Dragi Franci, vem, da se me v resnici ne bi nikoli izognil. In tudi jaz ne tebe. In to je zdaj tu. Čeprav sva daleč in časa nimava, je prišel trenutek, ko sva se morala srečati. Najino soočenje je neizogibno. Pa ne v kavarni. Ampak v gozdu. Pravzaprav na robu gozda. Tako si ti odločil. Pred nekaj dnevi si se na tem robu nenadoma pojavil s svojimi besedami. Prav na ta obronek pa sem prišla tudi jaz in tu stojim z medvedi in volkovi in z velikimi zvermi in bova zdaj obkrožena z njimi malo poklepetala!
Foto: pinterest.com
Tekst: Ana Ašič
Foto: Gary Kramer, Hartmus Jungius, Marjan Artnak, Željko Stipeć, Eugene W. Slowik Jr.
20. maj 2019
Franci Bogovič je iz mojih krajev. Pravzaprav bi bilo bolj prav reči zame, da sem iz njegovih, saj on še zmeraj živi tam, kadar ni v Bruslju in Strasbourgu, sama pa že dolgo živim drugje. Nisva čisto iz istega kraja. Sva pa iz sosednjih far. Francija imam rada, kot imaš rad ljudi, ki so bili v mladosti samoumeven del tvojega življenja, in s katerimi si bil neko obdobje bolj ali manj redno povezan, potem pa je življenje odpeljalo vsakega na svojo stran.
V študentskih letih so bili naše redno stičišče nedeljski večeri, ko smo se z rumeno rdečimi »gomulkami« vračali v šole. Marsikaj je bilo v naših mislih in besedah takrat, v osemdesetih, ko se je rožni sij svetlejše zarje že močno krepil na nebu svobodnejših hotenj večine Slovencev. In če smo zelo dobro vedeli, kam koga od nas tisti večer pelje vlak, morda nismo prav dobro videli, kam nas peljejo naše misli in hrepenenja, smo pa jasno čutili, da želimo več svetlobe, več priložnosti in več resnice!
Franci je bil v vsem tem z nami. Kadar je spregovoril, je to nemalokrat storil humorno in duhovito, pa tudi mirno, premišljeno, z neko pristno poštenostjo in prizemljenostjo, ki je največkrat lastna ljudem, ki so zemlji blizu. On je to bil. Študij in življenje doma, vse je bilo prepleteno s tem resničnim stikom.
Potem je prišlo jutro. In z njim novi dnevi. In mi vsi smo se porazgubili na vse strani. In le še tu in tam smo se videli ali slišali eden za drugega. Naša srečanja so bila vse bolj redka in največkrat zožena le še na trenutke, ko smo se zbrali, da bi se spet od koga poslovili.
In tako sva se v neizprosnem teku let nazadnje s Francijem videla pred nekaj leti, ko smo se za zmeraj poslovili od dveh, nam vsem ljubih sosedov mojega nekdanjega doma: najprej eno leto od sedemnajstletnega Nejca, kmalu zatem pa še od njegove mamice Marijane. Preveč smo bili zaradi njiju takrat vsi presunjeni, da bi ob stisku roke in pogledu sploh lahko kdo še kaj spregovoril.
Dragi Franci, vem, da se me v resnici ne bi nikoli izognil. In tudi jaz ne tebe. In to je zdaj tu. Čeprav sva daleč in časa nimava, je prišel trenutek, ko sva se morala srečati. Najino soočenje je neizogibno. Pa ne v kavarni. Ampak v gozdu. Pravzaprav na robu gozda. Tako si ti odločil. Pred nekaj dnevi si se na tem robu nenadoma pojavil s svojimi besedami. Prav na ta obronek pa sem prišla tudi jaz in tu stojim z medvedi in volkovi in z velikimi zvermi in bova zdaj obkrožena z njimi malo poklepetala!
Ne boj se jih, Franci! Medved je v resnici plašen, dobrodušen velikan, neizmerno ganljiv v svoji skoraj človeški radovednosti, ko skrit za drevo kuka izza njega in te opazuje in obrača svoja okrogla ušesa in smrček in bi tako rad videl in prišel, pa vendar ostaja tam v svoji razpetosti med strahom in pogumom.
