Kar naenkrat rastlinojeda divjad ni več problem, saj smo vse populacije skozi cev lovske puške dobesedno zdesetkali. Danes predstavljajo največji problem velike zveri, ki zaradi pretiranega, ozko miselnega in nespametnega poseganja človeka v habitate in populacije rastlinojede divjadi, nimajo več ustreznega obsega prehrane v naravnem okolju.

Foto: Janez Papež

Odziv: mag. Robert Tomazin

Foto: Janez Papež

12. junij 2019

Ob vsem trenutnem dogajanju in problematiki velikih zveri bi rad javnost opozoril na nekaj stvari, ki so po mojem mnenju relevantne in bistvene, če želimo o tem resno in kompetentno razpravljati.

• Ukinitev mrhovišč v 90-tih letih povzroči prvo prostorsko razpršitev populacije slovenskega medveda. Po metodi vztrajnega ponavljanja je takratni direktor Veterinarske uprave RS mag. Zoran Kovač vesoljni Sloveniji  »vcepil v glavo«, da so z evropsko zakonodajo mrhovišča prepovedana – slednje se je izkazalo neresnično! Metoda vztrajnega ponavljanja pa je znana kot ena od metod manipulacije po načelu devetkrat ponovljena laž je desetič razumljena kot resnica.
• Z odpiranjem v državah JV Evrope (Hrvaška, BIH, Srbija, Romunija, Bolgarija) se je ponudba tradicionalnega lovskega turizma znatno povišala, cene pa primerno znižale, kar je najbolj preprost zakon ponudbe in povpraševanja.
• Novodobni evropski lovec ne išče samo možnosti odstrelnega turizma, ampak ga zanima kultura, zgodovina, kulinarika.
• Pri prodaji lovskega turizma je potreben nov pristop na način, da se trženje tega poveže z ostalimi turističnimi ponudniki in turističnimi produkti. Trmasto vztrajanje na zastarelih vzorcih trženja lovskega turizma iz 50 let preteklega stoletja je »mimo«.
• Nesposobnost trženja lovskih storitev v državnih loviščih s posebnim namenom (LPN) je povzročila negativno poslovanje bolj ali manj vseh LPN-jev, ki delujejo znotraj Zavoda za gozdove Slovenije.
• Zavod za gozdove Slovenije kot načrtovalec odvzema divjadi iz narave je od leta 2015 znatno povečal odstrel rastlinojede divjadi. Plan odstrela narašča iz leto v leto z indeksom +30.
• Zavod za gozdove Slovenije kot argument za povečan odstrel navaja »strokovne ugotovitve« glede povečane objedenosti gozdov (mladja), pri tem pa zavestno spregleda, da se tako gozdnatost kot tudi zaraščanje kmetijskih površin povečujeta (v 50-tih letih preteklega stoletja je bila gozdnatost 50 %, danes 63 %).
• Zavod za gozdove Slovenije pri argumentaciji odstrela rastlinojede divjadi vse bolj sledi zahtevam kmetijskih lobijev, ki v rastlinojedi divjadi vidijo zgolj in samo konkurenco, ki dela škodo na travnikih in poljščinah. Pri tem je pomembno zavedanje zastopanosti kmetijskega kadra v organih odločanja – organih, ki imenujejo oz. odpokličejo poslovodstvo.
• Intenca povečanja odstrela rastlinojede divjadi je zagotavljanje rentabilnosti poslovanja LPN-jev, ki zaradi nesposobnosti celovitega trženja turističnih storitev iz leta v leto životarijo na bazi prihodkov od prodaje divjačinskega mesa.
• Drastični odstreli rastlinojede divjadi pomenijo zmanjšanje prehranskih kapacitet velikih zveri.
• Zaradi znižanih prehranskih kapacitet v naravnem okolju velike zveri iščejo alternativne vire hrane na obrobju habitatov. Življenjski prostor velikih zveri se spreminja in prilagaja prehranskim zmožnostim okolja.

Foto: Janez Papež

Danes smo priča zanimivemu paradoksu kmetijske miselnosti. Do včeraj so imele težave kmetije, ki se ukvarjajo s proizvodnjo zelenjave in krme; danes imajo težave živinorejci. Kar naenkrat rastlinojeda divjad ni več problem, saj smo vse populacije skozi cev lovske puške dobesedno zdesetkali. Danes predstavljajo največji problem velike zveri, ki zaradi pretiranega in nespametnega poseganja človeka (beri ozke miselnosti »sovražnikov« rastlinojede divjadi) v habitate in populacije rastlinojede divjadi, nimajo ustreznega obsega prehrane v naravnem okolju. Zato velike zveri »vdirajo« v območja, kjer pridejo do hrane, kar je ključni samoohranitveni  element. Divjad ni nora, divjad se le prilagaja okolju, ki ga z nespretnimi ukrepi oblikuje človek.

Foto: Janez Papež

Tu naj poudarim, da včasih načrtujemo fanatične ukrepe, ki sprožajo nepopravljive posledice.

To je celotna zgodba. In iz zgoraj navedenih dejstev je potrebno pripraviti celovito strategijo. Ne smemo iti po znani poti, ko enkrat vse zaščitimo; in drugič vse po dolgem in povprek pobijamo. Prava pot je pot zmernosti.

Naj zaključim z mislijo znanega gozdarja prof. dr. Dušana Mlinška: »Narava zna in zmore, človek le poizkuša.« Norosti pa ne sodijo v to kategorijo.

Mag. Robert Tomazin, nekdanji direktor družbe Snežnik d.d. in LPN Snežnik Kočevska Reka; sedanji direktor trženja pri Kmetijski zadrugi Krka Novo mesto.