Osebna odgovornost je med državljani te države živa in močna in toliko trdno vendarle prisotna, da smo do zdaj uspeli preživeti vsa dolga desetletja tudi najbolj brutalnega političnega lomastenja, pa jo bomo zdaj ob koronavirusu opustili!? Lepo prosim! Večina želi živeti in preživeti to! Poleg razkroja pljuč, je razkroj zdrave pameti tisto, kar je očitno pri tem virusu najbolj nevarno! Pa seveda razcvet represije. Ta se pod krinko koronavirusa morda malce preveč spretno in živo plazi med nas ter ustvarja za zdravje vsakega od nas in družbe nevarno ozračje, diskurz in resničnost, ki s svojo nelogičnostjo in kontradiktornostjo na eni strani; in z vsemogočnostjo in vsepričujočnostjo na drugi, potiska ljudi v vse bolj brezizhoden položaj, stisko pa tudi v gnev, agresijo in revolt.

Foto: Ana Ašič

Tekst in foto: Ana Ašič

9. april 2020

»Vem, kakšen lahko postaneš, ko nisi izpil pijače Ljubezni: obraz ti otrdi, tvoje sladke mišice se zakrčijo, otroke začne begati čudni izraz v tvojem pogledu, ki začne skrbeti celo tvoje lastno ogledalo in nos. Celo angeli se bojijo tiste vrste norosti, ki se obrne proti svetu in začne metati ostro kamenje in puščice v nedolžne in v samega sebe. O, dobro vem, kakšen lahko postaneš, če ne piješ Ljubezni: v iskanju skritih pomenov lahko raztrgaš vsak stavek, ki ga izgovorijo prijatelji in učitelji. Lahko pretehtavaš vsako besedo kot mrtvo ribo. Lahko vzameš meter in izmeriš iz vsakega kota svoje teme lepe mere srca, ki si mu nekoč zaupal. Vem, kakšen lahko postaneš, če ne piješ iz rok Ljubezni.«

Ne vem več, kolikokrat sem v zadnjem letu pomislila na gornje Hafisove besede v prevodu Barbare Škoberne. Kolikokrat so me prešinile na sestankih in sejah odborov v državnem zboru in državnem svetu, ob pogovorih s protagonisti kampanj in gonj proti velikim zverem, ob prebiranju sproduciranih medijskih zapisov o napadih, ob poslušanju in gledanju multimedijskih prispevkov o grozovitih zvereh, ki bodo vsak hip pokončale pol Slovenije, ob utemeljitvah, pojasnilih, zahtevah po streljanju, končnih rešitvah in surovem prvem redu najmočnejšega!

Kako lahko ženska sredi štiridesetih, ki živi sredi prekrasne narave, ima doma štiri čudovite otroke in vse naokoli uči, kako se peče zdrav domači kruh, na vseh teh srečanjih tako sovražno srepi vame? Kaj ona v resnici zamesi v ta kruh? V te otroke? Kaj je v njej, da tako sovraži? Da ne vidi in ne sliši te narave, ki je polna ljubečih glasov in šepetov in vonjev in barv in podob? Kakšna ekologija je ta, ki seje sovraštvo? In kliče k pobijanju zavarovanih ogroženih prostoživečih živalskih bitij? In koga še!? Bo v njej več zadovoljstva, miru in topline, ko bo opravila to lovsko pripravništvo? In začela legitimno streljati in ubijati? Iz ljubezni do narave.

In vsi ti gospodje, znanstveniki, politiki, lovci in kmetje, ki s puškami na ramenih dokazujejo svojo možatost. Kaj je z njimi, da kar nekaj cvilijo, jokajo in žugajo in tožarijo? Pa tudi zelo hladnokrvno, premišljeno, znanstveno utemeljeno in brezčutno kličejo smrt nad bitja, ki neoborožena, oblegana z vseh strani in zaprta v strelski obroč, le še brezglavo bežijo sem in tja ter skušajo preživeti to neustavljivo in nasilno vsemogočnost, v kateri ni nobenega izhoda, nobene možnosti za pošten boj; za to, da se vendarle nekako s svojim zarodom izmuzneš smrtni usodi. Kot pred dvesto leti ameriški Indijanci, ameriški staroselci po novem, so slovenske velike zveri: medved, volk in z risom bo isto čez pet let ali že prej. Postreliti in »drastično zmanjšati« jih je treba na čim nižjo možno mero. Potem pa zapreti v rezervate, jim natakniti jeklene ovratnice, jih opijanjati s krmo, jih držati v popolni odvisnosti; in kovati dobičke z razkazovanjem tistim, ki so za pogled nanje, za fotografiranje in, jasno, streljanje pripravljeni plačati! To je to! Vse drugo je za to »kulturno« krajino nesprejemljivo! Bomo pa ja tisti, ki streljamo; in ki s kozo in sedmimi kozlički preživljamo Slovenijo, povedali, kako bo!

