zvez, kot se je pohvalila v svojem sporočilu za javnost, »že stopila v stik z vsemi poslanci Evropskega parlamenta glede omenjenega amandmaja« in jih opozorila, da v Evropski uniji že obstajajo številni in strogi pravni mehanizmi, ki urejajo omenjena področja, od uvoza iz tretjih držav do gojenja, lova in trgovine s prostoživečimi živalmi; ter še enkrat izrecno poudarila, da bi »prepoved uživanja mesa prostoživečih živali v EU imela daljnosežne posledice za ohranjanje naravnega okolja tako v EU kot po vsem svetu in bi negativno vplivala na dejavnosti kot sta lov in ribolov…«
Pustimo ob strani kar nekaj kontradiktornosti v gornjih izjavah, saj jih je vendarle treba gledati s prizanesljivo distanco dejstva, da gre pri tem za povsem običajno propagandno materijo in diskurz, zaradi česar se seveda ne gre preveč poglabljati v besede; generalno gledano pa vendarle: kdo in katera dejavnost na tem svetu ne bo čutila daljnosežnih in tudi negativnih posledic vsega, kar se zdaj dogaja!?
Bolj kot torej vsebina in globina teh sporočil, je zanimiv njihov klic, apel, vidno nevidna dimenzija in čustva, ki pri tem nekako prikrito odkrito vrejo na dan. Teh seveda pri lovu in lovcih ni malo! In če večina lovu predanih gospodov spretno in zadržano ter skorajda bi lahko rekli naravnost »vzdržnostno« upravlja s pozitivnimi občutji, naklonjenostjo, veseljem in zadovoljstvom ter jih vešče varuje pred svetom, četudi je jasno, da jih v resnici ne more biti malo, ko vendar počnejo, kar jih srčno veseli; pa je na drugi strani kaj hitro mogoče razbrati celo plejado občutij bolj zamolklega čustvenega spektra, ki ga mnogi seveda prav tako na individualni in kolektivni ravni poskušajo morda malce skriti, a so vibracije strasti, ki je v bistvu alfa in omega slehernega lovčevega srca, premočne, da bi ostale nevidne.
Velika, prav fiziološka senzibilnost in izbrušenost instinktov, ki je mnogim lovcem položena že v zibelko, zaradi česar so tudi začutili ta klic divjine in prvinsko privlačnost lova, in ki jo vsak dan znova razvijajo v pristnem stiku z naravo in življenjem v njej, seveda, kljub stremljenju h kar največji hladnokrvnosti in morda celo prisotni brezčutnosti, vendarle na drugi strani samodejno potencira njihovo čustveno doživljanje in dražljaje, ki slej ko prej tako ali drugače pridejo na dan.
Foto: Janez Papež
Lovec že zato, da žival sploh izsledi in vidi, potrebuje nekaj instinkta in občutljivosti. Potem pa mora z vso senzibilnostjo seveda narediti vse, da mu plen ne pobegne. V tem so napeto prisotni vsi čuti, v ozadju pa vselej, morda sicer ne toliko strah ali bojazen, ampak predvsem skrb, da se lov res razplete po najboljših in najlepših načrtih. Jasno, da se v stalnem urjenju vsega tega psiha in čustva samodejno navzamejo nekaj takšnega esprita. In če je individualno pri slehernem lovcu na nek način ob vsej razsodni skrbi prisoten vendarle tudi vsaj nezavedni strah, da ne bi več mogel odhajati tja, kamor ga najbolj vroče vodi lovsko srce, in da bi torej ostal brez lova; ni s kolektivnim duhom in srcem lovske organizacije, pa naj gre za slovensko ali evropsko, prav nič drugače.
Kjer so ekstremna občutja, tam so tudi ekstremni odzivi. Pa seveda občutljivost in preobčutljivost. Zato ni čudno, da lahko, ne le en amandma v evropskem parlamentu, ampak že ena sama beseda zaboli in prizadene; zaskrbi in dvigne najrazličnejše misli, besede in dejanja.
