POSVETITEV ŽIVLJENJA. S POSLEDNJO BESEDO. S POSLEDNJIM OBJEMOM.

Danes, 21. novembra 2025, je natanko 61 let, kar sta se moj oče in moja mama poročila. Očeta že več kot 18 let ni več med nami. Odšel je v pramenasto zlatem julijskem večeru leta 2007. En mesec in en teden po 69. rojstnem dnevu. Letos junija bi jih dopolnil 87, če bi jih dočakal. Pred dvema dnevoma je bil mamin rojstni dan, 82. bi bil, če bi še živela. Od nas je odšla pred tremi leti, mesec dni pred svojim 79. rojstnim dnem. Odšla je pri meni, pri moji družini, doma, tu, sredi Ljubljane, tam, kjer ji je bilo v našem domu najlepše, kjer je bila najraje, kjer smo ji noč in dan vsi trije, sama, moj mož in sin, ki se kljub napornemu in zahtevnemu študiju cele noči ni odmaknil od babice, saj tako kot midva ni prenesel misli na to, da bi babi ostajala sama s svojo bolečino, zaradi česar smo ji ob vsaki uri dneva, vsak trenutek z vsem, kar je bilo mogoče, lajšali bolečine in trpljenje in stisko ter bili za to vedno znova posvečeni še s kakšno njeno besedo, mislijo in spoznanjem, ki nam zdaj vsakič, ko se spomnimo nanjo, pove še več in mnogo več, kot nam je že takrat, ko je bila še med nami. Več…