NEVERJETNA HITROST ZA UNIČENJE KULTURNE DEDIŠČINE: V ČETRTEK JE BIL MOST ODPRT ZA PROMET, V PETEK SO MEDIJI OBJAVILI IZJAVE O TEM, DA BO NOVEGA TREBA ZGRADITI NA DRUGI LOKACIJI, OBENEM JE BILA ISTI DAN V »KONSPIRACIJI« ODDANA VLOGA ZA RUŠITEV STAREGA MOSTU, V TOREK PA JE »KURIR« ŽE TEKEL Z MINISTRSTVA ZA KULTURO NA DIREKCIJO ZA INFRASTRUKTURO S PODPISANIM KULTURNOVARSTVENIM SOGLASJEM ZA UNIČENJE ZNAMENITEGA BRJANSKEGA MOSTU NA REKI KRKI!? NEVERJETNA EKSPEDITIVNOST OB GORI ZAHTEVNIH STROKOVNIH MNENJ, KI JO PRISTOJNA URADNICA DANES KOMENTIRA S CINIČNIM: »PRIDNA SEM, PAČ! KAJ NAJ DRUGEGA REČEM!?«

Če želi kdo danes na Slovenskem graditi brez gradbenega dovoljenja in postaviti »nadomestek«, in to kakršnegakoli! – kot to v resnici kaže precizen anatomski pogled v šokantni primer načrtovanega rušenja Brjanskega mostu na reki Krki v Podbočju ter na njegovem mestu načrtovana izgradnja brutalno morbidnega avtocestnega armiranobetonca, pri čemer gredo »podboški« mostni »ideologi« z banalnim maskiranjem betona z lesom do konca in se prav očitno in cinično norčujejo iz strokovne in laične javnosti, iz »kulturovarstva«, iz mostogradnje in mostne projektive, iz arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture ter iz ljudi, ki bodo s tem prostorskim ekscesom primorani živeti! – morate samo postati lastnik ali uradni upravljavec v register nepremične dediščine vpisane nepremičnine oziroma kulturne vrednote; potem pa plačati iz lastnega žepa, oziroma v tem konkretnem primeru davkoplačevalskega, »bistrega« statika, po možnosti gospo in gospoda, ki »razumeta« situacijo in izdelata ustrezno »statično poročilo« in »detajlni pregled nepremičnine«, iz katerih jasno izhaja, da je konkretna nepremičnina »dotrajana« in »propadla« do te mere, da se je »ne da obnoviti«, poleg tega pa je »nevarna« in »življenje ogrožujoča«, četudi trdno stoji in kljubuje takim »sfriziranim« poročilom, času in vremenskim ujmam še mnogo let potem, ko so spisana; obenem pa je z neverjetno »srečo« in »naključjem?« z njimi, zlasti v »katastrofičnem« delu, nenavadno »kompatibilno« tudi dve leti prej spisano konservatorsko poročilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tako da lahko nadvse »pridna« pristojna uradnica Ministrstva za kulturo na podlagi zloglasnega in med slovenskimi investitorji nadvse čislanega 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine v treh delovnih dneh izda »kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine«, v katerem je potem še eksplicitno navedeno, da: »Gradbeni zakon v drugem odstavku 5. člena določa, da se odstranitev objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, in sicer na podlagi prijave začetka gradnje (63. člen GZ)«. In, če ste »izbrani« oziroma »izbranec«, vam še isti dan, najkasneje naslednji, na vaš naslov »osebno vročijo« soglasje, tako da ne izgubljate časa in se lahko začnete takoj pripravljati na uničevanje kulturne dediščine, skupnega in javnega dobrega ter začnete uresničevati to, kar ste si sami ali skupaj s svojimi morebitnimi zakulisnimi interesno kontaminiranimi »prijatelji« brezskrupulozno zamislili. Pa le brez skrbi! Ob tem ne boste imeli nikjer v »kulturnovarstvenem soglasju« zapisane niti besede o tem, da je na mesto domnevno »dotrajane« in »propadle« kulturne in prostorske dediščinske in javne vrednote potrebno postaviti v materialih in videzu identično rekonstrukcijo obstoječe nepremičnine, ki bi bila v konkretnem primeru podboškega mostu izvedbeno vsaj pol cenejša in vsaj eno leto hitrejša kot načrtovana armiranobetonska spaka, ki bo poleg nepotrebnega čezmernega zapravljanja davkoplačevalskega denarja za zmeraj opustošila in razvrednotila tudi naravno in kulturno okolje ter skupno dobro na tem edinstvenem območju »lesenih mostov« na reki Krki, kjer so sicer v zadnjih petih letih in v radiju dobrih dvajset kilometrov v obeh sosednjih občinah, kostanjeviški in brežiški, izjemno uspešno in prostorsko ter dediščinsko senzibilno v lesu in jeklu rekonstruirali kar 5! pet! takšnih leseno hibridnih mostov na reki Krki, zaradi česar je katastrofalna namera uničenja edinstvene kulturne in tehniške dediščine, ki jo predstavlja z letnico nastanka 1866 ter s 115 metrskim razponom najdaljši leseni hibridni most na reki Krki v Podbočju, še toliko bolj šokantna! Ker pa je vse to na območju Mestne občine Krško, ki je nedvomno ena najbogatejših občin na Slovenskem, poleg tega pa v režiji Republike Slovenije in tako na račun in »z računa« vseh slovenskih davkoplačevalcev in državljanov, pa je ne le toliko bolj, ampak najbolj in absolutno sramotna ter do konca nesprejemljiva! Kriminalna! Več…

