Morda bi se danes, 2. marca 2023, ko obeležujemo 50 let od prve ponovne naselitve risa na Slovensko; in jutri, 3. marca, ko je mednarodni dan prostoživečih vrst, letos, ko je po vsem svetu in tudi pri nas vse bolj videti, kako se ob vsem vojnem in drugem gorju, razni, še posebej tudi premočrtno »okoljski«, »brezogljični« in »zeleno prehodni« cilji z vse bolj brezčutnimi in srhljivo »boljševističnimi« dikcijami opravičujejo za uporabo vseh sredstev in vseh zlorab za poseganje v lokalno naravo ter življenje in zdravje ljudi v imenu globalne agende, ki obrača »ekologijo« in »ogljične« milijarde na svoj politično interesni mlin, zaradi česar so novodobne bogate »eko« elite le še bogatejše, siromašni pa vsak dan bolj revni in opeharjeni še za tisto, kar nam največkrat edino preostaja kot poslednja uteha, torej, za košček neokrnjene narave in zdravja, ki nam ga ta s tem pomaga ohranjati; danes torej, se morda vsaj za trenutek spomnimo, da je na koncu, ki neizogibno pride za vsakega, življenje zelo dragoceno. Neprecenljivo. Moje. Tvoje. Otrokovo. Risovo. In vsako. Za njim pa ostaja le tisto, kar smo dobrega dali in živeli. Zato je prav, da se v tem smislu vsaj v »bežnem jantarnem trenutku« pustimo življenju »učarati« in dotakniti z vso njegovo presunljivo resnico; prav je, da življenje v vsej pojavnosti res spoštujemo in z vso senzibilnostjo varujemo! Nenazadnje smo vsi, ne le kočevski lovci, kot se je o njih pred 50 leti izrazil Lado Švigelj, »postavljeni, da varujemo avtohtone živali«, da varujemo avtohtono naravo in življenje samo! Še več, »če tega ne sprejmemo, nas ni treba!« In nas, če se prav kmalu vsak v sebi pristno, brez vseh manipulativnih agend, ne zdrami za sožitje in za resnično sočuten pogled na vsako bitje v tem stvarstvu, na koncu res tudi ne bo! Več…