Dve besedi sta dovolj, da zakrvavi lovčevo srce
»Spoštovana gospa! Obveščam Vas, da bom v petek, kot vodja lovskega revirja, obhodil lovski revir, in sicer z namenom, da pregledam, ali so vse solnice ustrezno založene. Če ne, jih bom dodatno založil in grajal zadolžene lovce. Ukrep je namenjen preprečevanju driskavosti pri srnjadi, ki se sila rada razvije v pomladanskem času. Bodite brez skrbi, nobene smrti ne bom sejal! V primeru kontrole v smislu dovoljenega gibanja, pa bom imel pri sebi dopis LZS, lovsko izkaznico in orožni list, čeprav lovskega orožja ne bom imel pri sebi. Nosil pa bom orodje, da bom nemudoma napravil novo solnico, v kolikor bi bilo to potrebno. Lep pozdrav, Danilo Muršec.«
Tako se je takoj po objavi koronavirusnega razmišljanja z naslovom Tanka linija smrti, kjer sem se že prvi dan kritično razpisala o pretirani in nesorazmerni prepovedi gibanja izven občine stalnega prebivališča, na moje pisanje prvič doslej odzval lovec, za katerega sem seveda takoj zaslutila ne le to, da pripada k uglajeni in plemeniti slovenski lovski tradiciji in kulturi, ampak tudi začutila, kako zelo krivično sta se ga v bistvu dotaknili dve moji besedi oziroma preplet treh, štirih stavkov. »Ali pa bodo res po slovenskih gozdovih in naravi brezskrupulozno in prosto gospodarili le še migranti? In lovci? In bomo slovenski državljani le še povsem nemočno iz svojih kletk opazovali, kako za vlamljanje in sejanje smrti po gozdovih velja veliki da!? Za družinske sprehode v naravi in skrb za svoje pa veliki ne!?«
Tisto »sejanje smrti« po gozdovih je bilo dovolj, da je zakrvavelo senzibilno lovčevo srce. Pustimo zdaj ob strani vprašanje, kako ob lovu in lovcih krvavijo srca živali samih in tistih, ki jim je vsakršno ubijanje tuje in nesprejemljivo; in se vendarle skušajmo vživeti v lovsko percepcijo stvarnosti, njeno podoživljanje in prizemljenost lovskega vsakdana, ki je seveda poln vsega, a je v njem večinoma, to je treba priznati, tudi velika mera altruizma.
…a vendarle tudi marsikaj zdrži
»Vaše pisanje me sicer ni razjezilo v klasičnem pomenu besede, prej nekoliko prizadelo. Povsem legitimno je, da imajo ljudje, tudi vi, svoje mnenje o lovstvu in lovcih, toda, kadar nas vse posplošeno vtaknete v predal “sejalci smrti”, ali kadar npr. gospod Began, ki ga spoštujem, zapiše, da se »za lovci vijejo potoki krvi«, potem to boli. Zagotovo ne vseh. Mnoge pa. Tudi mene. Moram reči, da sem zelo zadovoljen z odnosom ljudi v »svojem« lovskem revirju. Nekateri so me vzeli kar za svojega, ker jim prinesem odvračalo Arbin, prisluhnem njihovim težavam, tudi takrat ko »aboh«, to je v Slovenskih goricah krajevna beseda za kanjo in kragulja, ali lisica odnesejo kokoš ali raco. Pa jim pojasnim, seveda na primeren način, da so ujede popolnoma zaščitene in zakaj je tako; da se lov na lisico prične šele od prvega julija dalje; da se bliža prašičja kuga in kakšne so lahko posledice itd. Tudi ljudje meni priskočijo v pomoč! Odstopijo mi smrekove sušice, dovolijo postaviti prežo, krmišče za malo divjad. Morda še to, da imam vedno v prtljažniku avtomobila pasje priboljške in psi pri domačijah že na daleč prepoznajo glas motorja in barvo mojega avtomobila.«
Foto: Janez Papež
Tako mi odgovori Danilo Muršec na moje povabilo, naj vendarle vse, kar ima povedati o pisanju na naših spletnih straneh in o tem, kar se mu ne zdi prav, napiše za Odzive & Polemike, da bomo njegovo mnenje objavili, a se nekako ni mogel odločiti za to, je pa soglašal s tem, da njegove besede citiram. »Mariborčan, z mladostjo preživeto v Lenartu, ko me je še zanimala veterina, a je bila Ljubljana predaleč in je bila bližja mariborska Ekonomija; z lovskim izpitom od leta 1979, član Lovske družine Dobrava v Slovenskih goricah, vodja lovskega revirja Osek; 10 let delal v gospodarstvu, 25 let kot inšpektor v takratni SDK in naslednicah, nazadnje v Posebnem davčnem uradu Ljubljana s pisarno v Mariboru; žena Ana je »mehki« nasprotnik lova, hči Saša »srednji«, hči Aleša pa zelo »trdi,« se mi predstavi.
