V zrelem žitu julijskega poletnega večera sta minljivost in večnost, sta zemlja in nebo tako blizu ena drugemu, sta tako eno, sta tako otipljivo istočasno prisotna, da boli, da presunja dušo in srce vsa ultimativnost njunega hkratnega obstoja. Vsa njuna velika sočasnost. Z vsemi julijskimi obronki večnosti. Z vsemi modrimi meglicami minljivosti. To je ta poletni čas. Z vso brezčasno bolečino zrelega žita. Več…