Ne vem natanko, kdaj, v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, je Joža Vlahović povedal to o novinarstvu, in njegove besede so od takrat z menoj zmeraj in povsod. Dosledno. Pa se kljub temu in še zmeraj zgodi tisto, česar nočeš. Zato grem. In pogledam. Vprašam, če lahko; in če je treba tudi desetkrat. In večkrat. Poslušam. Govorico. Besede. In ves čas prisluškujem tudi vsemu tistemu za njimi in vmes. Sestavljam. Vzporejam. Tehtam. Spet preverjam. In iščem. Šele ko najdem; in ko čutim in verjamem, napišem. Več…