»POJOČE JO PRAZNUJMO IN NAJ BO BLAGOSLOVLJENA ZA VSE!«

A je tudi prva velika noč, ko moja mama ni poklicala in rekla: »Veš, sem potico že spekla. Za vse.« Še lani jo je. A ko sem ponoči na veliki petek gnetla testo, prav takšno, kot me je učila, da mora biti, da je rahlo in rumeno in diši po limonini lupinici in bourbonski vaniliji in lepo vzhaja, vem, je bila čisto blizu, in se je prvič potem, ko je odšla, rahlo smehljala, ko mi je gledala čez ramo, ko sem mešala orehe in stopljeno maslo in vse kot ona brez tehtnice in sem potem, kot ona, spontano, namesto ene potice napravila dve. »Iiii, kot bi jo spekla Rozika!« je danes, ko jo je videla, vzkliknila moja teta. Prepoznala jo je. In mami se še kar smehlja. In sama tudi. Prvič, odkar je odšla v vsej tisti neznosni bolečini. In prav to je ta skrivnost velikega petka in velike noči, ki nam iz velike teme, iz vsake bolečine, nenehno, ne le na velikonočno nedeljo, prinaša luč življenja. Zato, ja, »pojoče jo praznujmo«, kot nas vabi pater Pavle, »in naj bo blagoslovljena za vse!« Ta! In vsaka velika noč! Več…

»IN MORDA NAM BO NARAVA ZOPET BOŽJI VRT!«

»Poljubi so ostali le še za sovražnike, pred objemi moramo bežati, obiski so postali prepovedani, govorimo lahko le še v slušalko in mikrofon, druženje je postalo kaznivo, rokovanje pa smrtno nevarno. Kljub cvetenju in buhtenju narave, kljub izzivalnemu soncu in petju ptic, svetlih zvezd in smejoče lune, kljub očiščenim rekam in pobeglemu smogu ostajamo priklenjeni v svojih sobah, zasvojeni zremo v ekrane in seštevamo črne številke tvojih žrtev. … Nas hočeš zdesetkati, ker ne znamo več drug z drugim deliti? Nam hočeš preprečiti naše dihanje, da bi lahko spet zadihala Zemlja?« Več…

SRHLJIVO SREDNJEVEŠKO ZNAMENJE

Počasi čez mostiček prečkam jugo vzhodni obrambni jarek in preden se spustim po stopničkah na most, ki vodi navzdol proti Gornjemu trgu, še nekaj časa zrem v grajski stolp. Ko pridem do prvih gabrov na Mačji stezi se ustavim. Pasji lajež s Krakova in Trnovega se še zmeraj tu in tam oglaša. Luči v mestu spodaj so kot prej tihe in nenavadno mirne. Nekam sanjavo in ljubo sijejo hiše ob reki. Rada te imam, rečem potihoma mestu spodaj; kljub vsej bolečini, ki je bila tu. In tudi zaradi nje. Vzljubila sem te, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo res tako; in ne da bi vedela kdaj, pomislim. Zvezde med črnim vejevjem so svetle in jasne. Zelo hladno je. Tesneje se zavijem v mehek črno siv šal. Grajski stolp je visoko nad menoj. Kmalu bo polnoč. In v tistem me je, prvič v teh tednih, res ostro presunilo ter za trenutek ledeno zmrazilo spoznanje. Več…