Prvi septembrski dan ni le slovo od poletja in otožnost, ki jo to nosi s seboj. Je dan, ko se, kot vselej pri slovesu, kvečjemu še s toliko več koprnenja in hvaležnosti zaziramo v vse, kar nam je bilo pred tem, v poletju in z njim dano videti, doživeti, spoznati. To je tudi dan, ko obhajamo god svetega Egidija, svetega Tilna po slovensko, ali francosko svetega Gilesa. Ta je bil sicer Atenec iz sredine sedmega stoletja po Kristusu, ki je po nenavadnem spletu okoliščin velik del svojega življenja v spokornosti, zdraviteljskem služenju ljudem ter v popolni povezanosti in sozvočju z naravo preživel v votlini, kasneje pa v samostanu sredi gozdov ob reki Rhone. On je tisti, ki je s svojim telesom prestregel kraljevo puščico in rešil življenje košuti, zaradi česar mnogi, ki smo življenje tako ali drugače posvetili varovanju in ohranjanju narave ali osveščanju o njeni neprecenljivi dragocenosti in pomenu za vse nas, uvrščamo svetega Egidija med navdihujoče osebnosti kot so sveti Hubert, sveti Evstahij, sveti Bernard iz Clairvauxa, pa sveta Hildegarda Bingenska, sveti Serafim Sarovski in sveti Frančišek Asiški, ki so utirale in še zmeraj utirajo pot senzibilnemu, sočutnemu in odgovornemu odnosu človeka do narave in vseh živih bitij v njej, flore in favne in vsega, kar podpira življenje in obstoj tega našega čudežnega stvarstva. Sredi neokrnjene narave, sredi njenega čistega in poživljajočega miru, je govorica njenega neprecenljivega obstoja glasna in z vsako najbolj drobceno in preprosto podobo, barvo in odtenkom vsakič zgovorna bolj kot tisoč besed. V tem prvem septembrskem dnevu. In vekomaj. Več…