»Dolgo se nisva srečali, draga Manca. Sinoči in danes, ko tvoje oči, tvoj pogled, tvoje misli, tvoje besede in tvoja dejanja sijejo z vseh portalov in časnikov in televizij; pa zdaj, ko pišem o današnjem svetovnem dnevu svobode medijev, sva spet skupaj. Vem, Manca, prva je ljubezen, največja, najvišja, najsvetejša. A saj si me dobro poznala, takrat, davno, pred leti: brez resnice je zame ni! Te in nobene ljubezni! In zato, oprosti, Manca, a tudi v tem svetem trenutku tvojega prehoda v Luč ne morem drugače, kot da izrečem, kar čutim, da moram povedati: Svoboda medijev in novinarstva na Slovenskem bo, ko bodo ti mediji in to novinarstvo o tebi odkrito in sproščeno povedali tri reči, o katerih včeraj in danes nekam nelagodno molčijo!« Več…
Tag: Ana Ašič
V IZOLI SO LOVSKI STRELJAČI PRESTOPILI RUBIKON! NEVARNA LOVSKA IN POLITIČNA IGRA Z OGNJEM IN HUDIM DUHOM OROŽNEGA KAOSA! KOVŠCA PA SPET MANIPULATIVNO NAD SLOVENSKO LOVSKO IN LAIČNO JAVNOST Z OMALOVAŽUJOČIM »POZIVOM«, KI SOFISTICIRANO, A EKSPLICITNO RELATIVIZIRA STRELJAČEVO DEJANJE!
Iz odgovorov policije in ministrstva za kmetijstvo je jasno razvidno, da je bilo v bistvu vse dogajanje v izolski ladjedelnici, od ocene stanja ter ocene o potrebnosti ali nepotrebnosti usmrtitve zbeganega srnjačka, ki nikomur ni želel nič hudega, poleg tega pa po pričevanjih očividcev tudi ni bil poškodovan ali v tako slabem stanju, da bi trpel neznosne bolečine, pa do ocene splošne varnostne situacije, skratka, čisto vse je bilo prepuščeno in dejansko »v rokah« izvršitelja usmrtitve, lovca in lovskega čuvaja, ki je po Zakonu o divjadi in lovstvu sicer res »uradna oseba«, na kar se večkrat pri svojem odgovoru sklicuje lovska inšpekcija, a tu, na nelovni površini, v ladjedelnici in praktično sredi mesta, ob velikem javnem parkirišču ter parku in pokopališču na drugi strani ceste, se Zakon o divjadi in lovstvu ter Zakon o splošnem upravnem postopku srečata z Zakonom o orožju, kot z vseh strani Slovenije opozarjajo številni, s tem dogodkom precej vznemirjeni in vznejevoljeni lovci; in je moč sklepati iz odgovora policije. Več…
LJUDI JE V DNO DUŠE ZMRAZILA IN PRESUNILA RESNIČNOST IN SIMBOLNOST BREZČUTNE LIKVIDACIJE NEBOGLJENEGA, NEMOČNEGA IN POMOČI POTREBNEGA BITJA! KAJ MORAMO ZATO NUJNO IZVEDETI? IN, ZAKAJ MI JE NAJBOLJ ŽAL FABIA STEFFETA?
V Izoli ne gre le za »minorno« usmrtitev srnjačka, ampak za veliko bolj usodno »usmrtitev« človečnosti, rahločutnosti, dostojnosti, pravičnosti in resnice, pa tudi skrbnosti, obzirnosti in odgovornosti ter ozaveščenosti tako v ravnanju do nebogljene živali kot tudi do nič hudega slutečih prisotnih! In prav to je tisto, kar so ljudje ob tem dogodku nezavedno začutili in zato tudi tako močno in spontano odreagirali! Ljudi je v dno duše zmrazila in presunila vsa resničnost in vsa simbolnost likvidacije nebogljenega, nemočnega in pomoči potrebnega bitja, ki je bilo v brezizhodnem položaju; »odrešenik«, ki so ga vsi čakali, da bi to bitje rešil, pa ni bil »sel življenja«, kot so verjeli, ampak »sel smrti«, ki ga niso želeli. In prav zaradi vsega povedanega je tako nujno in neizogibno razjasniti nekatera vprašanja, ki se ob dogodku porajajo, in na katera v resnici te dni še nihče ni odgovoril. Več…
KAJ BO PA ZDAJ »MILOŠ« REKEL!? IN DRUGA »NEVARNA RAZMERJA« ALOJZA KOVŠCE.
