»In tako sem poklicala duhovnika, ki me je poročil in je potem pokopal tudi mojo hčerko, in mu povedala, zakaj kličem. Kot zmeraj v takšnih posebnih trenutkih je takoj našel krepčilne in tolažilne besede ter obenem razsodno in poduhovljeno odločil, da bo, zaradi bližine, k očetu nemudoma poslal brežiškega duhovnika. »Sam ga bom poklical! V nekaj minutah bo tam. V molitvi sem z očetom in z vami vsemi. Naj ga nekdo pričaka, da bo vedel kam.« Zdravnica, ki je to slišala, je odšla sama ponj. In še preden sva se z mamo vrnili k očetu, sva ju zagledali, kako prihajata po hodniku. Kot dva mogočna svetla angela, oba v belem; in duhovnikovi valoviti beli lasje so plapolali in sijali kot bleščeča luč velikega svečenika, ki prinaša čisto uteho.« Več…