Da gre pravosodno ministrstvo le dobro leto in pol potem, ko je bil slovenski javnosti 30. maja 2022 na razstavi v Cukrarni predstavljen z javnim arhitekturnim enostopenjskim natečajem izbrani projekt nove sodne palače, ki naj bi stala v Ljubljani v Bežigrajskem dvoru na vogalu med Dunajsko in Topniško cesto, in ki je bila v prejšnji vladi tudi nemudoma uvrščena med prednostne državne investicije, s katero naj bi se končno rešila prostorska stiska in pereči prostorski problemi ljubljanskih sodišč, od Okrajnega in Okrožnega do Delovnega in socialnega sodišča, ki so v nebo vpijoči že vse od sredine devetdesetih let, da gre torej konec leta 2023 pravosodno ministrstvo kljub vsemu temu metati skoraj 8 milijonov davkoplačevalskega denarja dobesedno skozi razbita in devastirana okna in s plevelom in drevjem zaraščena vrata neuporabne in neugledne podrtije na robu Fužin, je v vseh pogledih nedopustno ter javno finančno, »sodno« in politično nesprejemljivo! A to ne govori le o tem, da pristojni nimajo niti trohice odgovornosti in zavezanosti h gospodarnemu ravnanju z javnimi financami ter spoštovanja do davkoplačevalcev, ampak so tudi popolnoma brez vsakega samospoštovanja ter osveščenega zavedanja o tem, kaj dejansko in simbolno predstavlja in mora v družbi in prostoru predstavljati vsaka stavba sodstva, ki je tretja veja oblasti; obenem pa vse to evidentno razgalja odnos in pogled vladajoče nomenklature do tega, kaj je zanjo in kam po njenem sodi sodna veja oblasti; vsem nam pa eksplicitno govori tudi to, kam je vladajoča politika pripeljala in kaj je napravila, kako obupno je marginalizirala in razvrednotila resnico in pravico, ki naj bi ju sodišča predstavljala in delila! Pa še vse nas je cinično prisilila v to, da to njihovo perverzno norčevanje iz vseh nas mi sami plačamo njim v užitek in korist. Tu res nimamo opravka le z »nespodobnim povabilom«, ampak z eklatantno kriminalno zlorabo in v bistvu s pravim javno finančnim in političnim »huliganstvom«! Več…
Tag: Ana Ašič
»KO ZAČNEŠ VSE GLASNEJE PODPIRATI LOVSKE PRAKSE, KJER JE NA PRVEM MESTU STRELJANJE IN ŠELE NEKJE DALEČ ZADAJ SKRB ZA DIVJAD IN NARAVO, KO SE ZAČNEŠ POSTAVLJATI ZA IDEJE IN ODLOČITVE, KJER JE NA PRVEM MESTU STRELJANJE IN UBIJANJE, ALI ZAČNEŠ V TEM SMISLU TUDI JAVNO DELOVATI, TAKRAT PA TO SEVEDA POSTANE VPRAŠANJE, KI MOČNO PRESEGA LOVSKE VRSTE!«
Ker je zdaj, po skoraj petih letih streljaštvo med lovci dobilo le še večje razsežnosti in postaja s spremenjenim zakonom o orožju, z uvajanjem sofisticiranih tehničnih pomagal za sledenje in ubijanje, vključno s štirikolesniki in droni ter s posledično »militarizacijo« lovstva le še bolj neobvladljivo in alarmantno, pa ker prav danes, 15. januarja, novi štiriletni mandat predsednika Lovske zveze Slovenije nastopa Alojz Kovšca, kar so to soboto, pred dvema dnevoma, torej, promocijsko napovedale Slovenske novice tudi s podrobno, naravnost reklamno objavo o njegovih puškah in pištolah, samih »sinonimih« za »mega stvari«, kar je, mimogrede, precej delikatno tako z vidika Etičnega kodeksa slovenskih lovcev kot tudi slovenske Resolucije o strategiji nacionalne varnosti, da o novinarskem kodeksu niti ne govorimo, pa, ker so Kovšco pred nekaj dnevi v Domovini že speljali na tanki led rožljanja z izmišljenimi volkovi na Jelovici in reševanja le-tega s streljanjem, kakopak; in je prav Kovšca skupaj z Bradačem že