»Tisto, kar moti, je sprejeta »vojna miselnost« in izenačevanje uniformiranih oborožencev ter civilistov. Ravnanja in občutenja, ki se nanašajo na smrt ter trpljenje »drugih,« so nepomembna. Važno je le, kar se dogaja osebno »meni« kot posamezniku. Niso važne več nikakršne norme in človečnost, pomembno je le egoistično zadovoljevanje lastnih potreb. Sočloveka se več ne vidi. Še manj pa seveda vidimo kakšno žival ali naravo. In tako pridem do slovenskega prostora, ki ga v vseh zgodbah kroji eden ali nekaj več posameznikov. Tistih, ki odločajo o življenju, zdravju in smrti. Tudi o drugih in drugačnih pogojih življenja. In to je takšnih, da do zla sploh ne pride. Torej preventivnega delovanja. Pa so, kot je videti, popolnoma zgrešili smisel svoje oblasti. Razmisleki o tem, da bo vsakdo od nas preživel, ali pač ne, so preveč v rokah nesposobnih in tudi pokvarjenih. Ta kombinacija nekako ni vredna zaupanja. Pravzaprav je moreča misel, da sicer ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. To navajanje na vojno, smrt, trpljenje in degeneracijo ter dekonstrukcijo vsega je tisto, kar je verjetno cilj teh, ki nas zavestno vodijo v to smer.« Več…