Za ljudi, ki od nekdaj živijo v njegovi bližini, je medved nekaj zelo njihovega, nekaj, česar ne bi kar tako dali; ja, biti morajo tudi previdni; življenje ni takšno kot tam, kjer ga ni, a vedo, da jim v resnici nič noče; da želi prav tako preživeti kot oni sami; in si pri tem na bolj ali manj posrečen način pomaga z vso svojo iznajdljivostjo.
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič
Foto: Janez Papež, Ana Ašič
5. junij 2019
Na tradicionalnih območjih velikih zveri lahko v pogovoru zelo hitro prepoznamo resnične domačine. Ljudje, ki v teh krajih živijo več generacij v sožitju z medvedom, se, kadar beseda nanese nanj, takoj spontano odzovejo: zelo sproščeno, odprto in prijazno, če čutijo, da ste mu naklonjeni; in s precej kratkimi besedami in rezervirano, če mislijo, da mu niste.
Za ljudi, ki od nekdaj živijo v njegovi bližini, je medved nekaj zelo njihovega, nekaj, česar ne bi kar tako dali; ja, biti morajo tudi previdni; življenje ni takšno kot tam, kjer ga ni, a vedo, da jim v resnici nič noče; da želi prav tako preživeti kot oni sami; in si pri tem na bolj ali manj posrečen način pomaga z vso svojo iznajdljivostjo. Ta jih včasih tudi malce preseneti, pojezi ali celo prestraši, a ne za dolgo in ne zelo zares. Ljudje ne vedo prav dobro, kako je z njegovim spominom, vsekakor pa je on pogosto neločljiv del njihovih spominov. Doživetij. Bolj ali manj adrenalinskih zgodb in simpatičnih doživljajev. V teh krajih je medved stalnica in življenje samo. Ljubo. Domače. Za zmeraj zapisano v duše in srca ljudi.
Foto: Janez Papež
Tako je tudi z gospo Magdaleno Gorjup iz okolice Ribnice. »Pred 52 leti, ko sem začela hoditi v šolo, je bilo, seveda, marsikaj drugače kot je danes. Takrat je bilo res treba pešačiti. Do šole sem imela dobrih pet kilometrov poti. Peš, poleti in pozimi. No, in nekega dne, ko tako hodim po zasneženi poti, nenadoma zagledam v snegu velike stopinje! Medved! Joj, sem se prestrašila! Ko sem prišla domov, sem takoj rekla očetu, da sem videla medvedove sledi, in da ne bom več sama hodila v šolo! Oče se ni nič vznemirjal, ni se prestrašil, ni se jezil in me tudi ni skušal prepričevati v karkoli. Zelo mirno je rekel, da bo šel z menoj v šolo; da mu bom pokazala, kje je bil medved; in da je vse dobro. Držal je besedo. Naslednji dan me je spremljal na poti v šolo. In iz nje. Ustavila sva se pri sledeh in pozorno si jih je ogledal. Tako kot sem takrat prvi trenutek vedela, da so to medvedove stopinje, seveda danes še toliko bolj vem, da so bile res!
Foto: Ana Ašič
Oče si je vzel čas za sledi. In zame. Potem pa je rekel: »Veš kaj, Magdalena! Ne boj se! To ni medved! To so sledi velikega sosedovega psa! Tistega, ki je zelo prijazen, saj veš. Nič ti ne bo storil. Povsem brez skrbi lahko hodiš v šolo! Če ti bo tesno pri srcu, boš pa malo zapela ali zažvižgala, in ti bo takoj lažje! Medveda se nikar ne boj! Plašen je. In se boji ljudi. Izogne se nam, še preden ga mi opazimo!« Od tistega dne sem zmeraj hodila v šolo sama. In medveda res nikoli nisem videla. Zdaj vem, da me je verjetno mnogokrat radovedno opazoval izza drevja, iz kakšnega svojega varnega kotička; pokazal se mi pa ni in tudi prestrašila se nisem več. Saj so bile to vendar sledi tistega prijaznega sosedovega velikega psa!« z nasmehom pripoveduje Magdalena Gorjup, zmeraj urejena in prijetna gospa, ki jo mnogi Ljubljančani, zlasti gospodje, zelo dobro poznajo, ko jim že dolga leta potrpežljivo, prijazno in duhovito svetuje na moškem oddelku blagovnice Nama v Ljubljani.
»Medveda sem prvič zares videla šele leta kasneje. A ne kje na poti, ali v gozdu, ampak iz domače dnevne sobe, ko smo v nedeljo popoldne sedeli za mizo in smo skozi okno opazili, da je prišla medvedka malo posedet na breg nasproti naše hiše! Tudi ona bi bila rada v nedeljo v družbi! Veste, zelo sem hvaležna očetu, obema staršema in vsem, ki so me obdajali, ko sem odraščala, da so imeli takšen miren, lep, spoštljiv odnos do narave in še posebej do medveda, ki je pri nas doma. Pravzaprav smo mi pri njem doma! Saj medved nikomur nič noče! Hvaležna sem mojim, da me niso strašili z medvedom; in nič ne zamerim očetu tistega o sosedovem psu! Kjer živimo, so medvedi; oče je samo želel, da smo mirni in sproščeni in imamo prijazen, razumevajoč odnos do medveda.
Foto: Janez Papež
A kaj vse danes človek sliši!? Neverjetno! Zmeraj si mislim, lepo prosim, pustite ubogo žival pri miru! Kam pa naj gre? Povsod jo preganjajo! Tudi medved je bil ustvarjen! Nekje mora biti tudi on! Nič ne verjamem, da jih je res tako strašno veliko! Ni medvedov preveč, ljudje so preveč med medvedi!« je prepričana Magdalena Gorjup.
