»Težko je to, ne,« rečem tiho in nenadoma začutim, kako utrujena sem, kako zelo me je ta pogovor pretresel, izpil, izmozgal. Že zdavnaj sem med njim z drugim telefonom prestavila sestanek, na katerega se je mudilo. Zaprla na računalniku admin in prihranila objavo za kasneje. Pospravila skice za naslednji tekst v mapo in shranila elektronsko sporočilo z vprašanji za informacije javnega značaja med »osnutke« ter pozaprla vse elektronske naslove z vsemi neodgovorjenimi sporočili vred. »Strašno težko je, Ana,« zaslišim z druge strani in ta že druga »Ana« v istem pogovoru mi zgosti njegovo stisko v otipljivo težo, ki prav leže tudi na mojo dušo. »Vsakič, ko zganem roko, da bi jo stegnil k beretti, se zdi, da mi jo nekaj nevidnega blokira, zadrži. Vse vem, vse sem premislil, vse mi je jasno in logično, a mi roka zadrhti vsakič, ko skušam poseči po pištoli. Nekaj iracionalnega, nekaj močnejšega od mene, od moje volje, od mojega razuma, od moje odločenosti, začutim,« reče glas, v katerem je zdaj predvsem neskončno morje najbolj človeške ranljivosti. Več…