na predlanskem Radgonskem lovskem sejmu javno potenciral ideje o tem, da bi slovensko lovstvo skrbelo za nekakšno »predvojaško vzgojo« in sploh nikjer ne skriva svoje fasciniranosti z orožjem, ne le kot nekdanji gojenec vojaške akademije, ki je sicer, kot nam je avgusta dejal, ni zaključil, ampak tudi zato, ker tako kot še marsikdo v slovenskem lovstvu in družbi, streljanje kompenzacijsko povezuje z maskularnostjo, njenim mankom, pravzaprav; pa ker prav sobotna objavljena fotografija, na kateri sta Kovšca in Bradač izpred dveh let, ko na strelišču Gaj Pragersko istočasno polnita puški, evidentno govori o tej »kontinuiteti« Lovske zveze Slovenije, ki jo bolj kot narava in naravovarstvo v resnici zanima streljanje in strelstvo, zaradi česar bo, med mnogimi zmernimi in naravovarstvu zavezanimi slovenskimi lovci težko pričakovana »normalizacija lovskega streljaštva« v naslednjih štirih letih precej verjetno bolj »misija nemogoče« kot pa nujno potrebna paradigmatska prenova in nova zelena resničnost slovenskega lovstva, zaradi vsega tega, torej, o čemer bomo seveda še veliko in podrobno govorili v letu in letih, ki so pred nami, danes uvodno v »Jedrnato & Poudarjeno« ponovno objavljamo prav ta provokativni odlomek in delček pogovora, ki s svojo osebno intimistično izpovedjo prav nikomur v resnici ne škodi, a je, kot že rečeno, že pred petimi leti dvignil »vik in krik«, in še zmeraj ga, pri marsikomu, ki so ga prostodušne besede lovskega tovariša očitno močno »požgečkale« po njegovem ali njenem lovskem repu. Več…
»TRIJE VOLKI« S PASJO TACO NA JELOVICI! RDEČA KAPICA PA V SMEH!
»Gospod župan, pozdravljeni. Bil sem opozorjen na vašo objavo o volkovih na Jelovici. Žal so skrbi občana odveč. S sobote na nedeljo sva tam prespala z mojim psom, zato so na tleh njegove sledi. Žal tokrat nisva videla nobenih volkov. Upam, da je s tem razrešena dilema. Lep pozdrav,« je na Facebooku zapisal dražgoški lovec v odgovor županu Železnikov, ki je očitno tisti »Facebookov uporabnik«, ob čigar zaskrbljenosti so tako živo in hitro poskočili »prvi v službi resnice« ter jo kot burja te dni razpihali na vse strani, pa tudi če je ta »resnica« taka, ki jo »pes na repu« ali pa »na tacah« prinese! In se ob tem še Rdeča kapica ne le povsem neha bati volka, ampak ob njej celo plane v nadvse prešeren smeh! In mi vsi z njo! Več…
NOVI PREDSEDNIK SLOVENSKIH LOVCEV JE ALOJZ KOVŠCA! ZELEN ALI ČRN DAN ZA SLOVENSKO LOVSTVO IN NARAVO?! SEVEDA BODO TO POVEDALI TISTI, KI BODO IZ TEME STOPILI KONEC JANUARJA!
Danes, 19. decembra 2023 zvečer je 109 od 112 delegatov Lovske zveze Slovenije, ki predstavljajo skoraj 21 tisoč slovenskih lovcev iz več kot 400 lovskih družin in lovskih društev, na občnem zboru v Novem mestu odločalo med kandidatoma Alojzem Kovšco in Darkom Butom in volilo novega predsednika Lovske zveze Slovenije za mandatno obdobje od 15. januarja 2024 do 15. januarja 2028. Alojz Kovšca je dobil 55 glasov, Darko But pa 53, tako da je zmagal nekdanji predsednik Državnega sveta s tesnima dvema glasovoma, ena glasovnica je bila neveljavna, 3 delegati pa, kot že rečeno, niso prišli na občni zbor in torej niso glasovali. Več…
SLOVENSKI LOVCI NA RAZPOTJU MED RAZSODNO ZAVZETOSTJO ZA LOVSTVO IN LOVSKE VREDNOTE TER NARAVOVARSTVO »BREZ FIGE V ŽEPU« NA ENI STRANI IN SPRETNO SOLERSKO RETORIKO INTERESNO POLITIČNEGA GROMOVNIŠTVA IN JURIŠANJA NA DRUGI STRANI!?
