VELIČASTNA TURANGALÎLA, EKSTATIČNA PESEM LJUBEZNI IN PREKIPEVAJOČE RADOSTI, PRVIČ NA SLOVENSKIH TLEH. SREDI DESETORAZREDNEGA SEJMIŠČA IN PLANK. V LJUBLJANI IN CANKARJEVEM DOMU…KI JU, ŽAL, KULTURNO NI VEČ!

Ljubezen vse premaga. In Turangalîla tudi. Za zmago nad tem, kar vsak dan vse bolj razžira naš slovenski vsakdan in čas in prostor, v katerem živimo, pa se bo vendarle poleg ljubezni, treba tudi zelo strezniti, se vzeti v roke in se vrniti h kulturi in omiki, v kateri smo živeli stoletja in je v resnici tudi močno zaslužna, za vse, kar je res dobrega, žlahtnega in civiliziranega pri nas. Kako življenjsko nujno je to, se je pokazalo prejšnjo sredo, ko se zdi, da je bilo z enim največjih glasbenih dogodkov v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem, res sijajno izvedenem in z vrhunskimi izvajalci, sredi največje sejemske krame doseženo še eno dno slovenske kulture. Je to zdaj to? Forever? Ali pa bo to dogajanje okoli Turangalîle ter deset fascinantnih stavkov te, ene najbolj osupljivih simfonij našega časa, odprlo novo knjigo v soočenju razkrojene slovenske kulture, prestolnice ter ustvarjalnega in performnega duha s samim seboj? Več…

NAZAJ, K FLORENTINCEM. K NJIHOVI ZMAGI, KI JE ZMAGA ZA VSE.

Vsa zgodovina nas uči, da so vsi veliki svetovi, vse velike arhitekture in stvaritve nastali predvsem zato, ker v trenutku, ko ni bilo še ničesar, niti slutnje ne, kaj lahko je, nekomu, tistemu, ki je o tem odločal, ni bilo vseeno, kaj bo. Tako je v renesančnih Firencah dobil priložnost tudi Filippo Brunelleschi. In zmagal. Danes je to zmaga za vse človeštvo. Morda so leta 1420 tudi vplivne Florentince obhajali dvomi, kljub vsem umetniškim ambicijam si je večina prav gotovo težko predstavljala, kako usodno bo njihova odločitev zaznamovala svet v naslednjih stoletjih, človeški uvid v prihodnost ima pač svoje meje, vendar so bili osveščeni in omikani in so dopustili možnost, da se zgodi tisto, česar sami še niso poznali, niso razumeli in še niso videli, je pa videl nekdo drug. Več…