In volkovi, Franci, še zmenijo se ne zate, za nikogar; ko ženejo srno ali jelena v globel, je človek zanje nič več kot drevo ali skala ob poti.
Ris!? Ta trenutek, ko to pišem, so vsi v Loškem Potoku, to dopoldne, z govori, trkanjem po prsih, z velikimi in zvenečimi besedami ga naseljujejo, da ga bodo že čez nekaj let spet preganjali. Iztrgali so petletnega mačka iz njegovih domačih gajev, odpeljali od žuborečih potočkov v karpatskih gozdovih, nataknili so mu težko kovinsko ovratnico in zdaj naj se srečno množi in plodi in naj napolni te gozdove s potomci, tako številnimi, da bo vsako leto znova odobren čim višji odstrel!?
Foto: Hartmus Jungius
Franci, ima me, da bi prišla pote in te odpeljala v snežniške gozdove, tja, kjer smo lani vsaj petkrat videli risa, ob uri, ko lovi v svoje temne čopke bakrene žarke zahajajočega sonca. Ko poblisne z očmi in se njegov s prostostjo prežet jantarni pogled stopi s tvojim, se vse ustavi, vse utihne, vse izgine. Skoraj tako je, kot trenutek, ko se prvič zazreš v oči svojega otroka: vse se učara v srečanje s čisto, najglobljo, najvišjo, vsepričujočo resnico, v eno samo ljubezen! V trenutku si v zavezi, s katero lahko odtlej življenje zmeraj le še brezpogojno častiš! To je resnična spoved in obenem obhajilo stvarstva, popoln božji blagoslov, ultimativen dotik ognjene kaplje svetega duha, ki za zmeraj spremeni vsako srce.
Besede, ki jih izgovarjaš zadnje tedne, Franci, pričajo o tem, da je tvoje srce lačno takšnega božjega dotika; in da kar kliče po spremenjenju na gori!
Zato bi te odpeljala tja, pod tisto sinje nebo. Čez Volovjo reber bi šla in na Milanji bi se ti zazrla v oči in ti rekla: tisočkrat hvala, ker si jo tudi ti takrat tako usodno obvaroval in rešil hudega! Tako kot zmeraj, ko sem tam, vsakomur, vsakič znova in že toliko let, bi ti rekla, vdihni ta čaroben zrak, poglej te cvetlice, to modrino, to morje, tam daleč, slišiš to tišino, ta mir? In potem bi šla naprej in v večnem šumenju snežniških prostranstev, dragi Franci, bi ti povedala, kar mislim in premišljujem zdaj že nekaj dni.
A najprej bi te vprašala: kako se je to zgodilo? Kako je mogoče, da si tudi ti v tem? In to prav zdaj, ko so bolj kot kdaj koli potrebne razumne in razsodne besede, predvsem pa resnične! Kje si, Franci? Zrem v besede: Na Krasu in v alpskem svetu bo zveri kmalu več kot ljudi! Pa omenjanje sodišča! In živinoreja v alpskem svetu bo ogrožena!? Pa kaj govoriš!? Kaj je s teboj? A se slišiš, Franci? In to ti, ki prav gotovo zelo dobro veš, kako je v resnici!?!
V alpskem svetu in v vseh drugih ne bo živinoreja nikoli ogrožena! In najmanj zaradi velikih zveri! Vi, v evropskem parlamentu morda res marsikaj govorite, še zlasti tisti iz nekdanjih vzhodnoevropskih držav, resnica je pa ta, da je v tem »ogroženem« alpskem svetu, ja, morda ne tu, ampak blizu, čez mejo ali dve, v švicarskih Alpah, na Tirolskem in južni Bavarski, tako zdravo poslovno okolje, toliko domiselne kreativnosti, toliko ustvarjalne podjetnosti, ki je sposobna vsako staro ali novo situacijo reševati konstruktivno in se nanjo v prepletu tradicije in novih izzivov odzivati inovativno, da se ob takšnih gromovniških izjavah samo pomilovalno nasmehnejo.