Venomer znova gledam te sicer čedne obraze in nedvomno pridne roke, marsikatere zgarane od dela; pa lepe oči, ki so bile nekoč prav gotovo bolj žive in upanja polne; poslušam besede, ki so mnoge tako resnične, da zaboli; in misli, ki so na trenutke grenke bolj kot zelišča iz druge Mojzesove knjige. A kje je srce? Kam se je skrilo? Je takšno, tako trdo, tako nedostopno, ker je tako zelo ranjeno? Ali prestrašeno? Ali oboje? Kako naj se rane zacelijo, če jih prekriješ z neprebojnim jeklenim oklepom? In ne zrak in ne sončni žarek na more več do nje. Kako naj se v srcu razcveti pogum, če se nikoli ne zazreš v modro nebo, v zvezdni sij in v tople oči nekoga, ki ve, ki razume, ki sprejema in, ki ljubi.

Že pred časom sem odprla datoteko s tem naslovom. Vem, kakšen lahko postaneš, če ne piješ iz rok ljubezni. Vsi smo v tem. Za vsakega to velja. A po intuiciji sem nekaj čakala. Zdaj vem, zakaj. V teh dneh so spet venomer znova pred menoj Hafisove besede: vsakič, ko zaslišim ali vidim, katerega od teh ljudi, ki deklarativno sicer še kar relativno obvladano in »s težkim srcem« o tem govorijo, a vse bolj morbidno in iracionalno stiskajo ljudi pod pretvezo nevarnega koronavirusa.

Da gre res za izjemno zahrbtno in smrtno bolezen seveda noben razumen človek ne more zanikati! Da so potrebni dosledni, kompleksni, trdni, razumni in učinkoviti ukrepi, dolgotrajnejše zaprtje šol, odpoved vseh javnih prireditev, socialna distanca, dosledni higienski prijemi, razkuževanje, zaprtje gostinskih in storitvenih lokalov, posebni trgovinski, bančni in poštni režimi, ukinitev javnega prevoza in zaprtje mej, omejevanje množičnega in skupinskega druženja na javnih mestih in v domačih krogih ter izolacija, je jasno in nesporno! Temu nihče ne oporeka!

A da se državljani ob upoštevanju ustrezne distance ne smejo gibati na prostem, oditi na sprehod v naravo in po gozdnih poteh; se v popoldanskem soncu malce zapeljati nekam v samoto, pa do svoje hiše na deželi ali v planini!? Koga lahko okužiš pri tem? In kdo te lahko okuži, če iz svoje hiše sedeš v svoj avto in se sprehodiš nekje, kjer ni nikogar ali pa je le vsakih nekaj kilometrov kdo!? Pa tudi, če bi bil vsakih pet metrov! A se morda hoče kdo nalašč okužiti!? V vseh državah, kjer je bila s totalitarno ideologijo izničena osebna odgovornost ter na njeno mesto postavljena kolektivna, je z revitalizacijo prve precej težav. A vendarle je med državljani te države živa in močna in toliko trdno vendarle prisotna, da smo do zdaj uspeli preživeti vsa dolga desetletja tudi najbolj brutalnega političnega lomastenja, pa jo bomo zdaj ob koronavirusu opustili, osebno odgovornost!? Lepo prosim! Večina želi živeti in preživeti to! Poleg razkroja pljuč, je razkroj zdrave pameti tisto, kar je očitno pri tem koronavirusu najbolj nevarno! Pa seveda razcvet represije. Ta se pod krinko koronavirusa morda malce preveč spretno in živo plazi med nas ter ustvarja za zdravje vsakega od nas in družbe nevarno ozračje, diskurz in resničnost, ki s svojo nelogičnostjo in kontradiktornostjo na eni strani; in z vsemogočnostjo in vsepričujočnostjo na drugi, potiska ljudi v vse bolj brezizhoden položaj, stisko pa tudi v gnev, agresijo in revolt.