Že eno leto, vse od decembra 2022, ko se je dobro leto dni pred iztekom že drugega štiriletnega mandata dosedanjemu predsedniku Lovske zveze Slovenije, kar bo 15. januarja 2024, med lovci nekako okrepilo zavedanje, da se njegova era počasi bliža koncu in bo treba izbrati novega predsednika, ter se je posledično resneje zganilo predvolilno dogajanje v tem najbolj vplivnem, najbolj oboroženem, v marsičem megleno »transparentnem«, po svoje najbolj premožnem pa tudi z vseh strani interesno in politično najbolj »zaščitenem« ter s skoraj 21 tisoč člani takoj za Planinsko zvezo Slovenije najbolj številčnim društvom v Sloveniji, ki ob vsem pozitivnem pomenu za slovensko naravo in družbo, kar vanju prispeva s svojimi naravovarstvenimi, socialnimi, kulturnimi in identitetnimi dimenzijami in potenciali ter s pomembnimi javnimi nalogami v javnem interesu in s pooblastili države na področju narave, zadnja leta tu in tam tudi močno kontroverzno deluje, zaradi česar zadnje čase precej delikatno determinira in, žal, na trenutke tudi zloglasno »terminira«, dogajanje v slovenski naravi in družbi; že vse leto, torej, med slovenskimi lovci, predvsem seveda med tistimi, ki se tako ali drugače ukvarjajo in zanimajo za lovsko politiko, vre in vznemirja vprašanje, kdo bo novi predsednik Lovske zveze Slovenije? Kdo jo bo vodil naslednja štiri leta? Komu bo 112 lovskih delegatov čez dober teden, v torek, 19. decembra, na občnem zboru v Novem mestu podelilo mandat za to najvišjo funkcijo v slovenskem lovstvu in bo postal novi predsednik slovenskih lovcev, kar se na trenutke zdi težje dosegljivo kot postati predsednik Republike Slovenije? Več…
»LOVEC NIKOLI NE SME POSTATI BREZSRČNI UŽIVAČ V UBIJANJU!« PA O »ODGOVORNOSTI DO ŽIVALSKEGA SVETA«. IN ŠE NEKAJ SRČNIH »HUBERTOVIH MISLI« ZA PREDAH IN V RAZMISLEK TUDI OB »RAZSELJENIH« KRAVAH, »NAPADALNIH« MEDVEDIH IN OB VSEM AKTUALNEM SLOVENSKEM LOVSKEM IN NELOVSKEM »GROMOVNIŠTVU«!
»Vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. V skrbi za ravnovesje v naravi vidim mesto človeka,« je poudaril Danijel Lasbaher, »seveda pa mora biti pri tem človek sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo,« odgovarja v letošnji »Hubertovi pridigi« mariborski stolni župnik. »Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere skrbniki smo«. Mariborski kanonik je tu na lovce še posebej spodbudno naslovil misel o tem »kako pomembno je, da imate vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo, to je odgovornost do živalskega sveta«; ter jih spomnil na svetega Huberta in na to, da »lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju«. Več…
KAKO JE »SRČEK IZ MEDVEDJE KRVI« NARAVNOST V SRCE ZADEL NEKATERE SLOVENSKE NAJBOLJ STRELJAŠKE »HAUPTJAGRE« IN ONE, KI BI TO RADI POSTALI! BREZČUTNO OMALOVAŽEVANJE POBIJANJA NEBOGLJENIH MEDVEDKOV. »ANČKA SE JE RAZVNELA«. IN ŠE: »ENOJAJČNA DVOJČKA«. »ŠTIRIPERESNA DETELJICA«. IN, »JEDRSKI REAKTOR«.
»A ti ljudje mislijo, da smo vsi, ki jih gledamo in poslušamo čisto nori!? Da ne znamo razmišljati s svojo glavo!? Ko gledam in poslušam te novinarje in lovce in velestrokovnjake, ki v dramatičnih prispevkih nabijajo in razpihujejo gonjo proti medvedom, mi vedno pridejo na misel totalno »odpuljeni« verski blazneži, ki so popolnoma izgubili stik z vsako realnostjo! Gospa, glejte, nisem morda tako izobražena, kot so ali pa vsaj mislijo, da so, vsi ti »kompetentneži«, tudi nisem kakšna naravovarstvenica ali »fanica« ali velepoznavalka medvedov, ampak vidim pa, da ti ljudje medveda prikazujejo javnosti kot psihopatskega kriminalca, ki samo čaka na to, da bo komu kaj naredil, in mislijo, da mi, gledalci in javnost ne vidimo, da so to v resnici oni, vsi tisti, ki medvede tako brutalno pobijajo, ki to dovoljujejo in razpisujejo tiralice za njim, ga preganjajo in ščuvajo, prav ščuvajo ljudi proti medvedu! A oni res mislijo, da jim mi verjamemo?« Več…
KAKO JE ŠTIRI IN POL KILOGRAMSKI MEDVEDJI DOJENČEK NA KOČEVSKEM »NAPADAL DOMAČE ŽIVALI IN LJUDI« IN »SKRIVAJ« MOČNO DVIGNIL NA NOGE LOVSKO IN NELOVSKO JAVNOST! PA NJEGOV, PRAV TAKO UMORJENI, PET KILOGRAMSKI MEDVEDJI »SOBRAT« S KOZLEKA TUDI!