V Švici so že pred nekaj leti začeli ustanavljati sodobne pastirske šole, za katere je iz leta v leto zanimanja več, kot je mest v njih! Jasno, da je v alpskem svetu iz milijon razlogov težko pasti in varovati živino z ogradami. Zato pa je toliko več možnosti za sodobne pastirje, ki z vsestranskim poznavanjem osnovnih znanj iz biologije, veterine, gospodarjenja s čredo in varovanja ter s pomočjo ustrezno usposobljenih psov, s svojim delom ne le preživljajo sebe in svoje družine, ampak tudi v resnici skrbijo za to, da ostajajo vse največje vrednote tradicionalnega, naravnega in kulturnega okolja žive. Seveda pa je za to, kot že rečeno, potrebno nekaj ustvarjalnosti, inovativnosti in poslovne gibčnosti, najbolj pa pošteno poslovno okolje, v katerem o konkurenčnosti odločajo domiselnost, prizadevnost, vztrajnost in kvaliteta, ne pa privilegiji, povezani z določenimi političnimi in interesnimi opcijami ter pripadnost vidnim in nevidnim grupacijam.
In dalje, Franci, sadjar si. Zato zelo dobro veš, da mora vsak, ki postavlja nasad, najprej poskrbeti za visoko, trdno ogrado iz žičnate mreže in s čvrsto vkopanimi stebri! Šele potem sadi jablane ali hruške ali karkoli! Da mlade sadike zavaruje pred divjadjo! Pa ne samo to! Tudi protitočne mreže in proti zmrzali so danes, če želiš imeti zavarovan nasad, obvezne! Ti najbolj veš, kakšna finančna postavka je to za sadjarja! Še posebej, ko se odkupne cene za kilogram štejejo v par centih, ne v evrih; in ob tem, ko trg preplavljajo tone cenenega uvoženega sadja sumljivega izvora in kvalitete! Pa vendar, sadjarju ne preostane drugega. Če noče škode, ali če hoče v primeru škodnega dogodka kakršno koli odškodnino, mora sadno drevje in sadje ustrezno zavarovati.
Foto: Eugene W. Slowik Jr.
Zdaj pa pridi z menoj in se malo zapeljiva po slovenskih osrednjih in robnih območjih velikih zveri ter poglejva, kako je poskrbljeno za varnost drobnice in živine! Ne vem, če ti bo všeč to, kar boš videl!? Iskreno povedano, meni ni! No, kaj bova videla? Ovce in koze sredi gozdov. Pastirjev pa skorajda ne. Morda tega med Goljakom in Razborjem. S šarplaninci. Še tu in tam koga s kraškimi ovčarji. V Zagorju na Pivškem. In nekaj tornjakov. Tiste v Jurščah. Nekaj visokih elektro mrež. Močnih, trdnih, z električnim tokom ustrezno zavarovanih nočnih ograd je sicer nekaj več kot pred leti, a še zmeraj zelo, zelo malo. Tudi ustrezno grajenih staj in masivnih ograd je v primerjavi s tožbami o škodi, ki da jo povzročajo velike zveri, nesorazmerno malo. Največ je vegasto potegnjenih žic v višini sedemdeset ali osemdeset centimetrov, pripetih na še bolj vegaste količke, ki jih poleže prva močnejša burja ali neroden srnjak, ki ga pot pelje tam čez. In tako naj bi bile torej izčrpane vse možnosti preprečevanja škode, ki jo lahko povzročijo velike zveri?! Ob tem, Franci, da je bilo v dveh letih v slovenskih gozdovih pokončanih osemdeset tisoč srn in skoraj dvajset tisoč jelenov in košut! Čudno, ne, da zveri iščejo hrano drugod!? Bo treba najprej misliti na vse to, potem pa pritiskati za odstrele vsepovsod in vsepovprek! V vsakem primeru pa drobnico in živino najprej ustrezno zavarovati!