RESNO, KRITIČNO, AVTENTIČNO NOVINARSTVO O NARAVI, OKOLJU IN PROSTORU NA SLOVENSKEM NE MORE PRIDOBITI »STATUSA V JAVNEM INTERESU NA PODROČJU MEDIJEV«! PO NOVEM ZAKONU O MEDIJIH, PO KATEREM BODO Z JAVNIM DENARJEM IZDATNO FINANCIRANI PREMOŽNI SLOVENSKI MEDIJSKI MULTIMILIJONARJI, NEPRIDOBITNI, NEKOMERCIALNI, NOVINARSKO SAMORASTNIŠKI IN KRITIČNI DIGITALNI PORTALI PA PRI TEM PERFIDNO ONEMOGOČENI, JE DOKONČNO ODPRTA POT ZA POLITIČNI »NAKLEPNI UMOR« VSEH ŽURNALISTIČNIH »NEBODINASTREBA« NA SLOVENSKEM!

Ko v današnjem sončnem jutru in dopoldnevu premišljam o včerajšnjem dogajanju v slovenskem parlamentu in predvsem o diskusiji pred včerajšnjim usodnim sprejetjem novega Zakona o medijih, ki bo slovenski javnosti in celo tistim, ki ga danes zagovarjajo, enim kaj kmalu, drugim pa čez čas, z vsem, kar odkrito in prikrito novi zakon rušilnega prinaša v slovensko družbo in njen javni pa tudi politični in vsak drug diskurz, zelo surovo odstrl vse svoje uničevalne razsežnosti; v tem mojem današnjem podoživljanju včerajšnjega dne, torej, se mi ob vsem, kar to zdaj pomeni za naš spletni portal in zame kot kritično preiskovalno novinarko in urednico, v misli kar naprej vrinja tudi podoba gospe poslanke Nataše Sukič. In to, kako iz srca se mi je zasmilila ob vsem njenem vztrajnem zagovarjanju zakona, kljub morda nekoliko pretiranemu, a za slovenski parlament precej ustaljenemu in običajnemu diskurzivnemu pingpongu, kjer se je pri vsakem zamahu z »loparjem« na njem živo zasvetilo »vi, desni«, a se je kljub temu videlo in slišalo, da gospa Sukičeva zares in iskreno verjame v dobro tega zakona, res verjame, da bo omogočil neodvisno novinarstvo, da bo zagotovil pluralnost slovenske medijske krajine in bo tako branik demokracije in demokratičnih vrednot slovenske družbe. Četudi moji zelo svobodoljubni naravi včasih kar malce pretirano »pokroviteljski ton« gospe Sukič ali pač kogar koli drugega osebno ni najbolj pri srcu in mislim, da ni potreben v političnih diskusijah; pa ob vsem, s čimer se osebno nikakor ne morem strinjati z omenjeno gospo poslanko, moram vendarle poudariti, da gospo Natašo Sukič tako osebno kot poklicno iskreno cenim iz zelo preprostega razloga: ker je avtentična, pristna, predana, govori to, kar v resnici verjame, in je zato, četudi se z njo nujno ne strinjam, zame verodostojna. Gospa se res iskreno trudi. Problem je le v tem strašnem in vse bolj nepremostljivem prepadu med tem, kar gospa Sukičeva verjame in, prepričana sem, iskreno želi; ter med tem, kako se v slovenski medijski krajini v vsej realni politični, interesni, birokratski in agendni brutalnosti stvarem in različnim medijem in različnim novinarjem v resnici različno »streže«; ter posledično med tem, kar zdaj v to že itak surovo stvarnost prinaša novi Zakon o medijih, pa prenekateri z njim povezani zakonski podakt, uredba in pravilnik, ki jih je Ministrstvo za kulturo spisalo in sprejelo vnaprej, tako da je mestoma videti, kot da je bil novi Zakon o medijih pisan po interesno, agendno in politično sufliranih pravilnikih, in ne obratno. Več…