Mucke ubijajo, mar ne, bi nenazadnje lahko naslovili to dogajanje, ki je sicer morda v luči grozodejstev, ki smo jim ta trenutek priča na Bližnjem vzhodu, za koga morda celo »efemerno«, a je v resnici daleč od tega; in obenem mnogo bližje, celo nevarno blizu klavnici, ki jo tam gledamo. Ko ljudje izgubijo dostojanstvo, se začne genocid, smo lahko te dni v Delu prebrali razmišljanja bolgarskega režiserja Stefana Komandareva. To v enaki meri velja za tiste na Bližnjem vzhodu, na Krimu ali v slovenskih gozdovih. Kaj lahko drugega ob zverinskosti pobijanja najbolj nebogljenih človeških in medvedjih mladičev rečeš drugega!? Res, moraš biti, ne le brez vsake človečnosti in brez srca, ampak tudi popolnoma brez vsakega dostojanstva, da brez zadržka dvigneš roko nad tako nebogljeno bitje in preliješ njegovo kri, utrneš življenje, ki se je komaj porodilo, uničiš, razstreliš, pohodiš upanje, ki ga je njegova živost prinesla na svet. Več…
SRČEK IZ MEDVEDJE KRVI. CUKRČKI ZA »ODSTRELNE« GURUJE. KAKO »VOLK ŠTEJE JAGENJČKE« IN VE, VEČ KOT JIH BO NAŠTEL, VEČ JIH BO »SNEL«! IN, »KAKO JE MOGOČE, DA JAVNOST TEJ STROKI NE VERJAME«!?
»Da naročiš projekt, ga poveriš interesno, poslovno in strokovno kontaminiranim in delikatnim izvajalcem in podizvajalcem, ki si vsi po vrsti svojo verodostojnost »nabijajo« z dajanjem vtisa, da so pod »širmom« Biotehniške fakultete in torej avtonomno reputacijo Univerze v Ljubljani, s čimer pa slednja v bistvu nima nič, razen, da so posamezni raziskovalci tam v službi in tam delajo, projekte pa povsem komercialno in »tržno« za naročnike peljejo mimo nje, spet pa, na drugi strani, vse to počnejo z univerzitetnimi laboratoriji, materiali in bazami podatkov; da torej vse to financiraš in nameravaš na rezultatih, ki jih bo tako interesno kontaminiran projekt prinesel, izdajati odločbe, s katerimi bo, prvič, nepovratno odvzemano življenje živim bitjem; in drugič, bodo s tem komercialno služili prav isti, ki zdaj projekt štetja zavarovane zveri izvajajo, ob tem pa ne postaviš nobenih nadzornih mehanizmov in neodvisnega kontrolinga vseh faz raziskave, to je milo rečeno nezaslišani diletantizem, v resnici pa na nek način nesprejemljivo oškodovanje davkoplačevalcev, države in narave ter evidentno držanje »štange« tovarišiji, ki se brezsramno na vse mogoče načine okorišča s pobijanjem, trgovanjem in »raziskovanjem« medvedov na Slovenskem.« Več…
TOKRAT TOMAŠIČ NI PROVOCIRAL Z KDO VAM LAŽE, A JE S SVOJIM SENZACIONALNIM POGOVORNIM REKORDOM POST FESTUM BOLJ KOT KDAJKOLI DOSLEJ PRECIZNO ODSTRL RESNICO O NEPROFESIONALNOSTI IN JALOVOSTI SLOVENSKE NOVINARSKE MAINSTREAM »PROFESIJE«!
»Ta dogodek, ta atraktivna, senzacionalna, a vsekakor »benigna« novica o slovenskem televizijskem Guinnessovem rekordu, ta novinarski dosežek, ki je »newsworthy« s svojo časovnostjo in trajanjem in človeškim in profesionalnim naporom ter, kot sem že zapisala, povsem eksaktno merljiv in nesporen ter s tem pomensko in ideološko v bistvu nevtralen, če seveda ne gledaš nanj skozi prizmo političnih predsodkov, in če si, jasno, resnični novinarski profesionalec in vrednotiš dogajanje skladno s profesionalnimi normami in standardi ter etičnim kodeksom novinarske profesije ter seznanjaš javnost s tem, kaj se je zgodilo, kdaj, kje, kdo in zakaj; da torej to kot profesionalni novinar, urednik in javni medij zamolčiš javnosti, je pa res eklatanten primer slovenske novinarske, uredniške in medijske zavoženosti, ki je s tem, ko je zamolčala svetovni Guinnessov rekord svojega novinarskega kolege pravzaprav tudi sama postavila svetovni rekord v novinarski, uredniški in medijski neprofesionalnosti, sprevrženosti in, res, deplasirani pritlehnosti.« Več…