Velik del zaščitnih ukrepov in varovanja pašnih živali na osrednjih in robnih območjih velikih zveri je subvencioniran oziroma sofinanciran. Subvencionirana pa je tudi škoda, ki jo, če jo in kadar jo povzročijo. Ampak seveda, vse je bilo še nekako znosno v času, ko ni bilo DNK analiz. Odkar so te, se z njimi zmeraj lahko nesporno ugotovi, kaj in kdo je v resnici živali pokončal. Zato pa je zdaj nenadoma začel medved nositi žrebičke in teleta na Hrvaško, kjer se za njimi izgubi vsaka sled! Človek komaj verjame svojim očem, ko vidi takšne izjave zapisane v medijih! Če ne bi bila ta gonja tako krvoločna, in če ne bi imela tako usodnih posledic za vse, bi se lahko res iz srca nasmejali ob prizorih, ko jo medved maha od Ilirske Bistrice proti Jelšanam z žrebetom, kje?, v gobcu?, v naročju?, ah, kaj, kar z range roverjem ga pelje! In to je to!
Franci, ti, ki sem zate vendarle verjela, da si umen človek, vse to podpiraš!? Glej, za vse, ki sodelujejo v tej nori gonji, izmišljotinah in manipulacijah, je to nesprejemljivo in neopravičljivo. Zate, Franci, pa še posebej! Ne le zato, ker si s Štajerske, sadjar in agronom in bi torej kot tak moral imeti neko temeljno kritično distanco, zdravo pamet in strokovno etičen domet ter razumen diskurz, temveč tudi in predvsem zato, ker si poslanec v evropskem parlamentu! In spet bi rad bil! Tvoja odgovornost in teža tvoje besede je zato mnogo večja! Oprosti, a je to normalno, da se evroposlanec pridružuje pozivom h kršenju mednarodnih in evropskih konvencij in pritiskom na sodišča ter k temu potem poziva še državne uradnike? Za nekatere očitno je! Kljub temu pa ne verjamem, Franci, da takšen diskurz v resnici pelje tja, kamor bi rad prišel!
Zase, za svoje ambicije, za podobo verodostojnega evroposlanca, za slovensko kmetijstvo, za slovenskega kmeta in za slovenskega rejca pašnih živali ter še posebej za tistega z območij velikih zveri, bi veliko več in res nekaj naredil, če bi spregovoril mirno in razsodno ter s treznimi besedami in argumenti vse pozval k strpnemu reševanju težav in k odgovornemu odnosu ter ustreznemu varovanju premoženja in živine ter ob tem morda ponudil še kakšno inovativno in za vse sprejemljivo rešitev!
Tudi vsi drugi prebivalci te dežele s tisoč najrazličnejšimi dejavnostmi moramo sami skrbeti za svoje premoženje! Sami vlagati v svoje delo in preživetje! Se vsak dan znova marsičemu odrekati. In na svoje stroške varovati, kar imamo! Misliš, da se drugi ne ustrašimo, ko stopimo iz hiše, in okoli vhodnih vrat zmeraj pogosteje postavajo čudni ljudje, bog ve, od kod, tisočkrat bolj nepredvidljivi, kot sta to medved in volk!? In kaj naj?! Zahtevamo odstrel!? Če pustim vrata odklenjena in hišo brez nadzora, sem pač sama odgovorna za to, kar me potem doleti! In živali? Mi našega mačka ne pustimo niti en dan brez družbe in varstva. Če imaš trideset tisoč evrov vredno žrebe in je to tvoja dejavnost, boš pa ja naredil vse, da bo varno!? Če imaš živali, je tako. Nikamor ne moreš, ne da bi prej ustrezno poskrbel zanje. Seveda to stane in terja precej naporov. Vendar velja to za vsako dejavnost. In za vsakega človeka.
