»Če morajo v nekaterih evropskih državah parke ustanavljati tako, da v degradiranih območjih spet umetno vzpostavljajo naravne razmere, kot so to primeri v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, nam v Sloveniji tega ni treba početi. Dovolj bi bilo, da bi na državni ali občinski ravni zaščitili razmeroma neokrnjene predele narave in izdelali mehanizme za sonaravni razvoj. Vetrne elektrarne nikakor ne morejo biti nadomestilo za elektriko, ki jo sicer proizvedemo v termo ali nuklearnih elektrarnah, niti niso kakšna eko in bio prijazna energija, če je umeščena v ohranjeni naravi: v vplivnem območju naravnega parka, na območju Nature 2000 ali na območju Unescovega programa »Človek in biosfera«. Namesto tam, če že kje, bi morala biti postavljena v že degradiranih območjih, kot so npr. industrijske cone, kjer so hkrati tudi največji porabniki energije. Seveda je vprašanje modernega pogleda na svet, globalno vprašanje vzdržnosti nenasitne družbe, ki zahteva vsak dan več energije. Tak način življenja trajnostno ne zdrži in ni mogoč. Z energijo bo potrebno varčevati, jo modro porabljati in drugače pridobivati, ne le na račun narave,« poudarja Tomaž Zorman, naravovarstveni nadzornik ter naravovarstvenik službeno in zasebno. Danes objavljamo prvi, uvodni del razmišljanja o naravovarstvenih in okoljskih dimenzijah ter delikatnosti in nesprejemljivosti umeščanja vetrnih elektrarn na območja slovenskega Krasa, na kar je Tomaž Zorman tudi na našem spletnem portalu opozarjal že leta 2021 v kontekstu razprav o Državnih prostorskih načrtih na Senožeškem, kjer domačinom vsiljuje vetrnice isti investitor kot pri trenutno najbolj aktualnem poskusu vetrnega polja nad Ilirsko Bistrico, kjer so se lokalni prebivalci temu odmevno uprli. Več…