Na to sem opozorila že pred več kot tednom dni, takoj prvi dan po sprejetju tega spornega ukrepa, v razmišljanju Tanka linija smrti. Potem pa je o tem v kolumni Oblastna omejitev svobode gibanja spregovoril tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, ko je najprej opozoril na manipulacije televizijskih medijev, ki so zadnji marčevski konec tedna s pravo kampanjo naredili iz muhe slona in iz nekaj avtomobilov in sprehajalcev na Obali napletli zgodbe o tem, kako Slovenci množično ne upoštevajo navodil, naj zaradi koronavirusa ostanejo doma.

Foto: Ana Ašič

To je seveda sproducirala politika skupaj z mediji, ki se morajo zdaj spet čim bolj izkazati v novo pravo smer. Ne gre torej za to, da je politika pograbila »poročanje« medijev. To je le navidezno, saj gre v resnici za »pograbljene« medije, zaradi česar je njihovo poročanje takšno, kot je. Ali se mediji vnaprej, prostovoljno in sladostrastno prepuščajo temu »grabljenju« je pa seveda drugo vprašanje! Vso zadnjo marčevsko nedeljo je torej politika napovedovala in potem tudi speljala prepoved gibanja izven občine stalnega bivališča.

Tisti dan sva se z možem popoldne, da se malo nadihava svežega zraka in da vidim, kako je ta dan v resnici vse to na terenu, zapeljala proti Preserjem. Na parkirišču za sveto Ano sem od daleč videla dva ali tri avtomobile, kar seveda za vso tisto naravo ni nič! Ampak dobro, Ane imam včasih tudi že s seboj v nedeljo dovolj in sem pomislila, da bi z meni ljubega mesta pri orehu ob cesti stopila do svetega Jožefa. Čudovita gotika te cerkvice je zmeraj nekako pomirljiva. A sem postala v tistem nekam utrujena, ah, peljiva se še malo naprej, višje v gozd, pod temne smreke, do polharske koče ali še dlje. Takoj za odcepom za Gorenjo Brezovico je začelo pršiti in bilo mi je jasno, zakaj sem bila nenadoma tako utrujena; no, lepo, malce spokojne deževne nedeljske vožnje za sanjarjenje!

Kot zmeraj v takem, sem se zatopljena v svoje misli zares zavedela šele na Rakitni, že naprej od nje, kjer sva na samotnem sprehodu na poti k Rimskemu zidu srečala le enega sprehajalca, izjemno simpatičnega starega gospoda, ki se je z nižje skrite potke z velikim mavričnim dežnikom pred nama prikazal nenadoma kot bi prišel iz kakšnega Kurosawinega filma. In potem smo stoječ vsak na svoji poti, pet do šest metrov narazen malo poklepetali. O medvedih, jasno. »Saj ga ne bo, medveda, ni ga zdaj tod okoli,« nama zelo pomirjajoče reče. »Naju to niti najmanj ne skrbi,« rečeva in mu poveva, kako in koliko časa je sicer v vseh teh letih naša družina preživela v snežniških gozdovih. »Ah,« reče, »potem pa dobro veste, da se medveda v resnici ni treba bati! Malce pameti, pa je! Plašen je. Nikomur nič noče! Mi vpadamo v njegov mir, v njegov dom!« »Ja,« rečem, »kako lepo je, da lahko živimo sredi tako čudovite in bogate narave in se lahko vse to učimo od vseh teh živali!« In potem se spomnim ene nedelje prej in gospodu omenim, kako nam je, takrat je bil z nama tudi sin, gospa, ki ima malo naprej, na koncu poti gozdno hišico, rekla, ko je odhajala v Ljubljano, kako se ji zdi, da je spodaj, v globeli pod lopo slišala lomastiti medveda.