»Lojzetu« sicer marsikateri od teh »špilov« ni čisto jasen, kar je tudi čisto vseeno. On ima svoje veselje z dobro službico, nastopanjem pred pivškimi otroki, objemčkanjem s politiko in politično opcijo, katere preferiranja, kot je večkrat javno izpostavil, »nikakor ne skrivam«, z donečimi govori, kjer se kar ne more naposlušati svojega glasu, s skrivnimi srečanji na Lovski zvezi, ko ga obiskujejo do divjadi in velikih zveri gromovniško razpoloženi člani Državnega sveta, on pa o tem konspirativno molči in niti besedice ne objavi na spletni strani Lovske zveze Slovenije; pa seveda s špecanjem »Ančk« in »Darink« in »Marjanov« in drugih »trolov«, ki »ribajo Goloba«. »Milošu«. Po smsih. Pač, »vsak moli po svoje,« je rad povedal arhitekt Jože Plečnik. Vedno pa s tistim, kar najbolj je in zna, rečemo mi. Več…
»ODLOČNO NASPROTUJEMO POSTAVITVI VETRNIH ELEKTRARN NA NAŠEM PARGU IN ZAHTEVAMO OHRANITEV NEDOTAKNJENEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA ZA LJUDI IN ŽIVALI!«
Potem, ko so pred sedmimi leti lovci in prizadeti prebivalci Dragarske doline enkrat že dosegli »umik« spornega poskusa umeščanja velikih vetrnih elektrarn na območje Parga, približno 10 kilometrov dolgega in okoli tisoč metrov visokega slemena na slovensko hrvaški meji nad Drago, Travo ter hrvaškim Čabrom v občini Loški Potok, je videti, da za prebivalce, naravo ter njeno favno in floro nesprejemljiva ideja, ki bi trajno degradirala to neokrnjeno območje narave in eno poslednjih mirnih in osrednjih zatočišč za vse tri velike zveri, ptice in divjad, da torej ta sporna ideja ponovno oživlja in dviga svojo grozečo senco nad ljudi, naravo ter življenje v tem biodiverzitetno, habitatno, socialno in naravovarstveno edinstvenem območju na Slovenskem. Apel prizadetih prebivalcev iz Civilne iniciative za zaščito Parga in Dragarske doline, združenih civilnih iniciativ »Zeleni krog« in lovcev Lovske družine Draga – Trava v nadaljevanju objavljamo v neokrnjeni celoti. Več…
»VETRNICE IMAŠ V ROKAH, V SONCU NA KONGRESCU SE PLASTIČNE BLESTIJO, DA SE KMALU V KUMROVEM »SRŠENJEM« GNEZDU V DENAR IN FIBERGLAS IZPREMENIJO!?!« ZAMAN! ZAMAN! PA NAJ »MEDIJSKI« IN DRUGI VSI »PODNEBNI« PLAČANCI ŠE TAKO KIMAVO PISATI HITIJO! ŠE DOBRO, DA VSE TO BILO JE PRED HIŠO ZA »ILUZIJO«!
»Kdor pa je od blizu ali daleč videl prizor izpred dveh dni, ko je izdatna ekipa Ministrstva za okolje, podnebje in energijo sredi delovnega dne s pastelnimi plastičnimi otroškimi vetrnicami v rokah capljala po ljubljanskem Kongresnem trgu pod pretvezo srečanja z novinarji ob »dnevu varčevanja z energijo« in začetku kampanje »Moč vetra, sonca, vode in lesa. Za vse nas.«, ter se za lastni Facebook profil »slikavala« z Ljubljanskim gradom v ozadju – bo nanj morda postavila vetrnice? cel vetrni park!? – prav tako pa tudi točno tam, kamor oni in vsa ta kampanja v resnici sodi, to je pred Hišo Iluzij!; no, kdor je pa to videl, se verjetno strinja, da se gotovo najbolj upravičeno vsem v dno duše lahko smili minister Bojan Kumer, ki so ga celo dali sedeti v sredino na »vetrnični kandelaber« in je v tistem nerodnem položaju vrtel po rokah nesrečno vetrnico ter zelo očitno kazal, da sploh ne ve, kaj bi z njo; in sploh je bilo videti, kot da mu ni čisto jasno, ne zakaj je tam, za kaj v resnici gre, najmanj pa, kaj v resnici govori.« Več…
PRVI JAVNI NASTOP NOVEGA PREDSEDNIKA LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE ALOJZA KOVŠCE NA BOVŠKEM PRI DANIJELU KRIVCU IN JOŽETU PODGORŠKU V DRUŽBI Z LJUBOM PODOREHOM IN STAREŠINO LD LJUBINJ, KI SO VSI PRIZADEVNI AKTERJI POSKUSA RAZGRADNJE LPN PRODI RAZOR IN UZURPACIJE LOVSKE KOČE V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU PRED DOBRIMI DVEMI LETI!
