Bolj ko se približujemo 20. maju, svetovnemu dnevu čebel, ki ga je leta 2017 razglasila Organizacija združenih narodov prav na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, več je v javnem prostoru in diskurzu pisanja, govorjenja in slavospevja čebelam in čebelarstvu. Maj je mesec čebel, lahko beremo; vse upravičeno dobre besede in slavljenje teh pridnih prebivalk naše narave, okolja in prostora, pa prav v tem čudovitem mesecu, kljub vsem naporom in osveščanju, marsikje še zmeraj preglaša ropot kosilnic in traktorjev, ki balirajo po prezgodaj pokošenih travnikih ne le krmo za živino, ampak s tem predvsem odnašajo neprecenljivo dragoceno hrano za čebele, prav tako pa siromašijo biodiverziteto samo, saj ne le prezgodaj pokošene nerazcvetele cvetlice, ampak tudi nedozorele trave na ta način ne morejo več trajno bogatiti travniške raznolikosti, ki je ključna za opraševalce, posledično pa tudi za široko paleto ekosistemskih ravnovesij. Med temi, ki že od leta 2020 s projektom »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle« opozarjajo na pomen pozne košnje na urbanih travnikih je tudi Mestna občina Ljubljana, ki je, kot lahko beremo v letošnji majski številki revije Ljubljana, »v letih 2017, 2019 in 2022 prejela naziv čebelam najbolj prijazna občina«, ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenje. A se zdi, kot v teh dneh opozarja in sprašuje Staša Bizjak, civilno družbeno aktivna meščanka in državljanka ter prebivalka Stare Ljubljane, da letos v prizadevanjih za dobrobit teh brenčečih »majhnih meščank« Ljubljana v resnici izgublja voljo in zagon ter se odmika od uresničevanje teh visokoletečih besed. Več…