»Ne vem, nisem ga v teh dneh opazil,« reče gospod in skupaj ugotavljamo, da bi ga morda lahko že privabil čemaž, a ga prav tam ni. In kako se je isto nedeljo neka mlajša gospa s prijaznim belim labradorcem jezila, ko smo ji, ker pes ni bil na povodcu, povedali, kaj je rekla lastnica gozdne hiške, in da bi bilo morda dobro, če ga za vsak primer pripne. Tako je nergala zaradi medveda, da sem pomislila, kako morda tudi ona kdaj kliče interventno skupino in Marka Jonozoviča. »Strašno si je dala z vsem opraviti, čeprav v bistvu še ničesar ni bilo. Kaj bi šele bilo, če bi medveda videla!?« »Ah,« reče gospod z mavričnim dežnikom, »s kakšnega vikenda je prišla naokoli. Gotovo ni z Rakitne! Ni rojena tu! Mi drugače gledamo na medveda!« »Ja,« rečem, »za gospo bi bilo morda lepše, če bi se sprehodila v dolini, kjer ni medveda… ali pa v resnici ni mislila tako in je bila morda žalostna ali slabe volje zaradi česa drugega«. »Tudi mogoče,« reče gospod spokojno, »marsikaj nosimo s seboj. Pa pride včasih na dan, kjer si najmanj misliš.«

Foto: Ana Ašič

Potem si zaželimo zdravja in velika žareča mavrica odide pod zelenimi smrekami, rahlo pršenje dežja poneha in med pretrganimi oblaki posije sonce. Še enkrat se ozrem za gospodom in mavrico in pomislim, kakšen dar so ljudje, ki so blage volje, polni tople modrosti, in ki jim je življenje tenkočutno natkalo zvrhano mero ljubezni v srce. Do narave. Do vsega.

Ko se okoli osmih zvečer, spet je poletni čas in se zato nebo še rahlo svetlika, vračava z Rakitne, je v Preserjih, natanko tam, pri orehu, kjer sem prej mislila, da bom šla na sprehod k svetemu Jožefu, že na dolgo razpet rdeče bel trak! In malo naprej še eden! In še eden! »Daj,« rečem, »poglejva, ali je tudi parkirišče k sveti Ani »zalepljeno«!?« Jasno! Do konca! »No, tukaj so pa res pravoverni, že pet ur prej, sicer pa, kaj jim drugega preostane!? Ko pa lazimo vsak dan tako brez nadzora vse naokoli po teh gozdovih in potem vidimo, da nikjer ni nobenega medveda in volka in vsepovsod domačine, ki govorijo ljubeče o enem in drugem! Interventni zakon za odstrel novih 240 medvedov in 30 volkov je pa že na vratih državnega zbora in morajo vendar vsi čim bolj verjeti, kako je zunaj Ljubljane, samo tako in nič drugače, kot eni rečejo; in torej povsod na podeželju totalno konec vsega zaradi zverin!« sem takrat še kar precej razpoložena.

Ko pa sem si doma natančneje vse skupaj prebrala, se je začela izpisovati Tanka linija smrti. Pa kaj je z ljudmi? A so sploh pri sebi? A sploh kdo od teh razlikuje odtenke, barve, pomene? Kaj je res pomembno? Kaj je konstruktivna pot? In kaj je destruktivna? Je brezglava represija že kdaj prinesla v resnici kaj dobrega? Lahko nespametno stiskanje prinese kaj drugega kot revolt? In izničenje vsega, kar bi modra in zmerna pot na dolgi rok dobrega prinesla prav vsem!

»Zaprtim in prestrašenim ljudem slej ko prej popusti psiha,« se dan za mojo objavo, 31. marca na portalu mmc.rtv.slo oglasi tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. »Ukrep, kot je »prepoved zapuščanja kraja ali občine bivanja«, se mi zdi ne le pravno nerazumen in nesorazmeren, ampak tudi izrazito neposrečen z vidika duševnega zdravja in psihologije. … Uporabljati je treba razum. Zdravo pamet in človekoljubnost…Izvajanje ukrepov, ki so naravnani v duhu “kaznovanja vseh ljudi” zaradi pobalinskega vedenja peščice, je napačna politika. In dolgoročno škodljiva. Duševno zdravje (ne le stanje) ljudi je že leta največji medicinski problem sodobne družbe. Kako se bo ta problem ob tako restriktivnih ukrepih poglobil, se bo hitro videlo. In se bo,« neomajno zapiše dr. Teršek in zaključi, »če bosta zdaj ljudi spodnesla še psiha, strah – zlasti drug pred drugim ali nemara celo vseh pred vsemi ‒, s tem pa padec psihofizične kondicije, bo problem neobvladljiv.«

