Vsako leto se v mislih pogovarjava o čem drugem. Seveda, vsako leto je moja Lili »starejša«. In teme tudi zato rastejo. A kaj ji lahko povem letos? In, kaj njena duša, njen pogled, rešen zemeljske vpetosti, vidi ta trenutek? Ko smo po vsem nasilju zadnjega desetletja, po vsem, kar že leta doživljajo zapuščene ženske z otroki v razbitih in uničenih in zbombardiranih mestih Bližnjega in Daljnega vzhoda, od koder podobe še zmeraj pretresajo vsako vsaj malo čuteče srce, ne more biti drugače, če je človek vsaj malo civiliziran; zdaj, skoraj 80 let po koncu tiste grozljive vojne v Evropi, za katero so, smo vsi prisegali, da se ne sme več ponoviti, spet priča isti nepredstavljivi vojni vihri in terorju čisto blizu nas..!?! Ko gledamo ranjene in mrtve otroke in nesrečne ženske, ki z dojenčki in majhnimi otroki pa še s prestrašenimi mucki in pasjimi mladički v naročju zapuščajo svoje domove, čeprav je edino, kar si želijo, kot jih lahko vsak dan slišimo, da bi preprosto in lepo v miru živele s svojimi otroki in možmi in družinami v Kijevu in Harkovu in Mariupolju in Žitomiru in povsod, kjer je tisto četrtkovo zgodnje jutro, 24. februarja, tako grozljivo presekalo in za zmeraj spremenilo njihova življenja…!?! Več…