Vitka temnolasa gospa z velikimi jasnimi očmi in prelepim nasmehom je prvi septembrski torek zvečer spremenila Cankarjev dom in vse okoli sebe v ožarjeno svetišče nezemeljske lepote, ljubeče predanosti in globoke ganjenosti, kar se zgodi redko, a zmeraj, ko sočasno spregovorijo čuteče srce, iskrena resnica, neuklonljiva volja in telo, ki se res »daje za vse«. Ob njej se je razlivala neverjetna luč; topla in jasna, daljna in bližnja je lebdela med nami; stanovitna, globoko žareča svetloba resnične zvezde, ob kateri lahko vsak trenutek navdihnjeno utripa le še s preprostim spoznanjem priljubljenega Hafisa: Edino, kar lahko kadarkoli zanima modrega človeka, je, kako dajati ljubezen.
Foto: victorhochhauser.co.uk
Tekst: Ana Ašič
Foto: Sergei Gherciu, et al.
Vijolični tutu je vzdrhtel in pozlata na njem je z lesketajočimi odsevi zasijala, ko se je Svetlana Zakharova, mednarodna baletna zvezda, prima balerina moskovskega Bolšoj Teatra, graciozno pridružila turkizno modremu Jacopu Tissiju, »gusarju«, ter z njim iz istoimenskega baleta odplesala znameniti Grand pas de deux na glasbo Adolpha Adama in v koreografiji francosko ruske baletne legende 19. stoletja, velikega Mariusa Petipaja. Tako lepa. Tako popolna. Oba. In ona tako presunljivo krhka in ranljiva, a vendar nezlomljiva. Tako resnična. In neresnična hkrati. Onkraj besed. Onkraj vsega. Samo zaihtiš lahko. Jokaš. Ali ploskaš. Strmiš. In se čudiš, ko vse prevzema osupljiva, čarobna, v srce segajoča lepota popolne predanosti: gibu, plesu, življenju; temu, kar delaš; kar si; in, kar boš; sebi, svoji resnici, svojim hrepenenjem in svojim sanjam, ki nimajo cene!
Foto: danzaeffebi.com
»Balet ni naraven za človeka. Naša telesa niso namenjena temu, kar delamo,« pravi izjemna balerina v pogovoru z Rory Challandsom , »zato jih moramo spremeniti, preoblikovati, jih nekako razbliniti in z njimi preseči omejitve. To je zmeraj povezano z bolečino. Od prvega baletnega dne, od prvega baletnega koraka je prisotna. Naučiti se moraš življenja z njo. In njenega premagovanja. Prej, ko sem bila mlajša, v otroštvu je bilo to kdaj tudi težko; tako rada bi šla ven in se igrala kot drugi otroci,« in za drobcen trenutek se zdi, da so se ji ob tem orosile lepe oči, »vendar ostaneš, odvrneš vabljive misli, pozabiš na vse in vadiš in delaš in poslušaš učitelje in pridejo tudi zelo težki, hudi trenutki, ko se sprašuješ, ali res mora biti vsa ta bolečina?, je res neizogibna?, a nikoli! res nikoli nisem pomislila, da bi odnehala!«
Vsak njen gib je dostojanstven eteričen šepet vseh odpovedi in samozatajevanja, ki je preželo vsak kotiček duše in srca, vsako misel, vsako kapljico krvi. A je vse tudi pozlatilo, zbrusilo v neprecenljive dragulje in žrtvovanje alkimično spremenilo v utelešeno žlahtnost, plemenito prostost in praznovanje nepremagljive luči, ki nikoli več ne ugasne! Njen ples je večna pesem ptic trnovk. A že davno onkraj vseh bolečin. Pa vendar tudi v njej in z njo, saj je to življenje samo: v gostih prepletih, ki nam jih tke tuzemeljsko bivanje, so prav sledi prestanih bolečin tiste zlate niti, ki brokatnim podobam našega življenja vdihnejo globino in sijaj; jim podeljujejo dragocenost ter jih pretkejo z nebogljeno človečnostjo, brez katere vendarle ni ničesar.