»Oba veva, da je vsaka žival bitje, ki je potrebno v našem okolju. Tudi volk in šakal. Prav sedaj berem knjigo Modrost volkov. Ja, človek bi se lahko veliko naučil prav od njih! Naslednja bo na vrsti Evrazijski šakal. Ali lovci dovolj beremo in se izobražujemo? Nekateri zagotovo. Kaj pa večina? To je pa že vprašanje! Ob tem moram reči, da vam pero odlično teče, da ste vešči »posla« in da vaše tekste z mojimi lovskimi tovariši radi prebiramo in seveda ob njih tudi krepko razmišljamo, saj s svojim pisanjem povzročite prav to! Četudi je na trenutke provokativno! Je to dobro! In zagotovo vas bomo z zanimanjem še naprej spremljali!«
Ganljiva preplašenost evropskih in slovenskih lovcev
Mnogo podobnih odlomkov iz pisem lovcev bi lahko predstavila, če bi seveda imeli dovolj časa, da bi še enkrat poklicali na vse strani in dobili soglasja za objavo. Veliko vsega je v njih. Prizadetosti, občutljivosti, razumevanja, spodbud pa tudi jeze, strahu in občutkov, da smo na strani vsega, kar je totalno proti lovu; da si prizadevamo za njegovo omejevanje, prepoved; predvsem pa, da želimo lovcem vzeti vse, kar jim toliko pomeni. Tudi pompozni naslov »Propadel poskus omejevanja lova v Evropski uniji« in sploh večina naslovov in tekstov iz sporočil za medije Evropske federacije lovskih zvez, so v bistvu le krčevit odsev strahu 7 milijonov evropskih lovcev, da bi kdo posegel v vse tisto, kar imajo; in kar jim je tako ljubo.
Foto: Janez Papež
Ko to vidim, ali, ko mi predsednik Lovske zveze Slovenije že tretjič napiše, da »je lov naraven« in za njegovimi vztrajnimi in kar preveč mirnimi besedami vendarle začutim, kako v živo zareže že samo misel, da kdo misli, da ni; kaj šele, da bi kdo v to posegel, moram reči, da me ob vsem, kar vem, da med lovci ni prav, ob vsem orožju, streljanju, povezavah, lobiranju, prikrivanju, pa ob vsem divjačinskem in »zverinskem« biznisu; ter tudi kakšnem trdosrčnem prijemu in nekomuniciranju, vendarle zmeraj znova preplavi humorno sočutje in misel, kako ganljiva je ta preplašenost lovcev; in kako ranljivi so v resnici zaradi te svoje srčne in strastne predanosti lovu; kako na milost in nemilost so njej in nam v bistvu z njo prepuščeni!
