Pred dnevi sem srečal lovca iz gojitvenega lovišča. »Kje imaš divjad? Jelene in košute?« sem ga vprašal. Povesil je glavo in žalostno odgovoril: »Janez, pobili smo jih..!« Preden sva se razšla, je še pripomnil: »…pa še odstrel je spet povečan za petsto osebkov!«
Foto: Janez Papež
Tekst: Janez Papež
Foto: Janez Papež
31. maj 2019
Kočevci smo se, še ne dolgo nazaj, radi hvalili z neokrnjeno naravo, bogatim živalskim in rastlinskim svetom, ohranjenimi pragozdovi, divjim petelinom. Sprašujem se, kam je vse to šlo? Kje je zdaj? Smo še zelena in ponosna Kočevska!?
Že tako smo zelo težko ponosni na novejšo zgodovino Kočevske, saj so se tu dogajale grozote med vojno in po vojni. Industrije po zaprtju rudnika rjavega premoga na Kočevskem tudi ni več. Še lesna industrija, ki bi tu lahko imela lepo prihodnost, je ugasnila.
Ostala je le narava. Tej pa je sistem, ki spodbuja in omogoča okoriščanje ter bogatenje posameznikov ne glede na daljnosežne posledice za vse, pustil pečat tako na gozdnih površinah kot v živalskem svetu.
Foto: Janez Papež
Kmetijstvo in gozdarstvo, ki sta po mojem prepričanju glavna krivca za nenormalne odstrele živali, sta na Kočevskem v bistvu le še ena velika žalost. Še za tistih nekaj krav, ki tavajo po zapuščenih travnikih, zaposleni ne skrbijo kot bi morali. O tem priča nazoren primer izpred nekaj let v vasici Kočarji, ko je strela ubila 23 telic, pa jih zaposleni cel teden niso pogrešali. Šele ko se je razvil neznosen smrad, in ko so vse pogosteje opažali medveda na koncu vasi, so se začeli spraševati, kaj je narobe. Ali je za tako »vestno« opravljanje dela kdo odgovarjal? Ali morda kateri od lastnikov odgovarja za hleve, ki se podirajo eden za drugim? Odgovor je na dlani. In vsem viden sredi gozdov!
Foto: Janez Papež
Ali vsi ti ljudje res lahko vsemogočno dirigirajo, kako se bo na Kočevskem gospodarilo z gozdom, travniki in divjadjo? So to gospodarstveniki in politiki, ki so se prav tako kot vsi dolžni držati nekih pravil? Ali so bogovi?! Nam s Kočevskega ni in ne more biti vseeno, saj so nenazadnje vse to gradili naši starši!
Potem so tu nepokošeni travniki. Menda zaradi metuljčka, ki je prav takrat v fazi razvoja. Potem pa kar vse pustijo, pozabijo in kosijo, ko podrašča že nova trava, ko je v bali več smrdečega in gnilega sena kot koristnega za živali. Kje so inšpektorji? Seveda, spet je zraven država, ki za takšne neumnosti ponuja celo subvencije! Pa kaj! Travniki so pokošeni in pognojeni z gnojevko, ki daje lep vonj celi Kočevski, trava pa bo po tem čudovitem dodatku ponovno hitro rastla!
Foto: Janez Papež
Ljudje dvigujejo prah zaradi pojavljanja medvedov v bližini človeških bivališč. Povsem razumljivo, da prihaja medved k ljudem. V gozdu hrane ni več, saj so lovci pobili divjad. Ogromne gozdne površine so posekane. Na njih so zdaj pašniki z živino, ovcami, kozami in osli. Mrhovišča globoko v težko dostopnih gozdovih so ukinjena. In kaj zdaj? Kam naj gredo živali po hrano, kot v bližino človeških bivališč, k tistim, ki jim jo v bistvu jemljejo!?
Včeraj sem na spletni strani zasledil, da je od sedmih kmetov, le eden sprejel varovalne ograje. Jasno! Če pri njih kupiš ovco za raženj, bo stala sedemdeset do sto evrov, če pa jo bo raztrgal volk, bo odškodnina dvakrat toliko. In mi vse to podpiramo!?
Foto: Janez Papež
Gozdovi, nekdaj mogočni in širni, so sedaj le še olupek tistega, kar je včasih bilo. Žled in vetrolom sta pripomogla, da so se vse napake pri gospodarjenju prikrile. Posledice žleda, ki je najprej zadel naše gozdove, še sedaj niso povsem odpravljene, da ne omenjam lubadarja.
