Kako to, da nekaterim rejcem, ki pasejo krave in drobnico res sredi najbolj medvedjega in volčjega teritorija v snežniških gozdovih, ne medved ne volk ne pokončata črede!?

Foto: Lan Podletnik Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič, Lan Podletnik Ašič

1. maj 2019

Bilo je toplo septembrsko popoldne, nenavadno vroče za ta čas. Trideset stopinj okoli lanskega prvega jesenskega dne je kar klicalo po čimprejšnjem umiku iz doline v svežino snežniških gozdov. Že na poti proti Milanji, nekaj minut od Devina, nas ta dan presenetijo telice v gozdu, ki v hladni senci pasejo zelenje na robovih vrtač in ob cesti. So se izgubile?

Pri Trnovski bajti se prosto pase vsa čreda: krave, mladi bikci in teleta. Pašnika na obe strani bližnjice proti Bistriški bajti sta polna bele in svetlo rjave živine in le tu in tam se kakšna glava povsem nevznemirjeno ozre k nam. Nikjer nikogar, ne človeka ne psa, ki bi živino čuval. Noro! Sredi snežniških gozdov! Natanko tu, na teh pašnikih, smo največkrat doslej videli sveže, od volkov raztrgane jelene, na katerih so se, po odhodu spretnih sivih lovcev, izdatno gostili njihovi nepogrešljivi spremljevalci, črno lesketajoči se veliki krokarji!

Foto: Ana Ašič

Ko se v začetku tega leta začne silovita interesna, politična in medijska gonja proti medvedom in volkovom, se spomnim teh prizorov, pobrskam za našimi fotografijami in sklenem, da poiščem tega junaka, ki očitno povsem hladnokrvno na pladnju ponuja živino volku. Da ni med tistimi, ki zdaj najbolj glasno vpijejo o škodi, ki jim jo povzročajo medvedi in volkovi?

»Ne, ne! Kje pa! Vi morda doslej niste opazili ali pa niste bili prav v tem času v okolici Trnovske bajte. Mi tako pasemo govedo na tem območju že sedem, osem let, pa se do zdaj še nikoli ni nič zgodilo! Seveda so tukaj volkovi. In tudi medvedi. Vendar, glejte, krava je velika žival! In krave imajo roge! Medved se jim na daleč izogne. Volk pa se tudi raje loti česa drugega, kot da bi dregal v kravo! Ona se volku ne pusti! Še posebej, ko so z njimi mladiči, so krave zelo nevarne! Okoli svojih telet napravijo varen obroč, skozi katerega ne pride noben volk!« prepričljivo pripoveduje Damjan Štemberger iz Ilirske Bistrice.

Foto: Ana Ašič

Lastnik več kot 300 hektarjev pašnikov na tem območju, slovenski »eko baron«, kot so Damjana Štembergerja pred leti poimenovali v reviji Mladina, je eden najuspešnejših ponudnikov ekološke hrane pri nas, pa tudi eden najspretnejših pri pridobivanju subvencij zanjo. In tudi eden tistih, ki je pred leti dobival visoke odškodnine za škodo, ki so jo njegovi drobnici povzročali volkovi.

»Da! Pri drobnici smo imeli nekdaj tudi pokole. Zlasti tu, na Milanji nas je kar pogosto obiskal volk. Odkar pa smo pred leti po navodilih strokovnjakov začeli ustrezno ščititi naše ovce in koze, pokolov nimamo več! Pri tem so zelo bistvene nočne ograde. Čez dan se ovce pasejo na širšem ograjenem območju, ko pa se začne mračiti, jih zaženemo v manjše nočne ograde, ki so močnejše, višje in varovane z močnejšim električnim tokom. Odkar tako delamo, nismo imeli niti enega napada volkov. Pozno spomladi in zgodaj jeseni, ko so ovce že ali še na pašnikih, včasih zapade sneg, in takrat lahko po sledeh v njem vidimo, da se ogradi ponoči približajo tako medved kot tudi volkovi. Medved nadaljuje svojo pot. Volkovi pa vztrajno hodijo okoli, to se vidi po sledeh, vendar ne morejo skozi močno, trdno postavljeno ogrado!«

Foto: Lan Podletnik Ašič

Torej medvedi in volkovi le niso takšna absolutna grožnja slovenski reji živine in drobnice ter zdravi pridelavi hrane?

»Volk in medved na tem našem območju od nekdaj živita. Morda je res v zadnjem času več medvedov, lažje jih je srečati, pridejo bliže ljudem, vendar je medved del tega življenja tu. To velja tudi za volka. Rejci se moramo pred njima ustrezno zavarovati in zaščititi svoje živali. Vsekakor pa resnična in največja grožnja rejcem in zdravi pridelavi hrane na Slovenskem prihaja iz čisto druge strani! Veliko bolj nevarna je država s svojo nerazumno davčno, kmetijsko in prehransko politiko in nekatere institucije, ki bi morale mnogo bolje skrbeti za to, da bi tisti, ki hrano pridelujejo, od tega lahko tudi živeli in preživljali s tem tudi druge, obenem pa tudi naprej razvijali in širili svoje dejavnosti,« pravi Damjan Štemberger; »da to ni tako, da vsem, ki bi jim moralo biti, v resnici sploh ni mar za to, kaj se dogaja s slovenskim kmetijstvom in lastno pridelavo hrane, pa nikakor ne morejo biti krivi medvedi in volkovi!«