Foto: lovac.hr.net
Za več zrele osebne odgovornosti bi se moral zavzeti, Franci! Kmečko življenje je bilo od nekdaj njena domovina, njena zibelka! V kmečki naravi dela in življenja, v neizprosnih zapovedih, ki sta jih je narekovala narava in okolje na eni strani ter obstoječe družbene danosti na drugi, je bilo mogoče sebe in svojo družino preživeti le z obilico modrih in odgovornih odločitev. Te pa so vselej sad, a tudi mladice visoke osebne odgovornosti. Iz osebne odgovornosti v resnici izvirata vsa moč in svoboda kmečkega življenja. Vrnitev k tej vrednoti bi slovenskim kmetom prinesla mnogo več kot vsa nepovratna sredstva in subvencije skupaj! Ne zaradi še enega potratnega birokratskega evropskega projekta in denarja, na katerega eni že povsem pripravljeni na skok samo čakajo, ampak le zaradi izvirnosti, modrosti in odgovornosti bodo ali pa ne bodo naše vasi pametne!
Vendar, sploh kdo to v resnici želi? Malo verjetno! Tudi kmečkega življenja in trdnih, samostojnih, neodvisnih kmetov, ne! Kmetijstvo, to, da! To je veliki plan, podjetja, trgovina, biznis, nepovratna sredstva, subvencije, projekti, interesi, politika in lobiji. Neodvisen kmet pa je drža. Način življenja. So vrednote. Neodvisnost. Svoboda. Svojeglavost. Izvirnost. Ustvarjalnost. Svobodomiselnost. Neupogljivost. Samozadostnost. Nepodkupljivost. Neizmerna ljubezen do zemlje. In narave! Globoko in trajno spoštovanje vsega stvarstva. In osebna odgovornost. Do konca!
Svoboda in moč ustvarjalnega človeka, ki ni »naš«, ki ni uklonjen eni ali drugi ali tretji ali deseti politični opciji; ki ni priklenjen na nobene jasli; takšnega, ki dela in živi svoje življenje, se preživlja s svojim delom, pusti druge pri miru in od nikogar ne dobiva in ne pričakuje ničesar zastonj, ne drobtin, ne kosov kruha in še manj kar celih hlebcev; in ki želi le svoj mir, da bi se lahko kar čim bolj ustvarjalno uresničil v tem zemeljskem bivanju, takšnih si nihče v tej deželi ta trenutek, ki, žal, traja že dolga desetletja, nikakor ne želi!
Takšnih ljudi ni mogoče usmerjati, voditi, ukloniti, animirati za interesne igrice in jih zlorabiti za svoje cilje! Zato, dol z njimi! Dol!
Takšni ne bodo še enega dragocenega dne, lepega, pomladnega, aprilskega jutra, ko log in gaj in dehteča zemlja kličeta k delu in k novemu življenju, namenili politikantstvu v prestolnici! Tega se oni ne gredo! Na ta nivo se ne spuščajo! Oni, tudi če kdaj kaj dobijo, vedo, da zato niso dolžni služiti »enim«, saj je to denar davkoplačevalcev in jih torej zavezuje odgovornost, resnica in poštenje do vseh! Takšnih ljudi najbolje, da ni! Ali pa naj jih bo kvečjemu zelo, zelo malo! Ne služijo nikomur! Ne volijo! Ne tulijo v isti rog! Ne nasedajo spinu! Ne udeležujejo se linčev! Odstrelov jih je groza! Seveda, saj so vse, kar imajo, ustvarili s svojimi rokami, s svojo vztrajnostjo in svojimi sanjami, s svojim razdajanjem, s svojim odrekanjem, z vsem svojim življenjem in koprnenjem, z vsako kapljico svoje krvi in je zato vse preveč dragoceno in sveto, da bi vse to oskrunili z uničevalnimi gonjami. Resnični ustvarjalci so! In zato ne bodo nikoli pokleknili pred oltar uničevalnih insignij!
Franci, vsi, ki vas tako skrbijo volkovi in medvedi, daj, poskrbite najprej za volkove v lastnih vrstah! In še posebej za tiste, ki tako nerazsodno renčijo v vaših srcih in dušah! Ko boste te ukrotili, bo takoj povsod manj volkov in medvedov! In tudi manj nevarni bodo!
