»Vsi gledajo in opazijo le kose,« sem pred dvema tednoma zato, da ju ustavim, prijela za roko prijateljico in prijatelja iz čisto drugega konca Slovenije, s katerima smo se prav tam prvič po dolgem času spet srečali. »Roke pa ne vidijo,« je prijateljica takoj odvrnila, me objela in se med obhodom in občudovanjem edinstvene stvaritve Stojana Batiča, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v slovenski javni prostor postavil Kristusa Rešenika, sicer zakritega z »ubogo gmajno« slovenskih kmečkih uporov, a prav zato toliko bolj veličastnega, ganjeno zahvaljevala, da sva ju pripeljala in jima odstrla ta čudovit kraj, kamor se, če le čas dopušča, venomer znova, dan za dnem v poslednjih sončevih pramenih po svežo moč in navdih podajajo tudi naši koraki, naše misli in besede. Kristus Rešenik na Ljubljanskem gradu ni namreč le varuh in zaščitnik in poslednja uteha in edinstvena moč vseh ubogih in preganjanih, ampak je tudi tista Božja roka, ki bdi in se steguje nad kose, nad orožje, nad vse hudo, ki ga povzroči; in nas tako kot letošnja velikonočna pesem patra Pavleta opominja in spominja: »Izkrvavel sem za vas, da ne bi več prelivali krvi!« Ter nas nemo, a ultimativno vabi: »Predragi! Iščite in delujte za mir! To je vstajenje in življenje!« Več…