Leta 2001 je na moji rami umrla moja hči, leta 2007 moj oče in leta 2022 moja mama. Bolečina, ki za zmeraj zaznamuje in globinsko spremeni materinsko tektoniko in s silovitostjo najbolj rušilnega cunamija postavi pod vprašaj ves smisel nadaljnjega obstoja in bivanja, ko ti v tvojih rokah izdihne lastni otrok; pa bolečina ob izgubi in trpljenju staršev, obenem pa tudi milost, da si zanje lahko do zadnjega diha storil vse in še več, kar je v tvoji moči, in so tako dostojno in z najvišjim človeškim dostojanstvom odšli; vse prestano zadnjih tridesetih let, torej, me zavezuje in ne bom si pustila vzeti te izkustvene kredibilnosti, da zdaj, ko že več dni poslušamo brutalno žaljive izjave o drugače mislečih pa res tudi sama jasno in glasno, brez vsakega olepševanja povem, kaj si mislim in kako vidim te, za vsako demokratično družbo nepredstavljive izbruhe sovraštva, nestrpnosti, podtikanj, omalovaževanj ter manipulativnih, nezrelih, neodgovornih, maščevalnih, celo srhljivih izjav, trditev in namigov, ki se jih poslužujejo aktualni »humanisti«, politika, interesi in mediji, ki zagovarjajo institucionalizacijo in legalizacijo »samomora«, ki ga nad nemočnimi, ranljivimi in bolnimi, »neizmerno trpečimi« z »asistenco« opravi »nekdo drug«! Ne le da to ni samomor, ampak je dejstvo, da v trenutku, ko postane institucionaliziran, tudi ni več stvar le »osebne odločitve«, zlasti, ker je sporni in zdaj »padli« zakon predvideval, da bo o njem odločala »komisija«. Samomor ne potrebuje institucionalizacije, zanj je potrebna res le osebna odločitev in osebni akt, da sam sebe pokončaš. Institucionalizacijo potrebujejo tisti, ki v njem vidijo vir zaslužkov in dobičkov; ali pa še eno orodje moči in manipulacije nad nemočnimi in resnično trpečimi; morda pa celo nad »neugodnimi«! Zato še posebej ne bom pustila in dovolila, da mi potem, ko sem že vsaj od petega leta starosti skupaj z mamo in drugimi sovaščankami najbolj rahločutno in sočutno stala ob posteljah več umirajočih sosed in sosedov, sorodnikov in sorodnic, pa kasneje še mnogih drugih, ter naredila vse za res dostojen in dostojanstven odhod lastnega otroka in staršev, da mi bo po vsem tem torej kdor koli očital, prvič, da sem »proti sočutju in dostojanstvu«, kar zdaj prihaja iz ust mnogih, ki vsak dan znova v parlamentu in izven njega z vsako besedo in dejanjem dokazujejo, da se jim niti sanja ne, kaj v resnici ti dve besedi pomenita; in drugič, ne bom dovolila, da bo kdor koli omalovaževal in kompromitiral moje etično stališče, češ, da je to le posledica »kampanje strahu« in »nasedanja« neki instituciji, aktivistu ali politiku, kot da nisem sama sposobna misliti s svojo glavo in razlikovati med tem, kaj je prav in med tem, kaj ni; pa, kaj je res in, kaj ni! Ne iz strahu! Iz poguma so ljudje proti samomoru in za naravno doživetje življenja! Iz poguma in odličnosti intelekta, duha in srca so ljudje za svetost in nedotakljivost življenja! Več…
Tag: evtanazija
BELA MUCA V NAROČJU. IN BERETTA NA MIZI. NA KONCU PA, NIKOLI VEČ EVTANAZIJA!
»Težko je to, ne,« rečem tiho in nenadoma začutim, kako utrujena sem, kako zelo me je ta pogovor pretresel, izpil, izmozgal. Že zdavnaj sem med njim z drugim telefonom prestavila sestanek, na katerega se je mudilo. Zaprla na računalniku admin in prihranila objavo za kasneje. Pospravila skice za naslednji tekst v mapo in shranila elektronsko sporočilo z vprašanji za informacije javnega značaja med »osnutke« ter pozaprla vse elektronske naslove z vsemi neodgovorjenimi sporočili vred. »Strašno težko je, Ana,« zaslišim z druge strani in ta že druga »Ana« v istem pogovoru mi zgosti njegovo stisko v otipljivo težo, ki prav leže tudi na mojo dušo. »Vsakič, ko zganem roko, da bi jo stegnil k beretti, se zdi, da mi jo nekaj nevidnega blokira, zadrži. Vse vem, vse sem premislil, vse mi je jasno in logično, a mi roka zadrhti vsakič, ko skušam poseči po pištoli. Nekaj iracionalnega, nekaj močnejšega od mene, od moje volje, od mojega razuma, od moje odločenosti, začutim,« reče glas, v katerem je zdaj predvsem neskončno morje najbolj človeške ranljivosti. Več…