Foto: Marjan Artnak
Če pomislim, da ste v tem sami postavni, kleni, možati gospodje! Vsi prekaljeni pod milim nebom. Vajeni, vsaj nekoč ste bili, trdega dela. In neizprosnega urnika. Gore ste premikali, zdaj pa takšen direndaj! Niti za enega od vas ne verjamem, da se res bojite teh velikih zveri! Da vas res skrbi zaradi njih! Prej bi rekla, da zaradi kakšnih drugih. Morate kaj odplačati? Da se niste zapletli v kaj, kar je bilo navidezno zastonj in lahko dosegljivo, zdaj pa se je izkazalo, da je vendarle obremenjeno z večnimi obrestmi, ki jih človek nikoli ne more do konca odplačati z uslugami!?! Srčno upam, da ni tako, Franci! Res bi mi bilo iskreno žal za vse vas! Takšne stiske ne bi privoščila nobenemu. Ne glede na to, kako neuglajeni, grobi, nerazsodni, brez zadržkov do izmišljotin in vsakršnih pretiravanj, nesprejemljivo gromovniški, šokantni in podivjani se kažete, sem pri večini videla, da se pod vso viharniško, interesno in politikantsko navlako vendarle skriva tudi vsaj kanček čutečega srca, za katerega, verjamem, je še upanje.
Tudi za Florjana Peternelja. Ta človek mi v teh dneh, poleg tebe, res veliko hodi v misli. Saj veš, koga mislim, ne!? Ja, tega gospoda, ki je v petek pred majskimi počitnicami pripeljal tisto pokončano tele v Ljubljano in je vaš sindikat skupaj z mediji uprizoril vso predstavo, ki si jo potem še ti tako jasno podprl. Če bi šla po mojih snežniških poteh, bi ti rekla, da se ob koncu oglasiva še k njemu.
Ni daleč. Iz Ilirske Bistrice pri Škorpijonu zaviješ proti Brkinom, vendar ne čez Harije, temveč v smeri Zarečja. Ko se skozi to vasico spustiš v dolino, prideš do razpotja. Tu greš po najbolj levi in navidezno najmanj obetavni poti, ki se vije ob potoku in je vse zelo podobno, kot če bi se peljal iz Koprivnice proti Jeričkemu dolu, samo ožje. Ta ozka dolina Posrtve, ljudje tukaj potoku rečejo tudi Posrtvica, te kmalu pripelje do Peterneljevih. Ko zagledaš rdečkasto rjave nemške anguse, veš, da si skoraj tam, saj se živina pase v bistvu doma. Vsaj v aprilsko majskih dneh se je.
Nekdaj je bil tukaj mlin in na njegovem mestu ima Feliks Peternelj zdaj ribogojnico in domačijo. Poleg je mogočna hiša, v bistvu hotel, oker rumeno marelične barve in z opaznimi macesnovo rjavimi balkoni in detajli. No, to je pa ekološka turistična kmetija Florjana Peternelja. Takoj vidiš, da je res nekaj naredil z vsemi tistimi nepovratnimi sredstvi za razvoj podeželja in da tukaj evropski in slovenski davkoplačevalski denar res ni bil vstran vržen, saj je vso stvar zastavil velikopotezno in ambiciozno, in torej ni čudno, da sem prihajajo zahtevni italijanski in ruski gostje. Gre za dva brata, ki imata tu vsak svojo domačijo. Eden, Feliks, se ukvarja z ribami, drugi, Florjan, z govedom. Oba sta lovca. Člana Lovske družine Prem. Pri prvem se ob vikendih lahko ustaviš za ribje kosilo. Pri Florjanu Peternelju pa pripravijo vse iz domačega govejega in telečjega pa tudi svinjskega mesa. Koz nimajo. In tudi ovc ne. Razen ene, ki dela družbo košuti, da ji ni preveč dolgčas, vsaj tako pravi gospodar. Lahko pa pripravijo vse vrste divjačine. Srno, jelena, divjega prašiča. Tudi medveda. In medvedje šape. Samo zdaj ne, ker jih trenutno nimajo. Potok ves čas žubori in vse je zelo zeleno. Res, zelo lepo in mirno, Franci.
Pa kaj ti govorim!? Saj si verjetno že bil pri njih? Morda s katerim od teh gospodov, ki se zdaj tako hudujejo in viharijo, in ki menda kar radi zavijejo v dolino Posrtvice!? Bog vam požegnaj!