To je eno. Ljudje, ki se slabo počutijo, ki so nesrečni in si nimajo kje nabrati energije za dušo in srce, tudi telesno začnejo izgubljati! Saj to ve danes že vsak otrok! Drugo pa je, da ljudje, v katerih se začne nabirati gnev, bes in revolt zaradi nesmiselnih, pretiranih, nerazsodnih in dejansko nekako »hudobnih« omejitev, izgubljajo motivacijo in koncentracijo. Precej ene in druge pa je dejansko potrebno prav pri vsakem človeku, če se želimo res dosledno ves dan držati vsega, kar terja od nas varovanje pred strašno nalezljivim koronavirusom.

Foto: Ana Ašič

Komu torej koristi to, da ljudje v tem popustijo, postanejo površni pri rabi razkužil, mask, rokavic, doslednega tisočkratnega umivanja, razkuževanja, čim redkejšega nakupovanja in vsega drugega!?

Komu lahko škodi kolesar, na zahodnem robu mesta, ki sede na kolo in se zapelje po naravi, kot je to vajen že mnogo let, pri čemer morda na svoji ustaljeni poti prečka sosednjo občino, a ne sreča nikogar, se pogovarjava z znanstvenikom, fizikom, glasbenikom in trobentačem mag. Damijanom Valentinuzzijem, ki se na Inštitutu Jožef Stefan raziskovalno ukvarja s projekti s področja medicinske fizike. »Ko me kateri koli politik katere koli politične opcije nagovarja, naj mu na besedo verjamem, da je vse, kar predlaga, za narodov blagor, in da so njegovi nameni deviško čisti, se pri meni oglasi alarm za preplah. Ali bom dobil kazen, če bom z Ravnikove ulice v tranzitu kolesaril preko občine Dobrova – Polhov gradec na Toško Čelo, ki je potem že spet Mestna občina Ljubljana? Če kolesarim po tej poti, sem ves čas popolnoma sam. Če grem po Poti spominov, se ves čas zadevam v druge ljudi! Kje je zdaj bolj nevarno za koronavirus!? Ne želim, da me pri tem policisti nekaj »zaslišujejo«, da se moram pred njimi zagovarjati, pregovarjati, pojasnjevati, zaradi nečesa, kar res ne more nikomur povzročiti nič slabega, najmanj pa okužbo! Zato sem skeptičen glede aktivacije 37a člena. Absolutno želim, da se situacija na južni meji reši! A ne za ceno tega, da bo več policije prisotno za represijo nad slovenskimi državljani! Res me zanima, zakaj se je vlada odločila, da je njena trenutna prioriteta preverjanje mojega kolesarskega luksuza in luksuza petnajstih sprehajalcev ob blejskem jezeru, in ne urejanje stanja na jugu države!?«

Mag. Damijan Valentinuzzi se zelo dobro zaveda, kaj je ta virus; kako je treba paziti, varovati svoje in tuje zdravje! Njegovo delo terja od njega vse! V tem času še posebej! In zdaj naj res vsak dan prosjači policijo, če si sme nabrati moči, se prezračiti in predihati, zato, da bo potem za vse spet lahko neutrudno delal!? To je res deplasirano! Seveda pa najverjetneje ljudem iz politike in državnega uradništva popolnoma nerazumljivo!

Naj gre raje na sprehod na Ljubljanski grad! Ali ob Ljubljanico, vse tja do Špice? Ker ne smejo nikamor iz občine, se tu tare ljudi! Ko to gledam, res na trenutke pomislim, da morda na ta način prav nekdo želi, da se okužbe širijo in da bi tako vse čim dlje trajalo! Kaj naj drugega človek pomisli? Še zlasti, ko potem vidi poročila nacionalne televizije, kjer vdane novinarke kar tekmujejo, katera bo pokazala čim bolj in popolnoma prazno vso širno promenado v Portorožu in Izoli in Kopru! Res čudovito! Da si ob takem medijskem poročanju in zastraševanju s policijo niti domačini ne upajo več na zrak! Prekrasno! Odlično! Punce, uspelo je, dobro opravljeno, pridne! Pohvaljene boste in še naprej boste lahko služile vsakemu gospodarju, ki pride. Saj, takšne ste bile tudi lani v kampanji za streljanje medvedov in volkov. Treba je samo vsakič pokazati, kako uspešna je oblast. Se pravi prejšnjo soboto so bili hudobni, neubogljivi, uporni državljani povsod na zraku in na sprehodih. Ker pa je oblast tako čudovito sposobna in učinkovita, ta teden nikjer ni bilo nikogar! Sic! Kdo torej pravi, kdo si zdaj še upa trditi, da niso to pravi fantje od fare! Tile na ministrstvu za notranje zadeve so pa sploh sami pravi kerlci! Bo red al´ne bo!?

