S tem, ko je okrajna sodnica Irena Čretnik 5. junija 2025 v svoji 13 strani dolgi, takoj po naroku neverjetno hitro in marljivo spisani razsodbi, poleg sklicevanja na »razumevanje« nekakšnih abstraktnih »povprečnih bralcev« (in to v kontekstu specializiranega spletnega portala z zahtevnimi vsebinami s področja narave, okolja, prostora in inženirstva!), ki, kot je videti, po njenem očitno nikakor ne morejo z razumevanjem presegati tega, kar ona vidi, misli in razume, in ob čemer je, kot se zdi, očitno niti malo ne skrbi, kako bo »povprečni državljan« razumel njeno razsodbo, v 19. odstavku med drugim zapisala, da »pravica do objave popravka ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti dejstev, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. V sodni praksi je prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične,« ter je posledično kljub eksplicitnim ter iz primerjave zahtevanega popravka in objavljenega teksta jasno razvidnim neresnicam v popravku, v vsem ugodila tožniku; no, po tem bi me lahko, če ne bi bila Ana Ašič tako »eklektično« in očitno »zmotno« zavzeta za resnico, prevzelo totalno olajšanje, prav tako pa vse slovenske novinarske kolege in odgovorne urednike! Sodnica Irena Čretnik nas je namreč s to razsodbo in njeno utemeljitvijo eksplicitno in »črno na belem« odrešila nujnosti objavljanja resničnih dejstev; v širšem smislu pa sploh novinarstva samega! Zakaj bi se sploh kdo še ukvarjal s pisanjem resničnih zgodb in s tem, kaj je res in kaj ni, če je vseeno; in če lahko vsakdo, potem ko novinar nekaj razišče in napiše, s popravkom, ki je, kot pravi sodnica Čretnikova, lahko tudi neresničen, zanika resnico!?! Ob tem so odrešeni tudi bralci, ki jim res ni treba več izgubljati časa in energije za slovenske medije, če je itak vseeno, kaj je res in kaj ni; in se je v takem, ko lahko vsak pod kamuflažo popravka objavi karkoli neresničnega, tudi nemogoče »resničnostno« orientirati! Da o tem, kakšna sijajna odrešitev je takšna razsodba za vse kontroverzne akterje, ki se interesno, politično in kapitalsko »igrajo« ne le z javnim mnenjem in javnim denarjem, ampak tudi z našo naravo, okoljem, prostorom ter posledično našimi življenji, no, da o tem niti ne govorimo! Pri tem je vse skupaj totalno in najbolj nerodno predvsem za gospoda Janeza Debeljaka, ki je sicer s takšno razsodbo »dobil« popravek, kakršnega je želel, dejansko pa po takšni razsodbi in popravku, v katerem mrgoli neresnic, brez tega, za kar smo prosili, torej brez verodostojne listine in dokaza, pa res nihče več ne more vedeti niti tega, če je ali če ni član Lesne zadruge in sploh, kaj je v bistvu v vsem res in kaj ni! Več…
Tag: Sašo Debeljak
DRAVSKE ELEKTRARNE IN MINISTRSTVO ZA OKOLJE, PODNEBJE IN ENERGIJO HOČEJO ZDAJ 628 TISOČ EVROV DAVKOPLAČEVALSKEGA DENARJA ZA SPORNO VETRNO ELEKTRARNO V MALEM LOGU, ZA KATERO JE VLOŽENA TOŽBA IN OB NJEJ MRGOLI OKOLJSKIH NEPRAVILNOSTI, SKUPAJ S KRŠITVIJO AARHUŠKE KONVENCIJE!