Tudi in še posebej ne umetnosti, ki ji ranljiva človečnost zmeraj znova odstre najbolj osupljive dimenzije. Šele ob prepletu ene in druge nam v resnici zastane dih, hitreje utripne srce in se omehča naša duša. Kot se je; ni mogoče, da se ne bi!, ko sta Svetlana Zakharova in Jacopo Tissi zaplesala v Adaggiu iz baleta Caravaggio, za katerega je pri Monteverdiju navdihnjeno glasbo napisal Bruno Moretti, koreograf Mauro Bigonzetti pa je skušal predstaviti odnos med človeško in umetniško dušo slikarja Michelangela Merisija, širši javnosti bolj znanega z imenom Caravaggio.
Foto: Sergei Gherciu
Vsa nasprotja in vsa povezanost, vsa vprašanja in vsi odgovori, vsi prepadi in vsi mostovi, ves nemir in ves mir, vse bolečine in vse sladkosti, ki na milost in nemilost prevevajo dušo, so v teh dveh vznesenih telesih. Vsa razpetost enega srca. A tudi dveh. In nas vseh. Tu stojimo. Vsak s svojo bolečino. S strahom. In pogumom. Vsak s svojo brutalno strastjo. Do lepote. In surovosti. Do nežnosti. In grobosti. Do krotkosti. In divjosti. Do globine. In plitvine. Do luči. In do teme. Do moči. In do nemoči. Do lova. In do bega. Do resnice. In do neresnice. Do stvarjenja. In do uničenja. Do vsega. Od neba do pekla. Pogosto ne vemo, kje se konča prvo in začne drugo. Kje si ti in kje sem jaz? Kje je on in kje ona? Kje je človeško? In kje nečloveško? Vse v večnem plesu, kjer se vse staplja. In vse razblinja. Do konca. In naprej. V večnost nas je popeljala odmaknjena nedotakljiva lepota in popolnost ter obenem neverjetno topla in ganljivo človeška ranljivost Svetlane Zakharove in Jacopa Tissija, ki sta z vsakim dihom, vso pričujočnostjo in z vso izpovedno močjo trenutku in nam dala preprosto vse!
Foto: Sergei Gherciu
»Drugega ne poznam,« pravi 40-letna prima balerina, »od desetega leta sem v profesionalnem baletu. Drugače kot tako, da vse dam, preprosto ne znam, ne morem in nočem. To je moje življenje!« Z izjemo nekaj prvih let v ukrajinskem Lucku, kjer je bila rojena ruskim staršem; in v Kijevu, kjer so tekla njena prva baletna leta; je bila od leta 1995 v Sankt Petersburgu: najprej eno leto na baletni akademiji Vaganova; do leta 2003 pa je kot prima balerina plesala v tamkajšnjem slovitem baletnem ansamblu Marijinega gledališča (Mariinski). Potem je sprejela vabljivo ponudbo baletnega ansambla moskovskega Velikega gledališča (Bolšoj), kjer je še danes. A že pred tem, pri dvajsetih, je leta 1999 zablestela v Parizu, kamor jo je povabil veliki francoski koreograf Pierre Lacotte. Vse od takrat njena zvezda sije v mednarodnem zenitu.
Vrhunsko balerino, ki je svoje darove in umetnost giba v marsičem tehnično, izrazno in vzdržljivostno izbrusila čez meje verjetnega, poleg plesne virtuoznosti odlikuje velika razgledanost, lucidnost, bistrost, oster intelekt, a tudi toplina, darežljivost ter urejeno družinsko življenje. Je poročena in mama leta 2011 rojeni hčerki Anni. S soprogom, svetovno znanim violinistom Vadimom Repinom sta se, kot sta zaupala novinarskemu kolegu Marijanu Zlobcu, srečala in spoznala v Tokiu. Harmoničen par, je pod njuno fotografijo zapisal kolega, in s tem povedal prvo in vse, kar ti pade na misel, ko ju srečaš od blizu. Ta harmonija ni le čustvena in intimna, temveč tudi delovna in ustvarjalna, saj zadnja leta z velikimi uspehi mednarodno nastopata s skupnimi glasbeno baletnimi predstavami. V tem smislu Svetlano Zakharovo odlikuje plemenit ustvarjalni nemir in iskanje zmeraj nove, sveže, tudi duhovite in humorne baletne govorice, pa tudi izjemna sposobnost samorefleksije in neka globoka, njej imanentna in preprosta notranja poštenost.