Jasno, da bo! Vprašanje pa je samo kje, kdaj in za koga! Za lovce, na primer, je bilo poskrbljeno takoj in v celoti. Zase pa že, menda ja! Da ne bi državni sekretar za nacionalno varnost iz kabineta predsednika vlade več mogel na prežo!? Ali na lovski pohod na grdega volka!? Bog se usmili! Kam pa pridemo!? Ali pa državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve! Da ne bi mogel lepo sem in tja iz Lovske družine Duplek pa do Lovske družine Gaj nad Mariborom na divjega prašiča!? Pa vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za policijo in varnostne naloge: da ne bi mogel iz občine Brezovica v občino Ig, oziroma iz domačih Preserij v revirje Lovske družine Tomišelj na jago!? Pa predsednik državnega sveta iz Radenskega polja po svojih lovskih revirjih!?

Foto: Ana Ašič

Lovci morajo vendar streljati naprej! Tovarišice in tovariši! Tišina! Lovci!? O njih ne bomo govorili! To ne gre! Dajmo se vendar vzet v roke! Oni to potrebujejo! Težke naloge so nad njimi! Žrtvujejo se za domovino! To je naša zelena rezervna armada! To so naši »paratrooperji«! In morajo dobro skrbeti zase, da bodo vse to zdržali! Njih nihče ne nadzoruje! Le sami sebe! In to je dvojni napor! Zato morajo imeti dovolj moči! Da podnevi in ponoči ne bodo popustili pred zlobnimi, neubogljivimi, svojeglavimi, neznosnimi državljani, ki bi se radi sprehajali kar vsak sam zase po širnih gozdnih prostranstvih! In pri tem bog ve, kaj mislili! Pa zašli še na kakšno brez signalno območje, da več ne veš, kje je kdo! Ustavijo se kjerkoli. Ob cesti z Rakitne, na primer, spodaj, pri »skakalnici« in odcepu za Krim, in potem tavajo v mesečini in zasanjano zrejo v luno! Čisto v svojem svetu! Niti ozrejo se ne, ko ustaviš ob njihovem avtu! Osvetliš jo z žarometi, ko hodi po jasi, ona pa nič! Sredi noči in sredi hoste! Ja, včeraj ponoči, ob polni luni! Pripelješ se skoraj do nje! Ona pa se obrne vstran, zanjo je samo tista jasa in mesečina in luna in mirna hoja! Pelješ se po travniku vzporedno z njo, ob cestici, ona pa še zmeraj čisto mirno! V temo! Sploh se ne boji! Niti pogleda ne! Kot da te ni! Ali pa še huje! Kakšen bi šel morda lahko celo še dlje! Do svoje hiše na južni meji, da preveri, ali niso vanjo spet vdrli migranti! Lahko bi poskrbel zanjo, nacepil drva, naredil nekaj okoli nje in bil zadovoljen in pomirjen, da ve, pri čem je! Nevarno! Takile, ki so mirni in trdni in zadovoljni in srečni, to ni v redu! Te je težko držati na špagci! Bolje, da ne morejo do hiše, da se izčrpavajo v gnevu, naj jim migranti vse fentajo, nimajo kaj pohajat po snežniških hostah, in gledat, kako ni nikjer več medvedov, ker se jih vse sproti postreli za trajnostno gospodarjenje z obnovljivimi gozdnimi viri!

Naj bodo zaprti v Ljubljani in naj jim hudič vse vzame, zakaj pa sploh imajo kaj!? Še posebej, ker niso ne naši, ne njihovi, ne nobeni! Pusti jih! Naj se nekaj! Nazadnje so bodo še začeli spraševati, kakšna skrb za varnost države, državljanov, njihovega življenja in imetja je to, če se namešča na mejo in v bran pred nezadržnimi migranti vojake brez vsakih pooblastil; v notranjost, za kontrolo nad slovenskimi državljani pa premešča policiste z vsemi pooblastili!? Samo še tega nam manjka, da začnejo o tem sikati!