Pretekli četrtek, 26. septembra 2024, je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo za investitorja Dravske elektrarne Maribor podalo na Sekretariat Vlade RS predlog za »dofinanciranje« kontroverznega projekta vetrne elektrarne Mali Log v občini Loški Potok, ki je bil najprej pripravljen v netransparentni spregi in rabotah občine in nekdanjega župana Ivana Benčine in tamkajšnje zloglasne zasebne Lesne zadruge Loški Potok, ki ji omenjeni nekdanji župan Ivan Benčina zdaj predseduje. Nekdanji predsednik Nadzornega odbora te zadruge v dveh mandatih, Simon Debeljak, je danes župan občine Loški Potok. Simonov svak Sašo Debeljak, (sin Janeza Debeljaka iz Malega Loga, prav ta je pred leti predlagal svojega ljubljanskega prijatelja Benčino za župana), in prav tako član Lesne zadruge, pa je oba Benčinova in zdaj tudi v Debeljakovem županskem mandatu, glavni občinar za komunalne in infrastrukturne zadeve ter prostor. Skratka v takih motnih in integritetno kontaminiranih javno zasebnih vodah, nepotizmu in klientelizmu ter korupcijsko sumljivi atmosferi se je, z očitnimi kršitvami Aarhuške konvencije, saj kar precej prebivalcev Malega Loga še danes ne ve čisto dobro, kaj se »klan Benčina Debeljakov« v resnici gre le lučaj od njihove vasi, na naravovarstveno in vodovarstveno zelo fragilnem in delikatnem območju med Malim Logom in Goro; v vsem tem se je torej v precejšnji konspiraciji, z zavajanji, lažnimi obljubami in s servilnim sodelovanjem nekaterih pristojnih državnih institucij, porajal projekt za VE Mali Log. Več…
AROGANCA SLOVENSKE DRŽAVNE IN OBČINSKE ENERGETSKE HOBOTNICE PLUS SLOVENSKA URADNIŠKO KLEČEPLAZNA UKLONJENOST IN IGNORANCA! TAKO PRIDE DO TEGA, KAR SE ŽE VSE OD MAJA DOGAJA NAD MALIM LOGOM V OBČINI LOŠKI POTOK! IN TO RAZDEJANJE JE ŠELE ZAČETEK »MASAKRA«, KI GA V TE KRAJE PRINAŠA NESREČNA SPREGA LAKOMNEGA KORUPTIVNO KONTAMINIRANEGA ZASEBNO-OBČINSKEGA ENERGO »SOCIALNEGA« ZADRUŽNIŠTVA IN DRŽAVNIH DRAVSKIH ELEKTRARN! POTOČANI RES LAHKO REČEJO, KAR BO PRAV KMALU VPILO DO NEBA: »BOJ SE DOMAČEGA ČLOVEKA, KI LASTEN DOM PREDA IN PRODA TAKŠNI BREZVESTNI HOBOTNIČNI ZDRUŽBI!«
Ko je pred desetimi leti, torej leta 2014, vplivni lokalni veljak Janez Debeljak iz Malega Loga uspešno »ustoličil« svojega ambicioznega in k »dobrim« zaslužkom nagnjenega ljubljanskega prijatelja Ivana Benčino, nesojenega strojnika in priučenega računalničarja po rodu iz potoškega Travnika, za župana Občine Loški Potok, je slednji zelo hitro s svojim krogom prijateljev in podpornikov začel uresničevati energo zadružne ideje, ki jih je Štajerec Tomaž Zver, pretkani energo in zadružni »guru« iz vseslovenskega hobotničnega morja liberalne in »zaresne« demokracije, skušal že leta prej neuspešno in zaman »posejati« pri nekdanjem uglednem potoškem županu Janezu Novaku, ki nad takšno zadrugo ni bil kaj posebej navdušen. Ivan Benčina pa zelo, zato jo je s svojim »velikim učiteljem« Zverom tudi nadvse hitro ustanovil. Vanjo se je seveda včlanil tudi že omenjeni Janez Debeljak iz Malega Loga. Pa njegov sin Sašo Debeljak, prav tako iz Malega Loga, ki je bil že v času obeh mandatov Benčinovega županovanja in je še danes svetovalec za okolje in prostor ter komunalne zadeve na Občini Loški Potok, prav tako pa prav on z občinske strani pelje tudi prav vse infrastrukturne projekte in ima, po besedah naših virov, veliko formalne in neformalne besede in moči tudi pri vseh vetrničnih idejah in projektih, kar je menda v popolnem nasprotju z njegovo redkobesednostjo, ko ga o teh projektih karkoli vprašajo posamezni občinski svetniki. Za predsednika Nadzornega odbora Lesne zadruge Loški Potok so postavili Simona Debeljaka, ki je zet malološkega Janeza Debeljaka, saj je Simon Debeljak poročen s hčerko Janeza Debeljaka in s sestro Saše Debeljaka, in je slednji torej Simonov svak. Danes je Simon Debeljak namesto Ivana Benčine župan Občine Loški Potok; Ivan Benčina pa je danes predsednik Lesne zadruge Loški Potok. Član te zadruge pa je tudi brat Simona Debeljaka, ki mu je prav tako kot Simonovemu tastu iz Malega Loga ime Janez Debeljak; le da sta Simon in njegov brat Janez doma na Hribu. Da s takšnimi družinskimi povezavami in pozicijami, ki jih Debeljaki skupaj s prijateljem Benčino zavzemajo v zadružni in potoški občinski strukturi, s čimer je slednja videti dobesedno ugrabljena od Benčine, Zvera in družinskega klana Debeljakov, ni težko speljati in uresničiti karkoli ti pade na pamet, najbrž ni treba posebej poudarjati in opozarjati. Več…
WHAT’S UP IN LOŠKI POTOK? THE TRAGEDY OF A REMOTE COMMUNITY. WHO REALLY RUNS IT? NOT ALL THAT GLITTERS IS »COOPERATIVE GOLD«! »NATIVES ON LAND WITH OIL«. THE »PALESTINIANS«. »NETANYAHU«. AND »WIND MOVES« THAT WILL ULTIMATELY »SUSTAINABLY« IMPOVERISH AND DEVASTATE THESE PLACES, PEOPLE, AND NATURE!?