Foto: Željko Stipeć
Florjana Peternelja, ki v tem svojem domačem zelenem mirnem okolju deluje čisto dobro in prijazno, pa mi je v bistvu še zmeraj zelo žal. Tisti petek je bilo že zjutraj tako lepo. In potoček je bil tako živ. In ptice so ena čez drugo pele in se veselile pomladnega sonca. In zelenje se je razpiralo v vseh najbolj sijočih odtenkih. V kako lepem in neskaljenem spominu bi mu lahko ostalo to edinstveno jutro! Karkoli je bilo ali ne, bi lahko uredil s telefonom in internetom in lokalnim veterinarjem, za mizo pred hišo, sredi svojega zelenega raja. Je bilo vse skupaj res toliko vredno!?
»Vstal bom in odšel, in šel na Innisfree, kočo iz prsti in protja tam si bom postavil; tam imel čebelnjak, devet fižolovih redi, živel sam na jasi bom brenčavi. Tam bom miru deležen, ker tja, kjer čriček gode, mir počasi prikaplja z jutranjih tančic; tam se polnoč vsa blešči, škrlat žari opoldne, večer je poln plahutanja ptic.«
Ja, Franci, William Butler Yeats je to, v prevodu Vena Tauferja. Lepo, ne? Tako »iz srčike srca«. Dušo poboža. In misli. In kliče k čisto drugim besedam. Kako zelo ti želim, da bi se tudi v tebi spet prebudile. Vse tiste, za katere sem prepričana, da si jih nekoč že poznal. Moral si jih. Saj sva vendar iz bližnjih krajev.
Daj, Franci, vstani in pojdi na dolg sprehod. Vsak ima svoj Innisfree. Ti pa jih imaš okoli svojega doma celo več. Eden sploh ni tako daleč. Z Velikega Kamna greš mimo Lokev proti Raztezu. Tja gor, na križpotje, in še nekaj korakov proti Čerencu, do tam, kjer se pred teboj odpre ves neskončen svet, je najlepše priti pred sončnim vzhodom, ko se iz nočno modrih mrakov s škrlatno zlato zarjo v nov dan izvija gosto jutranje zelenje. Enkrat samkrat, saj veš, jaz pridem z druge strani, sem davnega avgustovskega jutra prišla tja dovolj zgodaj. To rdeče sonce v morju smaragdno zelenih vzhodnih obzorij mi še zmeraj živo žari iz minulih dni. Ja, to je dom, Franci; a verjetno tudi to, ker je bilo tisto sonce krona naših let in naše nekdanje rožno zlate zarje in upanja; pa tudi vse, kar je od njiju ostalo!
Morda boš ujel zarjo in sonce in se boš spomnil, kako zelo smo koprneli in verjeli; in v vse bolj sijoči jutranji luči boš morda vendarle jasno in v vsej resničnosti ugledal obe sliki: tisto, v katero smo upali; in tisto, ki je. Pa tudi zbral pogum, da ju prepoznaš in se z njima soočiš. Ne bo preprosto, Franci, in prav lahko se zgodi, da bo vsa resnica neizprosno presekala misli in srce, preklala dušo ter neusmiljeno razcefrala vse sladke utvare, s katerimi si, zavedno ali nezavedno, tako kot mnogi, že dolga leta blažiš in gladiš boleče nelagodje! Bodi pripravljen na vse! V tistih dveh slikah so strnjena vsa vprašanja in vsi odgovori!
Morda je res bolje, da greš z njima naprej, čez Raztez, mimo kapelice, saj veš, tiste, v kateri ima, po obnovi, Križani noge skoraj do tal; in se spustiš v Mačkovce, do trstičja in ločja in ribnikov, tam boš miru deležen, Franci, in vse bo morda malce manj boleče.