No, to je ta domet. To so sporočila, ki jih že lahko razberemo iz nekaterih odločitev in restrikcij in tudi iz prvih srečanj z njihovimi, zlasti avtocestnimi, izvrševalci! Res lepo! To bo prav gotovo vsem prineslo lepo prihodnost. In ozdravitev!

Foto: Ana Ašič

Pa saj so tudi policisti, ob katerih se ti zazdi, da bi se najraje kar v zemljo vdrli, ker ti morajo brati levite sredi totalne praznine, kjer ni pod milim nebom ničesar in nikogar, razen neskončne narave. »Gospa, ne vem, kaj naj vam rečem, midva zelo dobro veva, kako je v teh krajih, in da morate prihajati…ker je tukaj, tako kot je…saj vemo vsi, kako. Poskusite si nekje dobiti nek papir. Tudi naju nadzorujejo. In tudi vi boste lahko nekje naleteli na kakšna, ki ne bosta tako razumevajoča, saj vidite, koliko predlogov na zdravstveni inšpektorat je bilo že napisanih.« V bistvu se mi fanta, zasmilita. A sem tako trmasta in ponosna in načelna, da ne sebe ne njiju ne morem odrešiti s sklicevanjem na novinarstvo. Mislim …verjetno to »pali«… Kako bi sicer moji kolegi lahko tako čudovito poročali s terena!?

A v kontaktu s policijo ali vojsko sem svoj poklic in mednarodno izkaznico pokazala le enkrat samkrat v več kot tridesetih letih, oktobra 1994 v Ammanu v Jordaniji, ko sem se morala zaradi neurejene vize zagovarjati pred oficirskim zborom in polkovnikom, ki je poveljeval vojski na letališču Kraljice Aliye. Takrat je bilo to neizogibno, ker so o meni že itak vse vedeli. Sicer pa sem zmeraj želela videti, kako je obravnavan in, kaj doživlja državljan, ki se nima na kaj sklicevati. To je ta preiskovalna kri, ki te zmeraj znova pelje po ostrem robu vsega, zato, da res vidiš, res izkusiš, res veš in res čutiš.

Foto: Ana Ašič

Če bi se samo peljala in sprehodila, šla do hiše, kjer ni nikogar, zakurila ogenj v kaminu, malo posedela ob njem, poskrbela za tisto, kar je nujno in se ob polnoči odpeljala nazaj v Ljubljano do hiše in svojega vhoda, bi bila možnost kakršne koli okužbe nič! Ko pa prideta nate dva policista, pred tem pa že dvakrat, trikrat dva; ali pa jih okoli tebe skoči kar pet, veselih končno pravega plena, ko se po vseh koprskih registrskih številkah, ki jih v primorski smeri samodejno spuščajo naprej, pripelješ z ljubljansko tablico, se pa seveda možnost okužbe skokovito povečuje. In prav je tako! Naj jo okužijo! Zakaj pa ni zaprta doma!? Zakaj pa skrbi za tisto, kar ima!? Zakaj pa misli s svojo glavo? Zakaj pa hoče dihati sveži zrak!? Zakaj hoče ostati zdrava in v dobri kondiciji!? Da bo še naprej tole pisarila!? In čvekala!? Ni govora! Krši odlok!? Stisnit jo je treba! Zdaj je priložnost!

No, pa dajmo, gospodje! Pridite! Saj je vendar jasno, da samo eni cilji v tej državi opravičujejo sredstva! In samo eni smejo zmeraj požegnano kršiti zakone. Pa ne zato, da zakurijo v hiši, pogledajo, če niso vanjo vdrli migranti in se malce nadihajo svežega zraka, se zapeljejo s kolesom čez polhograjsko občino do Toškega Čela, na samotnem igrišču mečejo na koš, se z dojenčkom sprehodijo po opusteli Večni poti. Ne, to se ne sme! Za to ni opravičila! To so premajhne reči! Teh ne moremo spregledati! Velike, te je pa nujno! Kršitve teh nekaj prinašajo! Na primer, kršitve evropske habitatne direktive, ki je bila z lanskim interventnim zakonom za odstrel medvedov in volkov v celoti povožena in prekršena. Ampak, gospa, kako ne razumete!? Tukaj gre vendar za trajnostno upravljanje s političnimi točkami in obnovljivimi gozdnimi viri! Kaj vam ni jasno!? Brez tega se ne bomo obdržali na položajih! Pa še brez denarja bomo ostali!

