Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira? Več…