In potem se bo, upam, pred tvojimi očmi res vse razgrnilo tako, kot je. Ne umikaj pogleda! Vidiš? Zelo neprijetno, ne!? Grozno! Srhljivo! To vpitje, to razsajanje tistih, ki jim ni nikoli dovolj! Ki imajo vsega preveč! In hočejo še več in vse! In ki so seveda ta pravi, »naši«, v tej, eni edini opciji, ki ne glede na navidezno različne politične strani, v resnici kompaktno vlada tej veneči deželi! Nenasitno do konca! Državna in občinska zemljišča. Čisto nizke najemnine. Nepovratna sredstva v sto tisočih, milijonih evrov. Subvencije za vsak projekt, vsako besedo, vsako risbo, vsako mnenje, vsak nastop, vsako žival, vsak migljaj s prstom. A le za ene! Povsod enako. Na vseh področjih. V vseh sferah. Do konca iztisnjeni davkoplačevalci. Pa še ni dovolj! Brez moči. Brez upanja. Brez priložnosti. Brez prihodnosti. Brez vsega. Le še kanček neokrnjene narave tu in tam, njena čista pomirjujoča govorica, njeno iskreno zavetje, njena gotovost in modrost, samo to je, kot poslednje pribežališče in uteha, preostalo mnogim v tej deželi, na podeželju prav tako, ali pa še bolj kot v mestu! A tudi to! Tudi to je treba pograbiti, uničiti, razvrednotiti, ukloniti, se znesti nad tem! Daj, prosim, Franci, pojdite vsa interesno medijsko uradniško politična kompanija v Brce k Peternelju, pa še najbolj uslužne iz stroke vzemite s seboj, žurajte in orgijajte, bosta že zbornica in sindikat poskrbela za naročilnico, dajte si duška, morda vam to prinese katarzično očiščenje!? Slovensko javnost in naravo pa pustite že enkrat pri miru! Dovolj je! A ti je jasno, Franci!? Teh orkestriranih gonj ni več moč prenašati! Volkovi trgajo živino!? Kako se pa temu reče, kar slovenska medijsko interesno uradniško politična sprega od najbolj leve do najbolj desne in vseh vmes počne s slovensko javnostjo, naravo, premoženjem in življenjem vseh nas!!? Franci, vi ne preganjate volkov! Vi preganjate resnico!
Foto: Gary Kramer
Daj, sprehodi se še malo, naredi še en krog čez Volčjo mizo, hodi tako dolgo, da se vznemirjenje poleže, in ko se vrneš do ribnikov, se še malo prepusti svetlo zeleni spokojnosti, globoko vdihni, sedi v zavetje skrivne, odmaknjene klopce, zazri se v bleščečo gladino, v vibe na njej, v sijoče rumene cvetove kalužnic, naj se dotaknejo tvojega srca, naj ga pobožajo in mehko objamejo z vso tisto neskaljeno lepoto in resnico.
Morda čriček res še nekaj časa ne bo godel, a počasi, zelo rahlo bo mir prikapljal z jutranjih tančic, Franci, in v njem in z njim, boš morda vendarle prisluhnil šepetu drugačnih besed. Morda boš pustil, da spregovorijo po tebi. Morda boš zbral pogum in z njimi nagovoril svoj krog. Morda boste vsi skupaj dojeli kakšno blagodejno moč imajo, in kako čudežno resnica vse razreši in odreši. To je zate, Franci, in za vse vas, četudi v tem trenutku morda videti še tako težka, celo nemogoča, vendar edina logična, častna in poštena pot. Kaj pa boste? Vztrajali na poti zla? Prehud račun vam bo na koncu izstavila! Ni drugega izhoda, kot ta ozka pot, ki edina vodi v svetlobo. In se začnete pogovarjati lepo. In mirno. Razsodno. In pošteno. Ne preostane vam drugega, kot da opustite vse igrice! Pritiske! In izsiljevanja! Odmaknete misli, besede in dejanja od zavajanj in nedolžne krvi! Ter se spet povežete z naravo in resnico! Naj vas pri tem vse spremlja božji blagoslov, Franci. Saj tudi ti zelo dobro veš, da samo tako, le z resnico, se morda čez čas na gostem svodu te temne noči v drobcenem loku čeznjo razpne in za vse nas nad žametno zelenimi obzorji spet vzide sij novega upanja, oranžno zlat žarek nove, resnične zarje!
