»Pri tem se v teh dneh moj pogled večkrat ustavi na našem mucu Ediju, ki z mirno samoumevnostjo in kraljevsko samozavestjo ter popolno mačjo gracioznostjo mirno prede in se pri tem »izgubljanju časa« ne zdi niti najmanj izgubljen. »Tako ja,« naposled pomislim, ko ga gledam, »malce več ultimativnih veščin »velikih mačk«, a tudi »majhnih«, domačih, bo treba osvojiti in se z njimi ne le prepustiti, ampak vsaj tu in tam tudi spopasti s tem in vsakim »časom«. Tako da, dragi bralci in bralke, zaenkrat skušamo ostati »zaljubljeni« in bomo »odljubljanje« dali še malce na stran; kljub temu, da se nam, iskreno povedano, na trenutke s kakšno stvarjo ali pa vse več njih, res »ne ljubi« ukvarjati; pa kljub temu, da »smisla ni« oziroma ga je vse manj; na koncu, kot že rečeno, skupaj z nadvse cenjenim arhitektom Janezom Suhadolcem tudi sami ugotavljamo, da »nehati ne moremo«. Ostajamo torej z vami. Kako dolgo še, dajemo v božje in malce tudi vaše roke. Ko bo postalo do konca nevzdržno, se bomo, kljub vsej naši srčni in sentimentalni navezanosti na vse, kar smo v teh težkih letih tako srčno in strastno ustvarili, pač morali »odljubiti«, pa tudi, če nam to zlomi srce. Tako gre to. Seveda pa to še ni danes in ne jutri in upajmo, da tudi pojutrišnjem še ne!« Več…