A je tudi prva velika noč, ko moja mama ni poklicala in rekla: »Veš, sem potico že spekla. Za vse.« Še lani jo je. A ko sem ponoči na veliki petek gnetla testo, prav takšno, kot me je učila, da mora biti, da je rahlo in rumeno in diši po limonini lupinici in bourbonski vaniliji in lepo vzhaja, vem, je bila čisto blizu, in se je prvič potem, ko je odšla, rahlo smehljala, ko mi je gledala čez ramo, ko sem mešala orehe in stopljeno maslo in vse kot ona brez tehtnice in sem potem, kot ona, spontano, namesto ene potice napravila dve. »Iiii, kot bi jo spekla Rozika!« je danes, ko jo je videla, vzkliknila moja teta. Prepoznala jo je. In mami se še kar smehlja. In sama tudi. Prvič, odkar je odšla v vsej tisti neznosni bolečini. In prav to je ta skrivnost velikega petka in velike noči, ki nam iz velike teme, iz vsake bolečine, nenehno, ne le na velikonočno nedeljo, prinaša luč življenja. Zato, ja, »pojoče jo praznujmo«, kot nas vabi pater Pavle, »in naj bo blagoslovljena za vse!« Ta! In vsaka velika noč! Več…
Tag: Velika noč
»BOG NE PRENESE SOVRAŠTVA, NE SPREJEMA MOLITEV BREZ LJUBEZNI!«
»Juda, ustavi se! Ti, ki prodajaš življenje, ti, ki izdajaš prijatelje, ti, ki se rokuješ z zlom; Juda, ustavi se, Gospod je vstal! Magdalena, obriši solze in vsem povej: nič več prelivanja krvi, nič več dvomov in laži, nič več strahov in samote; »Gospod je vstal, srečala sem ga v vrtu ob sončnem vzhodu! Aleluja!« nas v svoji letošnji velikonočni pesmi vabi pesnik in frančiškan p. Pavle Jakop v izjemen trenutek velikonočne skrivnosti, ki odtlej ožarja mnoga jutra z novim upanjem. Bolj kot kdaj koli ga potrebuje ta svet, mi vsi, to upanje, ta »sončni vzhod«, ta edinstven trenutek radosti, ko iz vzhičenega srca privre veliko in neskaljeno veselje! Naj smo še tako žalostni in potrti in bolni in ranjeni in s tem svetom polni vsega hudega, dragi bralci in bralke, zazrimo se v sijočo zarjo velikonočnega jutra, odložimo v njeno luč vso temo naših bolečin in se nasmehnimo večnemu življenju, ki je onkraj vsakega križa in trpljenja. Naj se ustavi zlo! In vstane ljubezen! Več…
»SPUSTIMO POMLAD V SVOJE SRCE, ODVEŽIMO Z VERIG NAŠA HREPENENJA, NAJ VSTANEMO V MLADO JUTRO, DA BOMO ZAČUTILI TVOJO PRISOTNOST IN LJUBEZEN«
»Tja med kamne bom odložil otrdelo srce, da se omehča in oživi ob Tvojem telesu; tam, ob Tvojem vznožju je še prostor za moje poraze in ob Tvoje vzglavje bom odložil svoje nemoči; in tam, pri Tvoji srčni strani bom prislonil težo skrivnosti, ki mi dela temačne in boleče trenutke,« piše pesnik in frančiškanski pater Pavle Jakop v letošnji velikonočni pesmi. Že drugo leto sta njegova praznična himna in velika noč prežeti s koronavirusno resničnostjo. »Odpokliči že vendar angela smrti in naj postane ta velika noč mati našega skupnega ozdravljenja!« je p. Pavle lani za vse nas rotil Vstalega. In letos roti nas. »Bratje in sestre, ob tej veliki noči spustimo pomlad v svoje srce, prebudimo se in vstopimo v velikonočno zgodbo; odvežimo z verig naša hrepenenja, uglasimo strune naših harf na pesmi vstajenja in prisluhnimo melodiji velikonočne Aleluje!« Zgodi se! želimo vam in nam, dragi bralci in bralke! In naj bodo letošnji prazniki ob vsem in prav zato za vse pristna, resnična velika noč! Več…