Foto: moscowoperatickets.com
Ta se morda najbolj nazorno vidi, ko nanese beseda na njeno pripadnost politiki Vladimirja Putina in stranki Združena Rusija, v imenu katere je Svetlana Zakharova tudi poslanka v ruski Dumi. To pri marsikomu doma in po svetu zbuja nelagodje in številna vprašanja. Kako je mogoče, da se vrhunska umetnica svetovnega kova »maže« s politiko in poleg tega še s Putinovo!? »Ko sem se preselila v Moskvo, se mi je odprlo toliko novega! To je bil čas, ko sem zelo hrepenela po spremembi, po novem okolju, novih izkušnjah, novih čustvih in novih ljudeh. Moskva mi je v tem smislu ponudila toliko vsega! Med drugimi sem srečala tudi ljudi, ki so me nekako pritegnili v to. Vse življenje se pomikamo čez različne odre. In zame je to moje delovanje, eden od teh odrov,« pove balerina s slikovito primero. »Pri meni ne gre toliko za to, da podpiram enega človeka, ampak bolj za to, da podpiram ljudi, v Rusiji, v Evropi, po svetu, ki so se pripravljeni pogovarjati; ki so pripravljeni reševati težave s pogovori; predsednike, ki bi naredili vse, da ne bi bilo vojne, osirotelih otrok, razbitih družin, saj sem prepričana, da svet lahko preživi marsikaj, naravne katastrofe, orkane, požare, ampak vojna je najhujša, največje zlo, tisto, česar se največ ljudi najbolj boji.«
Takšne, kot je Svetlana Zakharova, najdemo v vseh časih, v vseh družbenih sistemih in v vseh političnih opcijah. To so častni ljudje, ki imajo tako lepo, čisto in veliko srce, da večinoma sploh ne dojamejo, s čim ali s kom imajo v resnici opravka. Slišijo lepe besede in jim preprosto in iskreno verjamejo. To so vendar tudi njihovi ideali! Po sebi sodijo! In zato podpirajo! Največkrat si niti v sanjah ne predstavljajo, da se skoraj vsaka ta zgodba, četudi so vanjo vložili vso svojo vero, srčnost in poštenost, vse svoje moči in svetinje, konča le z opustošenjem imena, duše in srca; s podcenjevanjem in omalovaževanjem; s ponižanjem, prezirom in onečaščenjem vsega, kar je bilo dobrega in lepega. A naj to še tako boli, Svetlani Zakharovi in njej podobnim to v resnici ne more do živega, zaradi vse velike ljubezni, ki je v vsem, kar so; kar vidijo; kar mislijo; in, kar čutijo. Zlato se morda raztali, a tudi v ognju ostane zlato.
Seveda je pri tem treba povedati tudi, da je bila Svetlana Zakharova, že pred »druženjem« s Putinom in njegovo politiko, zmagovita in slavna prima balerina: zaradi sebe, zaradi svoje sposobnosti in umetnosti, in ne zaradi pripadnosti njemu, njegovi politiki ali njegovi stranki! Soncu ni treba prižigati sveč, pravi kitajski pregovor. »Na odru si sam in se čisto vse vidi!« poudarja Svetlana Zakharova, ki res ne potrebuje političnih podstavkov: njena moč in karizma sijeta iz globin tega, kar je, kar dela in kar ustvarja. In to je tisto, kar razume, in kar ljubi njeno občinstvo po vsem svetu, ter s čimer ga ona zmeraj znova navdihuje.