Ubožčki, vedno znova pomislim. Samo vprašaš nekaj takega ali poveš, kaj šele napišeš, pa jih je skoraj pol že čisto preč in iz sebe! Že spet en mesec ni mogoče dobiti nobenega odgovora; in ni časa niti za da ali ne.
Kako nepotrebno je to! Še posebej, ko gre za najbolj delikatna vprašanja, provokativne teme in kontroverzne izzive. Ni v resnici z nami tisti, ki nas zmeraj hvali in zagovarja, nam prikimava, molči in dopušča, da se z nezmanjšano hitrostjo zapodimo po poti, ki vodi naravnost v prepad, ali pa nas celo pri tem spodbuja; ampak tisti, ki vidi in pove; ki mu ni vseeno; in ne more molče gledati, kako mimo njega nekdo drvi v smer, na koncu katere v resnici ni tisto, kar morda celo vsi mislijo in govorijo in hočejo v enem trenutku! Seveda, kot smo že večkrat zapisali, vsak ima svobodno voljo, da se odloči za to ali ono! Pa tudi za to, kako bo gledal na tistega, ki misli, govori, čuti in deluje drugače. Bomo videli v tem nekaj zlega? Nas bo to plašilo? Zanimalo? Razveselilo, da je svet tako raznolik? Bomo slišali? Ignorirali? Ali preganjali? Se raztogotili? Ali nasmehnili? Se zavili v molk? Ali pogovarjali? Se umaknili? Napadli? Ali pa se bomo preprosto in pogumno soočili s tem, kar nam ima življenje povedati in podariti? Odločitev in posledice so zmeraj naše.
Če bi se slovenski lovci lani poleti odločili drugače, se neomajno oprijeli svojega etičnega kodeksa in počakali s streljanjem medvedov in volkov, dokler se vse ne razjasni, tako kot imajo v kodeksu napisano, bi bila slovenska lovska organizacija v tem trenutku največja neformalna strokovno pravno moralno etična nevladna avtoriteta v državi! In po takšni drži, verodostojnosti, pokončnosti in s tem izkazani moči, bi beseda slovenskih lovcev v zvezi s čimerkoli v slovenskem prostoru pomenila več! Tudi pri upravljanju z velikimi zvermi! In vsem! Še dolgo se jim ne bi bilo treba bati, da jim bo kdo resneje oporekal, kaj šele omejeval, prepovedal ali vzel lov!
Foto: Ana Ašič
Seveda jim ga tudi tako ne bo. Ne le zaradi njihove vidne in nevidne prepletenosti z vsemi centri moči in odločanja, ampak preprosto zato, ker bi povsem brez njih vendarle zaenkrat v resnici težko shajali. Doma. In v Evropi. Pa saj jim v resnici tudi nihče nič noče! To bodo lovci morali uvideti! A pravni red in etični kodeks sta, ob vseh puškah, vendarle še zmeraj najmočnejši, in, tako kot povsod, kjer gre za vprašanje življenja in smrti, zavezujoči lovčevi orožji. Kot s puško, se tudi z njima ni igrati. Odločitev Ustavnega sodišča je to jasno pokazala in povedala.
»Trenutno smo na začetku iskanja poti do cilja!« je ob vsem tem ta teden v svoji izjavi na naših spletnih straneh povedal predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač. To je nesporno. A naj se bo ta pot vila tako ali drugače, takoj, zdaj na začetku jo bo treba trdno postaviti na pravne in etične temelje ter jo umestiti v vzdržnostno naravovarstveno paradigmo. Ko se bodo lovci pri upravljanju z divjadjo, zvermi in sploh z vso naravo zavzeli za takšno delovanje, potem bodo tudi oni, doma in v Evropi, tako nepogrešljivi del vzdržnostne paradigme, da jim res še dolgo ne bo treba živeti v strahu, da bi jim kdo vzel lov! In bo tako vsaka njihova preplašenost le še bolj ganljiva!