Če torej pri vsakem predsedniku vlade ali republike vedno znova pozorno motrimo vse plati ter dejanske vsebinske in simbolne pomene prvega obiska in destinacije, ki si jo politični lider izbere, ter s tem akcentira pa tudi artikulira svojo smer delovanja, je ta v tem smislu pri novem predsedniku Lovske zveze Slovenije s prvim »obiskom« in javnim nastopom v gornji družbi eksplicitno jasna. In pričakovana. Skladna z vsem, s čimer se Kovšca kot politik in kot lovec že dolgo spogleduje. Zdaj, ko je v sedlu, pa tudi povsem odkrito ljubimka. Kaj šele bo! Saj, kot je bilo videti v tem bovškem večeru, se »pravo veselje« šele in spet začenja! Več…
NOV ČAS LOVSKE »MEDENO« SPREVRŽENE HINAVŠČINE!? IN, KOLIKO SO ALI NISO LOVCI »ŠINTARJI«, NAJBOLJE VEDO ONI SAMI! JAVNOST PA, SEVEDA, TUDI!
»No, in zdaj, v bistvu natanko devet mesecev po uboju tistega mladička, manjšega od domačega mucka, ki je okoli Kuteževega jokajoč iskal mamico, in dobrih deset dni potem, ko je prav Alojz Kovšca prevzel predsedniško mesto v Lovski zvezi Slovenije, v kratkem pa bo tudi direktorsko, saj Kovšca potrebuje službo in bo zato poklicno opravljal predsedniško funkcijo, no, po vsem tem, torej, beremo na spletni strani LZS v nekakšnem nenavadno »medenem« sporočilu za javnost pod naslovom Lovci nismo »šintarji«, »ganljivo« pisanje o tem, kako imajo »lovci dve merili, ki jih vedno in povsod upoštevamo«, in nikoli ne streljajo »nelovne divjadi«, kar bi nam skoraj solzo iz očesa izvabilo, če seveda ne bi vedeli vsega, kar smo pred tem zgoraj zapisali.« Več…
»SVEČE PRED PARLAMENTOM SO OPOZORILO TUDI NAŠIM ELITNIKOM IN NJIHOVI GLAMUROZNI »NEPOGREŠLJIVOSTI«, DA JE SKRAJNI ČAS ZA UKREPE PROTI NEČLOVEČNOSTI IN OBLASTNI AROGANCI«
»Pa kdo ima moč kaj narediti!? Najvišji predstavniki v državi ali državljan? Vse to ustanavljanje podkastov, v čemer prvi kar tekmujejo med seboj, me bolj spominja na kaste v Indiji in na razslojevanje ljudi. Na željo po trajni oblasti. Na eni strani bogata elita in na drugi strani raja. Pretiravam? Niti ne. Na eni strani Davos, na drugi strani Gaza. Na eni strani predsedničina palača z zlatimi okvirji dragocenih slik, vladno Brdo, drage hotelske in druge privatne palače, na drugi strani mrtvi, pohabljeni, lačni otroci. Na eni strani vse posvetne in religiozne elite tega sveta, z gospodarstveniki, ki služijo z granatami za vojno, na drugi strani zopet mrtvi otroci in nemočni. Neprimerljivo? Seveda je! In žalostno ter neobčutljivo. Tako kot je točno takšna tudi glasna tišina, ki boli!« Več…
ZA KOGA LUČKA GORI? ZANJE? ZATE? ZAME?
Ob desetih zvečer je na Trgu republike zimski mir. Nikjer nikogar. V stiskajočem mrazu se očitno celo varuhi parlamenta držijo nekje v zavetju. Le ena ali dve črni senci se tiho premikata in prečkata trg med živo gorečimi lučkami. Drevje je že od petka pravljično zasneženo, a je v tej mirni mrzli noči vendarle od nekje daleč že čutiti slutnjo in dih odjuge. Rahel veter tu in tam že proži sneg z uličnih svetilk in ga v njihovem siju sipko stresa z njih. Vse je zelo tiho. Res, prav neverjetna tišina se razliva čez širni trg. Le lučke živo gorijo. In brez besed govorijo. Sprašujejo. Za koga? Zanje? Zate? Zame? »Noben človek ni otok, sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil rtič, prav tako kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj del človeštva sem: In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi,« je pred več kot štiristo leti zapisal angleški duhovnik John Donne v svoji znameniti pesmi, ki je služila pisatelju Ernestu Hemingwayu za iztočnico k romanu Komu zvoni. Več…