Foto: bolshoimoscow.com
Ko sem po predstavi, kjer sva bila vsak zase in na povsem različnih straneh dvorane, zagledala mojega visokega, resnega, slovesnega, glasbeno do konca zahtevnega in z nezgrešljivo intuicijo ter ostrim razumom zmeraj k neizprosni kritiki naravnanega sina, kako čez veliko preddverje hiti z zadovoljnimi očmi in z ognjeno rdečo vrtnico, da bi se srečal z osupljivo umetnico, sem se z globokim mirom nasmehnila ob misli, kako, res, zahvaljen Bog, zmeraj poskrbi, da z ljubečo roko »mehča srca tudi najbolj divjih bojevnikov«, kot sicer pravi o moči poezije japonski pesnik Ki no Tsurajuki. In ko sem ju potem od daleč videla, kako se smehljaje pogovarjata, in je bil ognjeni cvet med njima kot živ plamenček svetega duha, sem globoko dojela, kaj so mislili antični Grki s pedagoškim erosom. Za ustvarjalne mlade ljudi so umetniki kot je Svetlana Zakharova magnetno privlačna in žlahtno sugestivna inspiracija, saj jim z vsem, kar so, jasno govorijo o tem, da je to, kar sanjaš in še več! mogoče uresničiti! Da je navdihu vredno slediti! In da je meje mogoče preseči, se zavihteti onkraj znanih obzorij ter ob tem v duši in srcu ostati svoj, izviren, močan, ljubeč in nasmehljan. A tudi odprt in pogumen za največjo bolečino.
Foto: Sergei Gherciu
Ne vem več, kdaj sem prvič v življenju zaslišala otožni čelo s Saint-Saënsovim Labodom in se srečala s čudovito koreografijo Umirajočega laboda, ki jo je v začetku 20. stoletja Mihail Fokin ustvaril za Ano Pavlovo. Vem le, da sta se me po tistem še mnogokrat dotaknila. Pa tudi to, da mi je vsakič zven žametne bolečine segel globoko v srce. Stisnilo me je v grlu in bi najraje zaihtela in izjokala morja temno modrih spominov, a sem se temu zmeraj uprla z vsako kapljico svojih moči.
Ko pa je ta večer Umirajoči labod drsel med nami, ni bilo nikjer več nobene bolečine in je bila obenem v vsem in čez vse. Bila so tudi morja temno modrih spominov; v slapovih so padala čez misli in srce, zato je bilo vseeno, če jočem in ihtim in je vse mokro od solz. Vse je bilo tu. Prihajalo je. In odhajalo. In v graciozni modrikasti milini so se vsi nazobčani robovi vseh davnih, a tudi nedavnih bolečin zgladili v zaobljeno mehkobo, ki ne more nikoli več raniti do krvi in je le še ena sama uteha za pomirjeno srce. Minilo je. In nikoli več ne dobi moči nad menoj. Prerojenje v Jordanu! Vse neizrečenosti. Vsa zamolčanja. Vsa vprašanja brez odgovorov. Vsi temni obeti davnih dni. In srhljivost sedanjih. Vse izginja. Tega ni več! Vse je razblinila valujoča modrina. In iz nje, kot jutranje sonce iz vzhodnega morja, vstaja le še veliko in toplo sočutje za vse.
V njem sem uvidela, zakaj tistih, ki bi to res tudi morali doživeti, ni bilo tu. Nikoli jih ni. Ne pridejo blizu. Preveč je zanje. Po takem Labodu nisi nikoli več, kar si bil. Po tej modrini in presunljivi luči sredi nje, ne moreš v tisti noči; v jutru in dnevu, ki ji sledi; in nikoli več zapreti srca lepoti, resnici in bližini. Tako Umiranje vse prerodi. Vse spremeni. In vse oživi v velik ljubeč plamen, ki ne mine. In mnogi so, ki to še ne morejo. A Svetlana Zakharova ne odneha. Ona govori. In bo govorila. Saj ve, da to vse čaka. In, da bo na koncu tudi poslednji prišel.