Vem, kakšen lahko postaneš, če ne piješ iz rok ljubezni. Hvala, Hafis. A ko te ljudi, po svoji biti v marsičem dobre in skrbne in prav gotovo tudi polne najboljših želja, sanj in hrepenenj, pa pridne in delavne, gledam, poslušam, prebiram njihove izjave, skušam pronikniti v njihove misli, poglede in srce, vse bolj spoznavam, da jim je za to, vsaj navidezno, tudi povsem vseeno. Briga njih! Kakšni lahko postanejo!? Zdaj so že, kar so! In všeč jim je, da so to, kar so! Pri teh letih bodo to tudi ostali! Kakšna ljubezen, resnica, poštenost, sočutje, pravičnost!? Kaj je to!? S tem se ne pride na ministrski položaj! Ali postane državni sekretar! Predsednik zbornice, sindikata in vsega drugega! Ljubezen in resnica ne prinašata nepovratnih sredstev! Državnih zemljišč! Poslov! Subvencij! Z njima se ne da kupiti najboljše puške, pa Swarovskega, iti na losa s prijatelji v Skandinavijo ali na trofejni lov v Afriko! Zato pa, dajte, speljite se že vsi! Zaprite se v svoje bajte! In molčite! Saj vidite, da se borimo s koronavirusom, da se tresemo za svoja življenja in življenja svojih ljudi; zato ne težite in nas pustite, da bomo ta čas z vsem živim v miru delali, kar bomo hoteli; da bomo že enkrat postrelili te medvede in volke ter končno, tako kot se šika, opravili svoj krvavi posel!

Foto: Ana Ašič

Morda bo svet po tem koronavirusu enkrat res vsaj v čem in vsaj malo drugačen. Ta naša uboga prelepa dežela pa ne bo niti malo. Nikoli. Preveč ran in bolečin, ki jih nihče ne zdravi; preveč strahu pred resnico; in premalo poguma za ljubezen je v srcih; in prav zato levo, desno in povsod vmes, toliko prezira, nespoštovanja, nepomirljivega sovraštva in krvoločnosti, ki zmeraj znova vse zavrti v svoj začarani krog.

A vseeno in prav zato me za vse te ljudi ob vsaki misli nanje tudi zelo stisne pri srcu. Ker si mislim, ker čutim, kako neznosno težka, nikoli končana pot na Kalvarijo je v bistvu to. Tako živeti. Tako delati. Tako služiti. Vsakič znova. Od začetka. A brez konca. Brez Simona. In brez Veronike. V večnem strahu pred križem. Pred resnico. Pred dnevom. In pred nočjo. Pred mislijo. Besedo. Vprašanjem. In dejanjem. Tako zelo je to zaraščeno v srce, da več ne ve za nič drugega. Ne vidi. Ne sliši. Ne čuti. In ne verjame. Najtežji jeklen križ si je naložilo, to srce. V resnici mnogokrat ne more več. Kleca pod težo. Melje ga pod seboj. Ko je najtežje ni nikogar. Ni moža iz Cirene, ki bi križ pomagal nositi. In ne pogumne žene iz množice, ki bi z ljubečo roko otrla pot s čela. A vztraja, saj resnično verjame, da bo sicer vsega konec. V preveč neprodušno profane okove je vklenjeno to ubogo srce, da bi nanj lahko delovala zvezda magnetnica in bi se njegova srčna igla lahko samodejno naravnala k bolj prijazni, bolj mehki resnici in k ljubezni ter s tem k tistemu resničnemu večnemu življenju, ki tako zelo že zdaj in tu čaka na vsakega od nas. Ne boj se! Nam kliče to življenje od blizu in od daleč. Saj je z menoj zmeraj kdo, ki se kot Marija Magdalena v zgodnjem jutru radostno razveseli in ljubeče vzklikne: »Gospod, ti vendar živiš!«