A mesece po tistem, ko se je začela gonja zaradi lubadarja, je bila v gozdovih še vedno na prvem mestu sečnja bukve, ki je prinašala denar. Avto za avtom so iz gozdov odvažali bukovino, saj so dobro vedeli, da potem s smreko, načeto od lubadarja, ne bo dobička. A tudi vsaka bukvica ni bila dobra! Bil sem priča poseku v oddelku, kjer so stale bukve, prave lepotice, da jim nisi videl vrha. Kar nekaj hlodov se je odrezalo od vsake.
Foto: Janez Papež
Veje, ki so jih gozdni delavci odžagali od debla, so ostale razmetane po površini. Nihče se ni več menil zanje. Tudi za kurjavo jih ni bilo dovoljeno pobirati. Ne! Bolje je, da tam zgnijejo. Nihče se ob tem ne sprašuje, kaj je s podrastjo, koliko mladih bukvic in koliko smrekovih vršičkov je končalo pod tistimi težkimi vejami!? Potem je spet kriva jelenjad, ki vse obgrize in ni nobenega prirastka!? A do mladja pod nemarno puščenimi vejami nobena žival ni mogla priti. Le kakšna miš.
K pisanju me je med drugim spodbudil tudi ogled filma Risova pot, ki smo ga videli v Kočevju. Čudovit film, ki odpira kar nekaj debate. Predvsem o risovi naselitvi. Zelo daleč od tega, da bi bil proti. A se vendarle sprašujem, s čim se bo ta ris prehranjeval? Po besedah predavateljev, ris letno za svoj obstoj potrebuje približno 50 kosov jelenjadi ali srnjadi.
Foto: Janez Papež
V našem prostoru pa so prisotni tudi medvedi in volkovi, zaradi česar mora ris plen potrojiti, ker mu hrana ne ostane, saj njegov tedenski plen jesta tudi medved in volk. Glede na to, da je ris v kočevskih gozdovih, odstrel divjadi pa se iz leta v leto povečuje, se upravičeno sprašujem, kaj bodo te živali jedle!?
Zaradi nerazumljivo visokega odstrela leta 2018, in prav tako nekaj let pred tem, je stalež jelenjadi na točki nič. Lanska zima je pripomogla, da je bil pogin nenormalno velik, visoki sneg in mraz pa sta omogočila volkovom, da so lažje prihajali do plena. Kjer si še lani videl trop 10 do 15 jelenov in košut, so sedaj le še tu in tam dve ali tri živali, najverjetneje pa jih sploh ni!
Foto: Janez Papež
Pred dnevi sem srečal lovca iz gojitvenega lovišča. »Kje imaš divjad? Jelene in košute?« sem ga vprašal. Povesil je glavo in žalostno odgovoril: »Janez, pobili smo jih..!« Preden sva se razšla, je še pripomnil: »…pa še odstrel je spet povečan za petsto osebkov!«
Nekaj let nazaj sem pri jutranji kavi prijatelju revirnemu lovcu na fotoaparatu pokazal par fotografij. Ko je zagledal košuto, je rekel: »Poglej, ogrožena živalska vrsta!«
Pa dobro! Kaj je res nemogoče dopovedati ljudem, ki odločajo, da tako početje ne vodi nikamor! Z divjadjo vendar ne morejo gospodariti ljudje iz udobnih foteljev v Ljubljani ali kjerkoli, ki košute, jelena ali medveda še nikoli niso videli v naravi! Letošnje dogajanje bo še zanimivo, saj živali praktično ni! Kaj bodo jedle zveri?
Foto: Janez Papež
Ali je to načrtno uničevanje Kočevske? Ni zaposlitev. Ni industrije. Posekan les se kopiči na deponiji. Ali pa sploh ne vedo kam z njim. Gozd je uničen! Živali so pobite! Le na kaj smo Kočevci še lahko ponosni!? Počasi začenjam dojemati, kaj nam dopoveduje gospod Janez Černač, ko si prizadeva za spremembe pri gospodarjenju z gozdovi in divjadjo.
Dokazovanje, da je ukinitev mrhovišč velika zabloda, in da bo potrebno sprejeti ukrepe za obnovitev nekdanjega gospodarjenja, bo kmalu aktualno, saj bo prisotnost velikih zveri v okolici bivališč vse pogostejša. S tem pa odstreli, ki nekomu tudi zelo ustrezajo. Vsekakor se bojim, da bo kmalu za vse prepozno. Če že ni!?
Foto: Janez Papež
»Modri« ljudje z ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo ter vodilni iz zavoda za gozdove povzročajo zadnja leta naravi in vsem nam nepopravljivo škodo, za kar so z našim denarjem celo zelo lepo plačani! Res se vse pogosteje sprašujem, ali bodo za svoja dejanja kdaj odgovarjali!?