When the pioneers of nature conservation protected the area of Yellowstone National Park in 1872, on the territory that later became part of the United States, they ignited a spark of awareness about the invaluable importance of the existence, protection, and preservation of pristine nature and everything within it. A hundred years later, in the 1970s, this spark had become a powerful flame that shed light on the environment in which humans live. It not only drew attention to the unacceptable exploitation of natural resources and wealth, mining, agriculture, hunting, and fishing, but also to where humans live directly—in cities and villages. People became increasingly aware that without a peaceful, healthy environment, clean air, untainted food, and pure water, there is no real life. Today, constitutions around the world boast grand words and guarantees about the inalienable human right to all the above. The green movements of the 1970s significantly contributed to making almost all European rivers green again and full of vibrant life; to us breathing better air; to us closely monitoring what we eat; and to our awareness of the importance of a peaceful and serene environment for our health and the life of our planet. But, like every good idea, however, »green« has its anomalies and deviations, and it is vulnerable to abuse when taken over and hijacked by those who use »green« and »social« as mere means to achieve personal gain, regardless of the cost to nature, the environment, space, people, fauna and flora, life itself, and everything that is and could be here. The story of Dragarska Valley, Loški Potok, and Mali Log is a true tale about just that. About such an abuse. Več…
KAJ DOGAJA V LOŠKEM POTOKU? TRAGIKA ODROČNE OBČINE. KDO JO V RESNICI VODI? NI VSE ZADRUŽNO »ZLATO«, KAR SE SVETI. »INDIJANCI NA ZEMLJI Z NAFTO«. PA »PALESTINCI«. IN »NETANJAHU«. TER VETRNE POTEZE, KI BODO NA KONCU TE KRAJE, LJUDI IN NARAVO »TRAJNOSTNO« OSIROMAŠILE IN OPUSTOŠILE!?
Ko so leta 1872 pionirji varovanja in ohranjanja narave na teritorijih, ki so kasneje postali del Združenih držav Amerike, zavarovali območje narodnega parka Yellowstone, so na planetu Zemlja zanetili iskro osveščenosti o neprecenljivem pomenu obstoja, varovanja in ohranjanja neokrnjene narave in vsega, kar v njej živi in obstaja. Sto let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ta iskra že mogočen plamen, ki je s to osveščenostjo posvetil tudi v okolje, v katerem živi človek. Ne le, da je s svojo vse močnejšo lučjo opozarjal na vse, kar človek nesprejemljivega počne tam, kjer je bilo to doslej samoumevno, se pravi pri izkoriščanju naravnih virov in bogastev, pri rudarjenju, kmetovanju, lovu in ribolovu, ampak tudi tam, kjer neposredno sam živi, torej, v mestih in vaseh. Vse bolj osveščeni so se ljudje začeli zavedati, da brez mirnega, zdravega okolja, čistega zraka, neoporečne hrane in čiste vode resnično ni življenja. Danes se ustave širom sveta ponašajo z velikimi besedami in zagotovili o neodtujljivi človekovi pravici do prav vsega zgoraj naštetega. Zelena gibanja iz sedemdesetih let so bistveno pripomogla k temu, da so danes domala vse evropske reke spet zelene in polne živopisnega življenja; da dihamo boljši zrak; da budno spremljamo, kaj jemo; da se zavedamo pomena mirnega in spokojnega okolja za naše zdravje in življenje vseh nas in našega planeta. Kot vsaka dobra ideja in kot vse v življenju, pa ima tudi »zeleno« svoje anomalije in stranpoti in je ranljivo za zlorabe, če se ga polastijo, in ko ga ugrabijo tisti, ki jim »zeleno« in »socialno« služi le kot pot za doseganje osebno okoriščevalskih ciljev, ne glede na ceno, ki jo s tem povzročijo naravi, okolju, prostoru, ljudem, favni in flori, življenju samemu ter vsemu, kar tu je in bi lahko bilo. Zgodba o Dragarski dolini, Loškem Potoku in Malem Logu je resnična zgodba prav o tem. O takšni zlorabi. Več…