A je tudi prva velika noč, ko moja mama ni poklicala in rekla: »Veš, sem potico že spekla. Za vse.« Še lani jo je. A ko sem ponoči na veliki petek gnetla testo, prav takšno, kot me je učila, da mora biti, da je rahlo in rumeno in diši po limonini lupinici in bourbonski vaniliji in lepo vzhaja, vem, je bila čisto blizu, in se je prvič potem, ko je odšla, rahlo smehljala, ko mi je gledala čez ramo, ko sem mešala orehe in stopljeno maslo in vse kot ona brez tehtnice in sem potem, kot ona, spontano, namesto ene potice napravila dve. »Iiii, kot bi jo spekla Rozika!« je danes, ko jo je videla, vzkliknila moja teta. Prepoznala jo je. In mami se še kar smehlja. In sama tudi. Prvič, odkar je odšla v vsej tisti neznosni bolečini. In prav to je ta skrivnost velikega petka in velike noči, ki nam iz velike teme, iz vsake bolečine, nenehno, ne le na velikonočno nedeljo, prinaša luč življenja. Zato, ja, »pojoče jo praznujmo«, kot nas vabi pater Pavle, »in naj bo blagoslovljena za vse!« Ta! In vsaka velika noč! Več…